(VIDEO) “Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki”- Papež Frančišek na vatikanski polnočnici pozval k miru

Kristjani po vsem svetu so opolnoči s polnočnicami pričakali božič. Papež Frančišek je med sinočnjo  večerno mašo pred božičem pozval k miru. “Naša srca so nocoj v Betlehemu,” je dejal v baziliki svetega Petra v Vatikanu, medtem ko je praznovanje božiča v Sveti deželi zasenčila vojna med Izraelom in Hamasom.

“Naše srce je nocoj v Betlehemu, kjer princa miru še vedno zavrača logika pogubne vojne, kjer mu hrup orožja še danes preprečuje, da bi našel prostor v svetu,” je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP dejal papež.

Pravičnost po njegovih besedah ne bo prišla z razkazovanjem sile. Kot je dejal, Jezus “ne odpravlja krivice od zgoraj z razkazovanjem sile, ampak od spodaj, z izkazovanjem ljubezni”.

Po podatkih Vatikana se je bogoslužja v baziliki svetega Petra udeležilo približno 6.500 ljudi. Na tisoče jih je dogajanje na Trgu svetega Petra pred cerkvijo spremljalo tudi na velikih zaslonih.

Papeževa “polnočnica”, ki jo je tudi letos obhajal že ob 19.30, je sicer eden glavnih dogodkov v uvodu v slovesnosti ob božiču, drugem največjem krščanskem prazniku, ko se verniki spominjajo Jezusovega rojstva. Papež bo danes, na božič, ko se kristjani spominjajo Jezusovega rojstva, opoldne podelil svoj tradicionalni blagoslov mestu in svetu. Na Trgu svetega Petra pričakujejo več deset tisoč vernikov.

V Sveti deželi letos zaradi vojne v Gazi med Izraelom in skrajnim palestinskim gibanjem Hamas božič praznujejo zelo tiho. V Betlehemu na zasedenem Zahodnem bregu, kjer naj bi se rodil Jezus, so odpovedali božična praznovanja, prav tako niso postavili nobenega božičnega drevesa. Nekaj ur pred božičnim večerom je bil trg, kjer se običajno dan pred božičem zbere na tisoče vernikov in turistov, skoraj prazen. Dostop do mesta je izjemno omejen zaradi cestnih zapor izraelske vojske, poročajo agencije.

Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje pa je polnočnico daroval v novomeški stolici. Ob tem je dejal, da “božič prinaša v temo tega sveta sporočilo resničnega in pravega miru za vse ljudi”.

Saje je v pridigi opozoril, da smo danes priča pozunanjenosti božičnih praznikov, ko “Bog vse bolj izginja iz našega življenja”. “Mnogi se ob prazničnem voščilu izogibajo besedi božič. Voščijo samo vesele praznike. Kakšne praznike? Pomembno je, da vemo, kaj praznujemo, sicer praznovanje nima smisla in je izgubljena priložnost,” je dejal. Božično praznovanje je po besedah škofa povabilo, da “ozavestimo skrivnost Gospodovega rojstva, ga sprejmemo v svoje življenje, se ga veselimo in nanj računamo”. “To bo krepilo našo identiteto in prebujalo hvaležnost za prejeti dar,” je menil.

Opozoril je, da je večina ljudi Jezusovo rojstvo pred več kot 2000 leti spregledala, ker ni verjela, da se rojeva božji sin: “Izkušnja zavračanja Boga se ponavlja tudi v naših življenjih. Začne se z dejstvom, da za Boga nimamo časa, npr. za molitev, sveto mašo, branje Svetega pisma ali premišljevanje. Veliko opravkov imamo, zdi se, da nam čas uhaja iz rok. Kaj pa Bog? Vprašanja v zvezi z njim se nam nikoli ne zdijo tako pomembna, kot so nam pomembne druge reči.” “Tudi če se zdi, da trka na naša vrata, ga je treba z neko utemeljitvijo odvrniti. Tudi v občutkih in hotenjih zanj ni prostora. Prav tako ni prostora za druge, za otroke, za revne, za tujce,” je dejal.

