(VIDEO) Kdo je poleg Milana Kučana prišel na predstavitev knjige Zdenka Roterja, ki je potekala v kavarni ljubljanske Drame in kaj je povedal “stric iz ozadja” – TOPNEWS.si

(VIDEO) Kdo je poleg Milana Kučana prišel na predstavitev knjige Zdenka Roterja, ki je potekala v kavarni ljubljanske Drame in kaj je povedal “stric iz ozadja”

Po knjigah "Padle maske" in "Pravi obraz" je Zdenko Roter predstavil še zadnji del trilogije "Usodne prevare poražencev in zmagovalcev"



(VIDEO) Kdo je poleg Milana Kučana prišel na predstavitev knjige Zdenka Roterja, ki je potekala v kavarni ljubljanske Drame in kaj je povedal “stric iz ozadja”

Kdo je sploh Zdenko Roter sociolog, univerzitetni profesor, partizan? Leta 2004 je soustanovil kontroverzno politično društvo Forum 21. V svojih spominih “Padle maske” je opisal svojo življenjsko pot od partizanskih dni do poosamosvojitvene vloge pri vplivanju na politiko v Sloveniji. Bil je svetovalec Milana Kučana in je po lastnih besedah vplival na izbiro kandidata Danila Türka za kandidata za predsednika republika leta 2007. Knjiga je v javnosti dvignila veliko pozornosti zaradi zakulisnih informacij o političnih odločitvah.

Druga knjiga Zdenka Roterja “Pravi obraz” je nadaljevanje njegove uspešnice Padle maske. V Padlih maskah – izpovedi “strica iz ozadja” – je Roter, kot pravi Tine Hribar v spremni besedi, maske snel predvsem drugim, v Pravem obrazu jo sname tudi sebi. Pravi obraz pripoveduje o preteklosti in sedanjosti, o partizanstvu in spravi, pa tudi o prihodnosti, kot jo vidi Zdenko Roter. Danes je Zdenko Roter predstavil tretjo in zadnjo knjigo v trilogiji z naslovom: “Usodne prevare poražencev in zmagovalcev”

Zato ni presenetljivo, da so v kavarno ljubljanske Drame prišli poleg nekdanjega predsednika Milana Kučana tudi nekateri vidni akterji slovenske politike med drugim Gregor Golobič, nekdanji generalni sekretar LDS-a, zakonca Spomenka in Tine Hribar, Božo Kovač, nekdanji direktor Dela, pa tudi Niko Toš, nekdanji direktor Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri FDV

V knjigi Usodne prevare poražencev in zmagovalcev Zdenko Roter piše med drugim o tem, da se dogodki med 2. svetovno vojno in po njej ne bodo pozabili sami od sebe.

Tedanja politična elita, ki se je odrekla aktivni vključitvi v upor proti okupatorju, je po njegovem opozorilu ravnala napačno. Takrat je bilo tudi nenehno čutiti pritisk proti komunizmu, ki so ga vladajoči razumeli kot večje zlo od nacizma.

Pri današnjem urejanju razmerij med političnimi strankami bi morale po njegovi oceni tiste, ki so nasledile takratne stranke, prevzeti odgovornost in obžalovati napačna ravnanja.

Če bi se to zgodilo na eni strani, bi se, po oceni Roterja, tako odločile tudi stranke na drugi strani in bi verjetno prišlo do prvih korakov v pravo smer. Te stvari po njegovih besedah “niso takšne, da bi se pozabile, saj se vrnejo preko druge, tretje ali desete generacije”. “Trajnost te napetosti je usodna za prihodnost slovenske države,” je posvaril Roter.

Glede na to, da je Roter dejal, da je to njegov zadnji javni nastop v celoti, predstavljamo, kaj je ob izidu knjige “Usodne prevare poražencev in zmagovalcev” povedal sam avtor.

“Za številne zgodovinopisne analize, ki so bile opravljene pri nas na slovenskem, je ena po mojem mnenju več kot očitna slabost. Nekako vstopajo v analitiko dogajanj od 41. do 45. leta neposredno v Slovenijo, ne da bi pravzaprav v bistvenih črtah orisali stanje stvari, razmerje sil in seveda dogajanja v evropskem prostoru. Evropski prostor je bil urejevan prostor in druga svetovna vojna je bila namenjena temu, da ga preuredi na način, ki si ga je domislil Hitler. In mnoge povezave, ki so obstajale v obliki različnih paketov, so jasno pričala o tej soodvisnosti položaja male Slovenije znotraj kraljeve Jugoslavije od evropskih pogajanj.

