(VIDEO) Kaj sta ob predstavitvi knjige Boštjana M.Turka Kota 101 povedala znana pravnika M. Deisinger in J. Zobec – TOPNEWS.si

(VIDEO) Kaj sta ob predstavitvi knjige Boštjana M.Turka Kota 101 povedala znana pravnika M. Deisinger in J. Zobec



(VIDEO) Kaj sta ob predstavitvi knjige Boštjana M.Turka Kota 101 povedala znana pravnika M. Deisinger in J. Zobec

V knjigi Kota 101 s podnaslovom Kronika črne utopije socializma – ki se ukvarja s stranpotmi slovenskega pravosodja, sta nastopila kot sogovornika tudi dva eminentna pravnika, nekdanja ustavna sodnika Mitja Deisinger in Jan Zobec.

Deisinger je opozoril na problem enotne sodne prakse: “V Sloveniji je za sodstvo ena najpomembnejših stvari, ki pa še niso realizirane, odgovornost nosi Vrhovo sodišče, enotna sodna praksa. Enotna sodna praksa pomeni, da na vsem območju Slovenije približno enako dejanje, ki je tretirano kot kaznivo dejanje, je tudi enako tretirano. Ne glede na to ali se sodi v Murski Soboti ali v Piranu. Približno mora bit enak pravni odnos kot je dan. To je en vidik enotne sodne prakse. Drugi, še bolj občutljiv pa je, da se za vsakega človeka izberejo enaki pravni kriteriji. Ne pa, da je za enega človeka drugačen pravni kriterij izbran kot za drugega, največkrat je to na politični ravni. Jaz sem bil šest let predsednik Vrhovnega sodišča in sem se najbolj trudil, da bi se v Sloveniji ta enotna sodna praksa uveljavila dejansko…”

Jan Zobec, ki je govoril tudi o incidentu na Vrhoven sodišču, je spomnil na zgodovinsko tragedijo in kolaps Weimarske ustave je bil ravno v tem, da ni bilo garanta ustavnosti. “Zato je lahko tudi Tretji Reich in takratni kancler vladal z podzakonskimi nacističnimi pravnimi akti. In zgodilo se je, kar se je zgodilo. Pred tem pa se je zgodilo še nekaj drugega to je bil proces zaradi požiga Reichstaga, ker so sodniki zavrnili dokazne predloge, da je bil požar podtaknjen s strani nacistov.

Sodniki so to zavrnili z obrazložitvijo, da teh dokazov ne bodo izvajali, ker od te tako sijajne stranke pa vendar česa takega ni pričakovati. In sodniki seveda so bili stari, so bili konzervativni, so bili starorežimski. Pripadali so ideološko in bili so še iz časov absolutizma. In bili so seveda lojalni takratni oblasti – prihajajoči oblasti in s tem je utrta pot pravzaprav nacizmu. Nacizmu je bila utrta pot skozi šibko, slabo sodstvo oziroma sodnike, ki so klonili. In zato je za slovensko demokracijo, za človekove pravice, ustavno demokracijo, najpomembnejše Ustavno sodišče, ki je končni zadnji varuh ustavnosti in seveda sodstvo, kot steber pravne države. In, ker je pa seveda sodstvo najšibkejša veja oblasti, ker nima niti meča, niti denarnice svojih odločb, ne more drugače izvršiti kot z močjo argumentov. In nevarnost, ki jo vidim v tem trenutku v Sloveniji je ravno nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnega šolstva.

Nevarno je tudi nespoštovanje odločb vseh sodnih instanc v zadevi Ahmed Šhami. Zelo nevarno se mi zdi tudi nespoštovanje dogovorjenega, zaveze dane Evropski komisiji glede prodaje NLB. Vse to kaže na zlovešče zanke zatona, ne samo pravne kulture, ampak tudi ustavne demokracije. Vsi ti trije primeri izpolnjujejo neko širšo sliko, ki nas mora skrbet in, ki se bo na koncu pokazala kot pogubna in razkrajajoča za tisto temeljno, kar nas dela kot družbo civilizirano. Pravo in ustavnost, kajti pravo je kulturni pojav, zaradi prava ljudje lahko živimo drug z drugim, se lahko razvijam,o lahko iščemo svojo srečo in kot osebnosti napredujemo….”

Avtor več kot 700 strani dolge knjige Boštjan M. Turk je o knjigi povedal, da temelji na dejstvu, da je pravo tisto, kar je prav. In tisto, kar je prav, s tistim ne moreš kupčkat, tistega ne moreš obrniti, tisto ostane takšno kot je. Vrhovna sodišča, ustavna sodišča so poklicana, da varujejo to temeljno normo. “Namreč vsebina Kote 101, da povem še od kot to prihaja, Kota 101 je bila najhujša mučilnica – tako imenovana Petrova rupa na Golem otoku. Goli otok je sinonim za neko metaforo.

Najprej je komunizem na področju nekdanje Jugoslavije pospravil z vsemi, ki so bili kritični, recimo meščanska inteligenca, meščani, ne vem, kar želite, potem ni bilo več ljudi s prepričanjem. Zame pa je prepričanje kot avtorja te knjige, da je človek v nekaj prepričan toliko pomembno za človeka kot kisik, ki ga dihamo. In potem so na Golem otoku pospravili še tiste, ki so imeli zadnje prepričanje, čeprav je bilo trčeno, so bili stalinisti. Ampak so imeli vsaj neko prepričanje, vsaj v nekaj so bili prepričani. Ko so jih pospravili najhujše na koti 101, so jih pospravili, potem pa v tej državi ni imel nihče več nobenega prepričanja.

Še huje, vsak je vedel, da se bo karierno obesil, če bo osvojil kakršnokoli prepričanje. In novi razred, ker poleg Orwella je Đilas dragocen sopotnik tega besedila, Novi razred, ki nam danes vlada in, ki lahko pravo meče skozi okno kot bananine olupke, je utemeljen na tem, da človek ne sme imeti nobenega prepričanja. Avtor te knjige pa izhaja iz spoznanja, da človek mora imeti prepričanje.

Zakaj še knjiga imenuje Kota 101, zato, ker je ta knjiga, so poglavja te knjige uravnana po Orwellovem romanu 1984. Najhujša mučilnica, to je prav neverjeten, bi rekel, paradoks, kako je to Orwell “pogruntal”. Najhujša mučilnica v knjigi 1984 je soba 101. Knjiga 1984 je bila napisana leta 1948, zdaj kako, kakšna intuicija je tukaj not, ampak stvar je ista. V sobi 101 zlomijo do konca še tisto zadnje prepričanje in ga spustijo v smrt šele, ko je on sam prepričan, da v nič več ni prepričan.

In to je fizionomija razreda, ki nam danes vlada in zato je središčno poglavje knjige poglavje zlorab pravosodja. To je središčno, kajti če se v družbi ne moremo dogovoriti kaj je prav, je to tako kot bi se dva začela kregati v križišču ali se vozi skozi rdečo ali skozi zeleno luč. In popisane so vse zlorabe na pravosodnem področju.”

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (1)
  • comment-avatar
    Rado K 11 mesecev

    Problem Boštjana M. Turka in njegovega dela je v tem, da ga bo redkokdo bral. Tudi če bi šlo tokrat za čisto korektno knjigo. S svojimi dosedanjimi teksti je namreč Boštjan podrl vsakršno upanje, da bo kdaj objektiven pisec. Moja hitra okarakterizacija Boštjana M. je: Enoideološki fantast. Človek brez vsakršne širine.