Božič po besedah Sajeta prinaša v temo tega sveta sporočilo resničnega in pravega miru za vse ljudi, pri čemer mir ni zgolj odsotnost vojne ali hrupa, temveč je polnost božjega življenja.

Božič po njegovih besedah vabi, “da se premaknemo z mesta, kjer smo, v naših namenih in dejanjih”. “Pojdimo torej v Betlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil. Ko se odpravimo na pot v svobodi srca, zapustimo dosedanje miselne in življenjske navade in krepimo nove. Bolj božje,” je pozval.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je polnočnico daroval v ljubljanski stolnici. V pridigi je sebi in vsem zaželel, “da bi v teh božičnih dneh dali iz src številke in denarnice ter jih odprli za zvezde in angele”. “Tako bomo spoznali, da se božja veličina razodeva v majhnosti in božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja,” je dejal. Pridigo ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta in papeža Frančiška  objavljamo spodaj v integralu.

Kaj ta noč še vedno govori našim življenjem? Po dveh tisočletjih od Jezusovega rojstva, po mnogih božičih, ki smo jih praznovali med okraski in darili, po tolikšnem potrošništvu, ki je ovil skrivnost, ki jo obhajamo, obstaja nevarnost: o božiču vemo marsikaj, pozabljamo pa njegov pomen. Kako torej znova odkriti pomen božiča? Predvsem pa, kam naj ga gremo iskat? Zdi se, da je evangelij o Jezusovem rojstvu napisan ravno zato, da nas prime za roko in nas vrne tja, kamor hoče Bog. Pojdimo za evangelijem.

Začne se namreč s stanjem, ki je podobno našemu. Vsi so prevzeti in prezaposleni s pomembnim dogodkom, z velikim popisom prebivalstva, ki je zahteval veliko priprav. V tem smislu je bilo tedanje ozračje podobno temu, ki nas ovija danes za božič. Vendar se evangelijska pripoved odmakne od tega posvetnega scenarija. Hitro prekine predstavitev, da bi uokviril neko drugo resničnost, pri kateri vztraja. Zadrži se pri majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki ga omeni kar trikrat in h kateremu se bližajo junaki zgodbe: najprej Marija, ki Jezusa položi »v jasli« (Lk 2,7); potem angeli, ki oznanjajo pastirjem »dete, v plenice povito in položeno v jasli« (v. 12); potem pa pastirji, ki najdejo »dete, položeno v jasli« (v. 16). Jasli: za ponovno odkritje smisla božiča je treba pogledati tja. Toda zakaj so jasli tako pomembne? Ker so znamenje, in to ne naključno, s katerim Kristus vstopa na prizorišče sveta. So manifest, s katerim se predstavi, so način, na katerega se Bog rodi v zgodovini, da bi prerodil zgodovino. Kaj nam torej hoče povedati preko jaslic? Preko jaslic nam želi Bog povedati vsaj tri stvari: bližina, revščina in konkretnost.

1. Bližina. Jasli služijo temu, da hrano približajo ustom, da se lahko hitreje zaužije. Na ta način lahko simbolizirajo neki vidik človeštva: požrešnost v zauživanju. Kajti medtem ko živali v hlevu uživajo hrano, ljudje na svetu, lačni moči in denarja, uživajo tudi svoje bližnje, svoje brate. Koliko vojn! In na koliko krajih sta dostojanstvo in svoboda še vedno poteptana! In vedno so poglavitne žrtve človeške požrešnosti krhki, šibki. Tudi v tem božiču človeštvo, ki je nenasitno denarja, oblasti in užitka, ne da prostora, tako kakor je bilo za Jezusa (prim. v. 7), manjšim, tolikim nerojenim, ubogim, pozabljenim. Predvsem mislim na otroke, ki jih požirajo vojne, revščina in krivice. Jezus pa prihaja ravno tja, otrok v jaslih zavrženosti in odklanjanja. V njem, v Betlehemskem otroku, je vsak otrok. In v njem je povabilo, naj na življenje, politiko in zgodovino gledamo z očmi otrok.

