Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Poplave povzročile “akutno stresno motnjo” pri tako rekoč vseh prebivalcih v državi

Po oceni psihiatrinje Zdravstvenega doma Sevnica Mojce Zvezdane Dernovšek so katastrofalne poplave, ki so pustošile po Sloveniji, povzročile “akutno stresno motnjo” pri tako rekoč vseh prebivalcih v državi. “Trenutno ga namreč ni človeka, ki ga ena največjih naravnih katastrof v zgodovini države ne bi prizadela ali presunila,” je poudarila.

“Ko se zgodi nekaj zelo hudega ali nenadnega, človek to doživi kot šok, duševno travmo, tudi če ni bil telesno poškodovan. Naši možgani pa se odzovejo tako, da vklopijo varovalni mehanizem boja, bega in zamrznitve,” je pojasnila. To velja tudi za vse tiste prebivalce, ki neposredno niso bili vpleteni v travmatično dogajanje in niso utrpeli škode v poplavah, so pa dogajanje spremljali, je dodala sogovornica.

Prebivalci na prizadetih poplavnih območjih se te dni sicer vsak po svoje soočajo tudi z žalovanjem ob travmatičnih dogodkih. Sogovornica poudarja, da je žalovanje povsem običajno po travmatski izkušnji, ima pa več faz. Fazi šoka običajno sledita fazi jeze ali faza pogajanja, zatem še fazi žalovanja in sprejetja.

“Faza jeze običajno pomeni, da je človek jezen na cel svet, faza pogajanja pa, da človek preigrava različne možne scenarije o tem, kaj bi bilo, če bi ravnal drugače. Na primer, če bi premaknil avto, ga ne bi odnesla deroča voda. Ali, če bi zgradili hišo na drugem mestu, bi bilo danes drugače,” je pojasnila sogovornica.

Še posebej hudo je bilo v teh dneh za prebivalce Črne na Koroškem in drugih zaselkov, ki so bili več dni odrezani od sveta, pa tudi od večine telekomunikacij.

“V takšni situaciji je najbolj grozno in boleče, da je človek popolnoma sam in da nima na voljo informacij. Ko je pomoč vendarle prišla, so prebivalci Črne doživeli veliko olajšanje,” je ocenila Dernovšek.

Razumljiv in logičen pa se ji zdi tudi odziv nekaterih, ki kljub grožnji poplav ali plazov niso želeli zapustiti svojih domov. “Človek se doma počuti varnega. Da bi moral zapustiti svoj dom, doživlja kot večjo nevarnost kot to, kar se mu morda lahko zgodi na domu med poplavami,” je pojasnila.

Sogovornica prebivalcem krajev na prizadetih območjih svetuje, naj se, če je to le mogoče, poskusijo naspati, uživajo redne obroke in varčujejo s svojimi močmi.

Prav tako pa naj se ne branijo prositi za pomoč, dodaja. Ob travmatičnih dogodkih je za žrtev namreč bistvenega pomena tudi to, da lahko spregovori o svojih stiskah z osebo, ki ji zaupa, ter da žrtev nima občutka, da je popolnoma sama, je poudarila Dernovšek.

Tudi pri Tom telefonu za otroke in mladostnike pojasnjujejo, da so prestrašenost, jeza, zbeganost ali skrb za druge normalni občutki ob naravnih nesrečah. Strah ali tesnoba lahko ob naravnih nesrečah trajata nekaj dni ali dlje. Te občutke se da najbolje obvladovati, če bodo starši, drugi odrasli in vrstniki prijazni in razumevajoči. Prav tako jih bodo otroci in mladostniki lahko obvladali, če bodo sami prijazni in razumevajoči do drugih.

Otroke in mladostnike spodbujajo, da spregovorijo o svojih čustvih ali izrazijo svoje doživljanje prek igre, risanja, slikanja ali gline oziroma kakšne druge ustvarjalne mase, denimo plastelina ali dasmase. Lahko se vprašajo, kakšne misli in čustva imajo, odgovore pa naj komu povejo. Lahko o tem tudi ustvarijo risbo, zapis ali podobo iz plastelina. Poleg tega pomaga skupno delo, denimo pomoč pri pospravljanju škode. “To pomaga občutiti pripadnost. Ko človek pomaga drugim v stiski, občuti, kako je lahko koristen,” so zapisali.

Prav tako pri sproščanju napetosti in zmanjševanju stresa pomagajo tek, hoja ali vadba. Tesen stik, kot so objem in držanje za roko, pa pomirja in poveča upanje in občutek varnosti.

Več nasvetov za prvo pomoč v duševni stiski ob poplavah so danes podali tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). “Bolj kot ‘prave besede’ je pomembno, da smo na voljo drug za drugega in si nudimo psihološko, socialno in praktično pomoč,” so ob tem zapisali na spletni strani inštituta.

Med usmeritvami za pomoč posameznikom v stiski med drugim svetujejo, naj tisti, ki nudijo pomoč posamezniku v stiski, v prvi vrsti zagotovijo občutek varnosti in osnovne potrebe, kot so zatočišče, hrana, voda, nujna medicinska pomoč. Obravnavanje takojšnjih telesnih potreb lahko namreč prispeva tudi k psihološkemu občutku varnosti in stabilnosti. Poudarjajo tudi ustrezno zagotovitev informacij o dogajanju.

Če je le mogoče, na NIJZ svetujejo tudi vzpostavitev minimalne dnevne rutine, ki bo zagotavljala strukturo dneva in dajala občutek varnosti. Posameznikom v stiski je prav tako treba zagotoviti čustveno podporo in varno okolje, kjer lahko izrazijo svoja čustva in skrbi. Pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam, še posebej otrokom. V primeru, da oseba doživlja zelo hudo stisko, je ne puščamo same, ponudimo ji psihološko prvo pomoč oziroma jo usmerimo na vire pomoči.

Ob tem na NIJZ vsem, ki se znajdejo v stiski, svetujejo, naj se o svojih mislih in občutkih pogovarjajo z drugimi ter poiščejo in sprejmejo pomoč, ko jo potrebujejo.

Več nasvetov NIJZ je mogoče najti na povezavi sta.si/qRrAdY.

Zaradi predvidevanj, da bodo v tokratnih izrednih razmerah v ospredju predvsem duševne stiske prizadetih oseb, bodo na ministrstvu za zdravje skupaj z NIJZ še naprej oblikovali strategije pomoči, so napovedali na ministrstvu. Stiska prizadetih se lahko namreč zaradi vsega, kar so prestali, in povzročene škode v naslednjih dneh še poveča.