“Mi vsi smo (bomo) DeSUS in več nas bo, prej bomo na cilju”

10. kongres stranke Desus, ki ga je Karel Erjavec ocenil “kot enega najboljših kongresov do sedaj”, vsekakor zasluži nekaj pozornosti. Že zaradi simbolike. Za tiste z nekaj zgodovinskega spomina ne bo nič novega, če spomnim, da je pred štirimi desetletji na 10. Kongresu ZKS Milna Kučana aprila leta 1986 postal predsednik ZKS, ko je zmagala tako imenovana “tehnokratska ali reformistična struja”, ki je videla prihodnost v “tehnološkem razvoju in demokratizaciji” Slovenije, takrat še znotraj SFRJ.

Pustimo zgodovino ob strani in se vrnimo v leto 2017, ko je na sobotnem kongresu po 12 letih kontinuitete vodenja, Karel Erjavec v Ljubljanskem hotelu Mons dobil tako rekoč plebiscitarno 97 odstotno podporo. Vendarle ne gre spregledati, da je Erjavec, tako kot Milan Kučan, izredno spreten v frakcijskih bojih in da so njegove ambicije, vsaj na daljši rok, podobne Kučanovim.

To je Erjavčev četrti mandat na čelu stranke, kjer se je še leta 2013 spopadel z Meto Vesel Valentinčič, predsednico ljubljanskega odbora in generalnim sekretarjem Ljubom Jasničem. Leta 2009 je imel nasproti Franca Žnidariča, ki je pred dnevi po frakcijskih bojih znotraj Združene levice, zaklenil ime stranke. Leta 2005 pa se je Erjavcu umaknil Anton Rous medtem, ko je zlahka opravil z Antonom Beblerjem in outsiderjem Mirom Miklavčičem.

Pri vodenju stranke je po sobotnem kongresu Desus-a absolutna kontinuiteta, kjer je položaj podpredsednika obdržal Matjaž Gantar, poleg Jelke Kolmanič in Jožefa Žnidariča, pa je vsekakor pomenljiv umik dosedanjega podpredsednika Saše Geržine, “človeka z najboljšimi zvezami z Rusko Federacijo”, na mesto predsednika gospodarskega odbora stranke.

Geržina ima vsekor najbolj zanimivo biografijo med vsemi udeleženci kongresa, če pustimo ob strani Karla Erjavca. Rodil se je v Sarajevu, kjer je služboval njegov oče Slovenec kot oficir jugoslovanske kraljeve garde. Mati je bila Rusinja, kar je bilo verjetno odločilno, da je postal prvi veleposlanik nove države v Moskvi. Po njegovi karieri, povezani predvsem z Rusko federacijo, je zanimiva zgodba z celjsko Kovinotehno, ki jo je prevzel leta 1999 in jo 2001 priključil Merkurju.

Ali gre pri Geržini za umik Erjavcu ali za “brco navzgor” je seveda težko reči, vsekakor pa Geržino kot mesto v stranki zanima krepitev gospodarskega ozadja stranke, kjer kot je včeraj v neformalnem pogovoru dejal Erjavec, ni hotel na kongresu izpostavljati direktorjev pomembnih podjetij, ki naj bi stali za njim oziroma za stranko. Finančno in kapitalsko zaledje bo vsekakor pomembno pri prihodnjih državnozborskih volitvah.

Novinarjem je vsaj sodeč po poročanju ušlo dejstvo, da je na kongresu kot gost sodeloval tudi dr. Vlado Dimovski, ki je v letih 2000-2004 je opravljal funkcijo ministra za delo, družino in socialne zadeve. Pred državnozborskimi volitvami leta 2011 sta se Slovenska unija, stranka Vlada Dimovskega in DeSUS povezala za sodelovanje na in po volitvah, pri čemer bi Dimovski postal eden izmed ministrov.

Dimovski je vsekakor ostal na Erjavčevem spisku ministrov po prihodnjih državnozborskih volitvah, kjer Erjavec računa, da bo če ne kot najmočnejša stranka na levi sredini, pa vsekakor v močnejši poziciji ostal koalicijski partner v sedanji kompoziciji, če pa se ta ne bo izšla, pa je še vedno mogoča koalicija z najmočnejšo stranko na desnici SDS.

In če se vrnemo na začetek, k naslovu “Mi vsi smo (bomo) Desus in več nas bo, prej bomo na cilju”, ima stranka vsekakor največji kadrovski potencial v državi, kjer se zaradi staranja populacije delež delovno aktivnega prebivalstva iz tretjine povečuje na polovico. Po Erjavčevih ambicijah, da Desus ne bo več samo stanovska organizacija ali nekakšen sindikat upokojencev, ampak hoče biti klasična politična stranka, lahko že kmalu napovemo tudi spremembo imena stranke, o čemer včeraj sicer ni bilo govora.

Glede znane krilatice, “več nas bo, prej bomo na cilju” lahko po sobotnem kongresu mirno rečemo, da je cilj za Karla Erjavca samo eden in to, da pride na vrh slovenske politike oziroma, da se iz neizogibnega koalicijskega partnerja pri vseh vladah spremeni v akterja in prevzame mesto premiera in postane najmočnejši lider oziroma vodja leve sredine. Vse ostalo je zanj (pre)malo.

Vladimir Vodušek