(EKSKLUZIVNO) – Grožnje z objavo dokumentov v zameno za oglaševanje ni bilo! – Objavljamo najbolj pomembne dele sodbe Višjega sodišča v Mariboru v primeru Vodušek

Zaradi razkritja afere Požar se mi v medijih te dni, predvsem s strani Bojan Požarja in njegovih sledilcev in medijev, ki ga brezupno branijo, stalno podtika, da se na sodišču še vedno zagovarjam zaradi domnevnih podobnih »novinarskih« praks, jih nikoli nisem uporabljal pri svojem novinarskem delu in tudi v omenjenem primeru ne. Vseskozi smo v celotnem montiranem procesu trdili, da nikoli nisem grozil ali omenjal objave dokumentov v zameno za poslovno sodelovanje. To je v svojem sklepu, ki ga objavljamo, ugotovilo tudi Višje sodišče v Mariboru.

Čeprav mi mediji, kot da sodba prvostopenjskega sodišča ni padla, vseskozi podtikajo, da naj bi “leta 2012 skupaj s Stanislavom Gabercem prek direktorja podjetja Rhydcon Vinka Stiplovška skušal izsiljevati takratnega direktorja Uniorja Gorazda Korošca”, s tem samo povzemajo formulacijo iz obtožnice, ki ni vzdržala sodnega preizkusa. Nenazadnje je višja tožilka v Mariboru sama ugotovila, da so bile storjene bistvene kršitve postopka in dala za prav senatu Višjega sodišča v Mariboru.

Fantomski poskus izsiljevanja, v smislu, “če ne boste poslovno sodelovali, bom objavil dokumente”, ki ga nikoli ni bilo, saj Gorazda Korošca, zdaj že nekdanjega predsednika uprave Uniorja nikoli v življenju, razen na sodišču nisem srečal, niti z njim govoril po telefonu. Zmoto prvostopenjskega sodišča je tako končalo Višje sodišče v Mariboru, ki je dobesedno raztrgalo sodbo sodišča v Slovenj Gradcu in zadevo vrnilo v novo sojenje okrožnemu sodišču pred popolnoma spremenjenim senatom. In kaj je ugotovilo Višje sodišče v Mariboru, sodbo si lahko v najbolj pomembnih in zanimivih delih preberete v celoti:

Iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da je Višje sodišče pritožbi sledilo v delu, ko se je pritožbeno izpodbijalo, da dejanje iz obtožbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja izsiljevanja. Tako je namreč bilo pritožbeno izpostavljeno, da je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnja.

Po dikciji 213. člena KZ-1 mora biti grožnja, s katero storilec tega kaznivega dejanja koga prisili, da kaj stori ali opusti (v škodo svojega ali tujega premoženja), resna. Višje sodišče je tako pritrdilo pritožbi, da v povzetih razlogih prvostopne sodbe, kakor tudi v njenih preostalih razlogih, ni zaslediti razlogov o resnosti grožnje, ki pa za dejanje, ki ga obtožba očita mora biti podana. Tako je sodišče prve stopnje navajalo zgolj razloge o tem, kako je inkriminirano ravnanje obdolženega dojemal oškodovanec, in da naj bi takšna situacija bila zanj psihično neugodna, kar pa predstavlja le razlago o oškodovančevem subjektivnem dojemanju podanih izjav, ne pa razlogov, ki utemeljujejo oceno objektivne resne nevarnosti grožnje. Tako sodba sodišča prve stopnje vsebuje le posplošeno oceno, da bi zaradi domnevnih ravnanj obdolženega oškodovanec lahko imel težave, ne pa tudi razlogov, da takšno ravnanje pomeni objektivno resno grožnjo.

Višje sodišče se je s pritožbo strinjalo tudi v delu, ko je bilo pritožbeno izpodbijano, da čast in dobro ime pravnih oseb nista objekt pravnega varstva tega kaznivega dejanja, in da tudi Stiplovšek v opisu dejanja ni naveden kot oškodovanec.

Višje sodišče se je tudi strinjalo s pritožbo v delu, da poslovno sodelovanje samo po sebi ne pomeni nekaj protipravnega in da praviloma ne privede do, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zahtevane posledice, to je pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je v tudi v tem delu sodba sodišča prve stopnje ostala pomanjkljiva in je bilo ugotovljeno pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

In končno pa je Višje sodišče ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje dokazom, ki so bili pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov v času po v opisu kaznivega dejanja, navedenem času storitve kaznivega dejanja in ravnanju obdolženca v tem času, torej po 4.7.2012, dvojen pomen. Zato je sodba sodišča prve stopnje nejasna in nerazumljiva.

Vse to je narekovalo, da je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje, pred popolnoma spremenjenim senatom, saj je senat, ki je sprejel izpodbijano sodbo že zavzel več stališč, ki bi lahko vplivala na ponovno odločitev. Glede na to, kar je zapisano v sklepu, obramba predvideva, da do ponovnega sojenja sploh ne bo prišlo, saj bo tožilstvo, ki se je v Mariboru strinjalo z bistvenimi kršitvami postopka, samo ugotovilo, da nima elementov za nadaljevanje postopka. Glede na to, da se poskuša afera Požar relativizirati z mojim primerom, ki nima nobene zveze z njegovim “mafiozo” novinarstvom, v bodoče tiste, ki pišejo o omeni in mojem primeru, prosim, da upoštevajo vsaj sklepe in ugotovitve sodišč, če že omenjajo sodni proces in mojo aretacijo 12. julija 2012, ki bo z umazanimi črkami zapisan v zgodovino organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj.

Politiku Požarju so državna podjetja, predvsem Telekom, Petrol, Ljubljanska banka, Triglav Zavarovalnica, Zavarovalnica Sava in praktično večina podjetij, ki so v portfelju SDH-ja bila pod “nadzorom” Boruta Jamnika “mastno” plačevala mesečne pavšale v zameno za ciljne medijske napade in medijske umore, kar je seveda gnusno in zavržno dejanje. In kot je ugotovilo sodišče, se teh metod nikoli nisem posluževal.

 sklep visjega sodisca20190911095954-1
sklep visjega sodisca20190911095954-2
sklep visjega sodisca20190911095954-3
sklep visjega sodisca20190911095954-4
sklep visjega sodisca20190911095954-5
sklep visjega sodisca20190911095954-6
sklep visjega sodisca20190911095954-7
sklep visjega sodisca20190911095954-8
sklep visjega sodisca20190911095954-9
sklep visjega sodisca20190911095954-10