V jaslih zavračanja in neudobnosti se Bog prilagodi. Tja pride, ker je tam problem človeštva, brezbrižnost, ki jo rojeva pogoltna naglica po posedovanju in uživanju. Kristus se rodi tam in v tistih jaslih ga odkrijemo kot bližnjega. Pride tja, kjer se požira hrana, da bi postal naša hrana. Bog ni oče, ki žre svoje otroke, ampak Oče, ki nas v Jezusu naredi za svoje otroke in nas hrani z nežnostjo. Pride, da bi se dotaknil našega srca in nam povedal, da je ljubezen edina sila, ki spreminja tok zgodovine. Ne ostaja oddaljen in mogočen, ampak postane bližnji in ponižen. On, ki je sedel v nebesih, se pusti položiti v jasli.

Brat, sestra, Bog se ti v tej noči približa, ker mu je mar zate. Iz jasli ti kot hrana za tvoje življenje pravi: »Če čutiš, da so te dogodki iztrošili, če te razžirata občutek krivde in nesposobnosti, če si lačen pravičnosti, sem jaz, Bog, s teboj. Vem, kaj doživljaš, to sem izkusil v tistih jaslih. Poznam tvojo bedo in tvojo zgodovino. Rodil sem se, da bi ti povedal, da sem ti blizu in da ti bom vedno blizu.« Božične jasli, prvo sporočilo Boga otročka, nam pravijo, da je On z nami, nas ljubi, nas išče. Pogum, ne pustite se premagati strahu, vdanosti, obupu. Bog se rodi v jaslih, da bi se ti prerodil ravno tam, kjer si mislil, da si se dotaknil dna. Ni zla in ni greha, iz katerega te Jezus ne želi in ne more rešiti. Božič pomeni, da je Bog blizu. Naj se ponovno rodi zaupanje!

2. Betlehemske jasli nam poleg bližine govorijo tudi o uboštvu. Okoli jasli namreč ni veliko: podrast, nekaj živali in malo drugega. Ljudje so bili na toplem v gostiščih, ne v mrzlem hlevu nekega prebivališča. Jezus pa se rodi tam in jasli nas spominjajo, da okoli sebe ni imel drugega kot tiste, ki so ga imeli radi: Marijo, Jožefa in pastirje. Vsi so bili revni ljudje, ki pa sta jim bila skupna naklonjenost in začudenje, ne bogastvo in velike možnosti. Revne jasli torej pokažejo resnično bogastvo življenja: ne denar in oblast, ampak odnosi in ljudje.

Prva oseba, prvo bogastvo je Jezus. Toda ali želimo biti ob njem? Se mu približamo, ljubimo njegovo uboštvo? Ali raje ostajamo lagodni v svojih koristih? Predvsem pa, ali ga obiskujemo tam, kjer je, torej v revnih jaslih našega sveta? On je tam. Mi pa smo poklicani, da bi bili Cerkev, ki časti ubogega Jezusa in služi Jezusu v ubogih. Kot je dejal neki sveti škof: »Cerkev podpira in blagoslavlja napore za spremembo krivičnih struktur in postavlja samo en pogoj: da so družbene, gospodarske in politične spremembe polne pristne koristi za uboge« (O. A. Romero, Messaggio pastorale per il nuovo anno, 1. januar 1980). Seveda ni lahko zapustiti blage toplote posvetnosti, da bi objeli golo lepoto betlehemske votline, vendar ne pozabimo, da resničnega božiča ni brez ubogih. Brez njih praznujemo božič, vendar ne Jezusovega. Bratje, sestre, za božič je Bog ubog. Naj se spet rodi ljubezen!