Drugače povedano, dogajanj v Sloveniji med Drugo svetovno vojno ni mogoče razumeti, če ne poznamo vsaj v osnovnih črtah dogajanj v celi Evropi. Na primer, govori se o kolaboraciji in v najboljšem primeru pristane na to, da je bila ta kolaboracija prisilna. Da pač v danih okoliščinah, ki so pomenile, da je slovenski narod majhen, da je bila dežela razcepljena in podobno, ni imelo nobenega smisla upreti se tako veliki armadi, kot je bila nemška in podobno. To je tehnično sicer res, toda samo predstavljajte si evropska dogajanja med Drugo svetovno vojno po letu 1940, če bi se vsi narodi in države, ki so bile okupirane od Nemcev, po vrsti izjavile, da zaradi svoje majhnosti, nepripravljenosti ali podobno, ne želijo v nikakršne spopade, da pač puščajo stvari, da bodo šle svojo pot ali pa da naj bi te reči urejale velike sile, na primer Združene Ameriške Države ?” se je vprašal Roter.

“Ni žal tem piscem tudi pred očmi, da je praktično Hitlerju morda manjkalo šest mesecev časa, da bi dokončal svoje načrte za atomsko bombo. Predstavljate si, kaj bi nastalo na evropskih tleh, če bi se to Hitlerju tudi posrečilo. V tem smislu sem želel v tretji knjigi izrazito in jasno opisati prostor Evrope in dogajanja v njej v tem obdobju 1941- 1945 in dokazati soodvisnost naših razmer od zunanjih, pokazati, kako napačno je politična elita iskala izhode. Potem ko se je odrekla aktivnemu vključevanju v upor, je iskala najprej zaveznike v Berlinu, ki so odklonili kakršen koli pogovor o tem, da bi bila slovenija podobno kot Slovaška ali Hrvaška samostojna država. In potem se je ta ista politična elita – strankarska elita – nagnila k Italiji in dosegla znamenite pogovore in dogovore z Mussolinijem in postala pravzaprav del kraljevine Italije.

Bili so trenutki v letu 1941, v aprilu mesecu, ko je Natlačen kot novi šef Slovenske ljudske stranke prevzel njeno vodenje, ustanavlja Narodni svet kot najvišji politični organ v Sloveniji, ki naj bi prevzel vse obveznosti glede tega, kako in kaj ravnati med vojno in med okupacijo.Takrat so odločali na tej seji tudi, ali je prav, če vključijo v ta Narodni svet tudi komuniste. So odklonili izrecno in eksplicitno vsakršno možnost, da bi prišlo do sodelovanja, ker da v ustavi Kraljevine Jugoslavije te komunistične stranke ni navedene kot ustavne stranke. To je bilo seveda res, res pa je tudi, da je status komunističnih strank v kraljevi Jugoslaviji bil podoben povsod v Evropi in so bile na nek način izven rednih kolesij ustavnih ureditev v posameznih državah. Še večkrat so potem poskusili posamezniki, ki so kasneje iz drugih strank vstopili v Osvobodilno fronto, poiskati navezave z glavnimi akterji Narodnega sveta, vendar je to bilo Sizifovo delo, rezultata ni dalo nobenega.

Neprestano pa je iz podtalja vrel pritisk, v boj pojdimo, v boj proti komunizmu. Komunizem je večje zlo, kot je nacizem. Z nacizmom bodo opravili drugi, mi opravimo s komunizmom. Tako, da odgovornost za prva dejanja in prve korake k temu, da je prišlo do prostovoljne kolaboracije, je iskati v tem kontekstu, o katerem sem pravkar pripovedoval. So dediči teh strank, ki so se tako odločile. In eden od obligatornih načinov, ki bi se moral uporabiti, ko bi se urejala, razmerja med strankarskimi skupinami danes v Sloveniji, bi moral biti ta, da posamezne stranke, ki so dediči prejšnjih strank, prevzamejo na sebe odgovornost za to, da se izrečejo za vse to, kar je bilo, na način, ki je seveda času primeren.

Da obžalujejo, da je prišlo do napačnih ravnanj. In če bi se to zgodilo, bi se to zgodilo tudi na drugi strani in bi verjetno prišlo do prvih delnih korakov, ki bi vodili potem tudi do bolj množičnega zanimanja in odločanja o teh rečeh v javnem mnenju v celoti. Samo resnica nas lahko izvleče iz tega.

Ni mogoče sprejeti stališča, saj se bo pozabilo. Enkrat bo šla stvar mimo, pa bo zadeva končana. Te stvari niso te vrste, da bi se kar pozabile. Stvari se potem vrnejo preko druge, tretje, četrte ali pa desete generacije. In trajnost te napetosti, te konfliktnosti, je usodna za prihodnost slovenske države, slovenske etnične skupnosti, ki že itak sama po sebi ne predstavlja ne vem kako velike energije. Marveč potrebuje neko etično moč. Etična moč pa je mogoča samo, če velja dejansko v življenju praktično načelo dialoga. Se pravi popolna svoboda do različnih mišljenj z obveznostjo za srečanja, na katerih se mnenja usklajujejo, primerjajo in potem najde za vse najboljša rešitev.”

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)