Nazaj v prihodnost: “Predlagam naši vladi, da se obnaša tako, kot se je nekoč Jugoslavija s Titom, ko je predlagala politiko neuvrščenosti”- Spomenka Hribar predlaga Golobovi vlad, da se glede pozicioniranja Slovenije do ukrajinske vojne vrne na pozicijo “neuvrščenosti” – TOPNEWS.si

Nazaj v prihodnost: “Predlagam naši vladi, da se obnaša tako, kot se je nekoč Jugoslavija s Titom, ko je predlagala politiko neuvrščenosti”- Spomenka Hribar predlaga Golobovi vlad, da se glede pozicioniranja Slovenije do ukrajinske vojne vrne na pozicijo “neuvrščenosti”

Nazaj v prihodnost: “Predlagam naši vladi, da se obnaša tako, kot se je nekoč Jugoslavija s Titom, ko je predlagala politiko neuvrščenosti”- Spomenka Hribar predlaga Golobovi vlad, da se glede pozicioniranja Slovenije do ukrajinske vojne vrne na pozicijo “neuvrščenosti”

Po mirovniškem pismu Aurelija Jurija in ‘pravičniškem’ Luke Lisjaka Gabrijelčiča, prihaja še tretji poziv Golobovi vladi glede pozicioniranja Slovenije do ukrajinske vojne. Tretjo pot predlaga filozofinja in publicistka Spomenka Hribar; in sicer posodobljeno Titovo zunanjepolitično domislico – gibanje neuvrščenih oziroma Evropskih neuvrščenih.

Predlagam naši vladi, da se obnaša tako, kot se je nekoč Jugoslavija s Titom, ko je predlagala politiko neuvrščenosti. To je bilo takrat absurdno. Nekaterim se je zdelo smešno, da ena majhna država predlaga nekaj takega. Vendar iz tega je nastalo gibanje, ki je za kar nekaj časa relativiziralo hladno vojno. Oziroma neposredni trk ZDA in Rusije,” meni Spomenka Hribar.

Tako novi levo-sredinski oblasti priporoča “/…/ da posreduje evropskim institucijam uradno slovensko pobudo za začetek pogajanj med EU in Rusko federacijo (brez “pomoči” ameriške politike) o trajnem miru. In da začne pogajanja za osnovanje projekta Evrazije kot subjekta mednarodne politike,” je  zapisala Hribarjeva v pobudi  Golobovi vladi glede pozicioniranja Slovenije do ukrajinske vojne.

Zunanja ministrica Tanja Fajon je po srečanju z luksemburškim zunanjim ministrom Jeanom Asselbornom dejala, da bo v naslednjih dneh oblikovala strateški svet, kjer bo večji del pogovorov namenjen prav obravnavi vsebine obeh pisem. Na razprave namerava povabiti tudi avtorje pisem.

 

Pozitivno je, da se je slovenska javnost angažirala z mnenjskimi posegi v politiko – pred parlamentarnimi volitvami in zdaj tudi na področju mednarodne politike. Konkretno v problem rusko-ukrajinske vojne. Tako smo v zadnjem času obveščeni o dveh pismih, naslovljenih na Vlado RS: podpisnik prvega je Aurelio Juri, drugega pa Luka Lisjak Gabrijelčič. Obe pismi se zavzemata za brezpogojno pomoč (v orožju) Ukrajini. In obema manjka vizija s strategijo osnovanja prihodnje Evrope v aktivnem sodelovanju z Rusko federacijo. Obe pismi se samoumevno omejujeta in pristajata na imperialistično politiko ZDA in služabništvo EU in Nata ameriškim interesom – sklicujoč se na »zdrav razum«.

Drži, kar je zapisano v pogojno rečeno »Aurelijevem« pismu: »Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Te za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju.« Drži tudi, da je v Evropi »treba zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev Nata na vzhod celine vse bolj načela«. Če se Poziv ne bi vnaprej odločil, da v njem »ne razpravljamo o okoliščinah, ki so privedle do te drame« v Ukrajini, bi lahko identificirali prvega odgovornega za to dramo, ZDA in pod njeno taktirko politiko Nata s prelomljeno, sicer ne formalizirano obljubo Zahoda leta 1990, da se ne bo širil proti Vzhodu.