3. Tako pridemo do zadnje točke: jasli nam govorijo o konkretnosti. Dojenček v jaslih namreč prestavlja prizor, ki pretrese, je celo surov. Spomni nas, da je Bog resnično postal meso. Zato teorije, lepe misli in pobožna čustva o njem niso več dovolj. Jezus, ki se rodi reven, bo živel reven in bo reven umrl, ni veliko govoril o revščini, ampak jo je za nas živel do konca. Od jasli do križa je bila njegova ljubezen do nas otipljiva, konkretna. Od rojstva do smrti je tesarjev sin objemal hrapavost lesa, tegobe našega življenja. Ni nas ljubil z besedami, ni nas ljubil za šalo!

Zato se ne zadovolji z videzom. On, ki je postal meso, noče samo dobrih namenov. On, ki se je rodil v jaslih, išče konkretno vero, vero iz češčenja in ljubezni, ne iz govoric in zunanjosti. On, ki je slečen v jaslih in bo slečen na križu, od nas zahteva resnico, da gremo k goli resničnosti stvari, da k jaslim odložimo izgovore, opravičila in hinavščino. On, ki ga je Marija nežno zavila v plenice, hoče, da se oblečemo v ljubezen. Bog noče videza, ampak konkretnost. Ne dovolimo bratje in sestre, da bi ta božič minil, ne da bi naredili nekaj dobrega. Ker je to njegovo praznovanje, njegov rojstni dan, mu podarimo darila, ki so mu prijetna! Ob božiču je Bog konkreten. V njegovem imenu oživimo malo upanja v tistih, ko so ga izgubili!

Jezus, gledamo te, položenega v jasli. Vidimo te tako blizu, za vedno blizu nam: hvala, Gospod. Vidimo te ubogega, da bi nas naučil, da resnično bogastvo ni v stvareh, ampak v ljudeh, zlasti v ubogih. Oprosti nam, če te nismo prepoznali in ti služili v njih. Vidimo te konkretnega, ker je tvoja ljubezen do nas konkretna. Jezus, pomagaj nam, da bomo svoji veri dali meso in kri.

Amen.

 

Dragi bratje in sestre! 

Praznujemo božič. Z veliko hvaležnostjo smo se zbrali v stolnici sv. Nikolaja, da bi kot občestvo verujočih vsak v sebi in tudi med nami pripravili prostor za prihod Božjega Sina in našega Odrešenika.

Vsako leto za polnočnico poslušamo evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu. Evangelist Luka nas najprej postavi v zgodovinski okvir. Navede najpomembnejša imena tistega časa, ob nje pa postavi imena tistih, ki so s svojo pripravljenostjo sprejeti in izpolniti Božjo voljo pripravljali pot Gospodu.

Leta 9 po Kristusu so v mestu Priene v Mali Aziji na kamnito tablo napisali, da rojstvo cesarja Avgusta »vsak lahko razume kot izvor svojega življenja in svojega bivanja, kot čas, od katerega mu ni treba več objokovati svojega rojstva. S tem, ko nam je dala Avgusta, je božja previdnost nam in tistim, ki bodo prišli za nami, poslala kot odrešenika tistega, ki naj bi končal vojne in vse preuredil. Dan božjega (Avgustovega) rojstva je bil za svet začetek veselih oznanil (dobesedno »evangelijev«), prejetih po njegovi zaslugi.«

Prav ta Avgust je ukazal, naj se popiše ves svet. To popisovanje je lahko imelo dvojen namen. Najprej je na ta način cesar izvedel, koliko ljudi je v njegovem cesarstvu sposobnih uporabljati meč – cesar je tako izvedel, na kakšno armado lahko računa. Potem pa je cesar preko popisa prebivalstva vedel, koliko davkov bo lahko pobral za uresničevanje svojih načrtov.

Tudi najlepše napisana zgodovina se potem v resničnosti življenja pokaže kot veliko manj bleščeča in veliko manj vesela. Dokler oblastniki tega sveta štejejo vojake in načrtujejo, na kakšen način bodo z davki napolnili državni proračun, bo še vedno dovolj siromakov, ki bodo umirali po bojiščih, in siromakov, ki se bodo v velikem pomanjkanju prebijali iz dneva v dan. Cesarjem pa bodo odkrivali napise, ki bodo slavili njihovo veličino in plemenitost. Tako je bilo nekdaj in tako je tudi danes.