Drugo, pogojno rečeno »Lisjakovo« pismo vladi je še bolj pragmatično in predvsem bolj pristransko kritično le do ene strani, do Ruske federacije, kar je razvidno že iz predstavljanja in naštevanja grozot, ki jih počne ruska vojska v Ukrajini. Res je, grozno, strašno! A pri tem je v pozabo izginilo dejstvo, da je enako počela vojska ZDA v mnogih, premnogih državah sveta za ohranitev svojega svetovnega gospostva in od koder so se začele viti begunske kolone proti Evropi.

Če se »Aurelijevo« pismo odreka iskanju oziroma imenovanju prvega odgovornega za rusko-ukrajinski zaplet, pa »Lisjakovo« ne vsebuje nobenega dvoma: krivda za vojno v Ukrajini in vse njene posledice za Evropo in svet so izključno na strani Ruske federacije! Rusi naj bi s svojo ideologijo »omalovaževali ukrajinski jezik« – ni pa ukrajinska vlada omejevala ruskega jezika v rusko govorečih pokrajinah, nedotakljivost državnih meja kot »steber evropske in svetovne ureditve« je tudi kršila samo Ruska federacija. No, pa tudi to ni dovolj za ožigosanje ruske politike! »Iz uradnih izjav Vladimirja Putina in vidnih predstavnikov ruskega režima je namreč jasno, da pod vprašaj ne postavljajo zgolj državnosti Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev, ki je nastala kot posledica procesov demokratizacije v Sovjetski zvezi, začetih pod vodstvom Mihaila Gorbačova.« Od tedaj ima »revizionistične namere« in izvaja »destabilizacijo evropskega projekta« samo ruski režim … Vse to bi držalo, če ne bi Nato pod taktirko ZDA začel postavljati raket na mejo z Rusko federacijo in če ne bi EU nasploh začela prodirati na Vzhod.

Če se »Aurelijevo« pismo odreka iskanju oziroma imenovanju prvega odgovornega za rusko-ukrajinski zaplet, pa »Lisjakovo« ne vsebuje nobenega dvoma: krivda za vojno v Ukrajini in vse njene posledice za Evropo in svet so izključno na strani Ruske federacije! Foto Jože Suhadolnik/Delo
Če se »Aurelijevo« pismo odreka iskanju oziroma imenovanju prvega odgovornega za rusko-ukrajinski zaplet, pa »Lisjakovo« ne vsebuje nobenega dvoma: krivda za vojno v Ukrajini in vse njene posledice za Evropo in svet so izključno na strani Ruske federacije! Foto Jože Suhadolnik/Delo
No, o »evropskem projektu« kot projektu samostojne svetovne politike EU – samo to je lahko »evropski projekt«! – v nobenem pismu vladi ni besede. Da se zdaj dogaja morda dokončni zaton Evrope kot nosilke zahodnoevropske, imenovane tudi krščanske civilizacije, ni razvidno ne iz »Aurelijevega« ne »Lisjakovega« pisma! Evropska civilizacija je vznikla na temelju grške filozofije, rimskega prava in krščanstva – kamor spada seveda tudi pravoslavje. Iz tega humusa se je razvila civilizacija in se raztegnila na večji del Zemlje. Zato Evropa in Ruska federacija tudi spadata v isti kulturni in politični sestav!

Obe pismi potiskata slovensko vlado v tirnice »evropske« politike v službi imperialističnih interesov ZDA! Medtem ko je prvo pismo do neke mere vendarle kritično do obeh v vojno vpletenih strani, pa je »Lisjakovo« ubrano izrazito kritično do ruskega režima, ki je »v preteklem desetletju« vložil znatna sredstva »v financiranje nedemokratičnih sil v Evropi in drugod«, ameriška politika pa nikakor ne milijarde in milijarde dolarjev v ukrajinsko protirusko politiko. Takšna pristranost ne prispeva k rešitvi rusko-ukrajinskega spora!

Drži, »da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči potez, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlage za pravičen in trajen mir«! Spoštujem ukrajinski odpor! Zato se strinjam s pomočjo Ukrajini z orožjem v njenem boju – ko je že do njega prišlo! Hkrati pa se je treba zavedati vzrokov, ki so povzročili ta politični in vojaški vozel! Ni ga mogoče razrešiti samo ali predvsem vojaško! Nasprotno! Evropska politika bi morala ob hkratni vojaški pomoči Ukrajini vse miroljubne intelektualne in politične sile vložiti v to, da pripravi Rusko federacijo in Ukrajino do mirovnih pogajanj – ob prekinitvi ognja v tem času, seveda! Brez prišepetovalcev in »fige v žepu«!

Zato sama priporočam Vladi Republike Slovenije, prvič: da posreduje evropskim institucijam uradno slovensko pobudo za začetek pogajanj med EU in Rusko federacijo (brez »pomoči« ameriške politike!) o trajnem miru, in drugič: da začne pogajanja za osnovanje evropskega projekta Evrazije kot Subjekta mednarodne politike, tj. projekta faktičnega sodelovanje EU in Ruske federacije.

O tej možnosti, ki bi zagotavljala trajni svetovni mir z uravnoteženjem dveh velesil (ZDA – Kitajska) s posredovanjem mediacije »tretjega« (Evrazija) ne v »Aurelijevem« ne v »Lisjakovem« pismu ni, tudi ne v obzorju njunega mišljenja.

Naj spomnim – kar je nekaterim že ušlo iz spomina – na iniciativo jugoslovanske (komunistične) politike, ki je osnovala gibanje neuvrščenih! Jugoslavija je bila majcena v odnosu do svetovne politike, kakor je Republika Slovenija majcena v odnosu do evropske politike. In vendar je Titova iniciativa za neuvrščenost otoplila hladnovojno vzdušje na svetu – in potem je šlo naprej po poti vse večjega sproščanja ne le politike, temveč življenja na Zemlji. Tudi iz te za tisti čas absurdne jugoslovanske iniciative in posledično otoplitve mednarodnih odnosov je zrasla naša vera v možno osamosvojitev in ustanovitev lastne države. V znak priznanja za iniciativo ustanovitve neuvrščenega gibanja v mednarodni politiki so se številne delegacije držav, predsedniki in kronane glave poklonile Titu s svojo prisotnostjo na njegovem pogrebu.

No, pa naj spomnim še na naš narodnoosvobodilni boj! In še prej na upornost tigrovcev! Nerazumno, noro se je bilo upreti nacifašistični soldateski, ki je v začetku vojne za daljši čas dobesedno pregazila drugo za drugo vse evropske države! A Slovenci smo se uprli! Ob nujni kritičnosti do jugoslovanskega socializma ne smemo pozabiti na tisto, kar je bilo pozitivno za zgodovino in kar je bilo temelj naši prihodnosti. Naša polpretekla zgodovina je razporna, z dobrimi in slabimi izkušnjami. A je naša! Ne zametujmo, kar je bilo dobrega zaradi slabih, tudi zločinskih dogodkov! Kajti iz upornosti, iz tistega upora sta zrasli samozavest in energija tudi za našo osvoboditev iz sicer omiljenega, pa vendar v bistvu komunističnega sistema – in tudi ustanovitev lastne države.

Zdaj, ko imamo lastno državo, se pa zapletamo v drobnjakarsko politiko, v udinjanje »gospodarjem«, da me je včasih ob tem kar sram.

Poleg objektivne analize vzrokov za rusko-ukrajinsko vojno je za rešitev te krize potreben povsem drug pogled in pristop – za zdravo pamet torej nekaj povsem nerazumnega! Ni dovolj sklicevati se na razum, potrebna je neustrašnost posega v utečena razmerja, potreben je nekakšen sunek v prihodnost, da se kaj odpre, začne na novo, bistveno drugače. Da se spremenijo svetovna razmerja! Potrebna je ustvarjalnost – tudi v politiki!

To pričakujem od nove slovenske vlade!

COMMENTS

Wordpress (0)