Bog pa je vedno Bog z nami, je Emanuel, ki brez armad in brez proračunov, brez slavolokov in brez slavospevov vstopi v človeško zgodovino in jo začne spreminjati od znotraj. Med nas je prišel kot človek. Pravi Bog in pravi človek, kakor molimo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, se je v sveti noči rodil kot človeški otrok. Majhen in nebogljen. Potreben sprejetosti in potreben skrbi in nege. Morda ob rojstvu ni imel vsega, kar si predstavljamo kot nepogrešljivo za človeka vreden vstop v svet. Ni imel svoje sobe, ni imel otroške posteljice, ni ga pričakala vrsta igrač, ki bodo zaposlovale njegovo pozornost in mu prebujale domišljijo.

Imel pa je nekaj drugega. Imel je Marijino srce, ki je od angelovega obiskanja in od obsenčenja s Svetim Duhom utripalo zanj, živelo zanj. Imel je pozorno skrb sv. Jožefa, ki je bil pripravljen sredi noči vstati in se odpraviti v Egipt, da bi otroku rešil življenje. Predvsem pa, bil je sprejet. Čeprav morda ni bil zavit v mehke plenice, ga je obdajala nežna ljubezen. Vedel je, da je dobrodošel. Tega mu ni sporočalo okolje, ki ga je obdajalo, ampak mu je to sporočala toplina Marijinih dlani, mehkoba njenega pogleda, šepet njenih besed, pa tudi trdnost Jožefovih korakov in mirnost v njegovem glasu.

Na misel mi prihaja Peter Opeka, naš misijonar na Madagaskarju, ki je bil v začetku tega meseca na obisku v Sloveniji in je s svojim pričevanjem pritegnil množice. Morda si bomo najbolj zapomnili njegovo izjavo, povezano z neko medaljo, ki naj bi jo dobil za svoje delovanje. Organizatorjem je povedal, da »otroci na Madagaskarju ne jedo medalj, ampak jedo riž.« Drugače rečeno, otroci na Madagaskarju ne živijo od medalj, ampak živijo od riža.

Tako tudi naši otroci ne potrebujejo vsega udobja, v katerega jih zavijemo, ter igrač in dogajanja, s katerimi jih zamotimo. Tudi naši otroci ne jedo udobja in igrač, pač pa najprej potrebujejo sprejetost, tudi naši otroci živijo od toplih maminih dlani in od očetove pomirjajoče navzočnosti. Tudi naši otroci ob ljubezni, ki so je deležni, lahko zrastejo v može in žene, ki bodo zmogli spregovoriti besedo, ki bo bogatila druge, in izvršiti dejanja, ki bodo drugim prinašala blagoslov in osvoboditev.

Pokojni milanski kardinal Carlo Maria Martini je v eni svojih božičnih pridig dejal: »Od otroka Jezusa se učimo, da Bog ni samo veličina, ampak na nek skrivnosten način tudi majhnost, sam postane majhen. Bog ni samo velikodušno poklanjanje darov, ampak tudi naklonjenost, sočutje, solidarnost z nami v vsej naši šibkosti. Otrok nas uči, da Bog ni samo velik, mogočen, izjemen, ampak da je v njem nekaj, česar ne znamo opredeliti in kar se v nas imenuje ponižnost: sprejeti zadnje mesto, jasli za živino, kamor ne bi legel noben človek.«

Zakaj je tako pomembno, da se začnemo učiti pri tem učlovečenem Bogu? Lahko bi navajali različne razloge. In prepričan sem, da z nobenim odgovorom ne bi popolnoma zgrešili resnice. Vsak bi nam odprl ali osvetlil eno od ploskev tistega poliedra, o katerem večkrat govori papež Frančišek. Vendar mislim, da se najbolj približamo resnici, da se brez zrenja, brez premišljevanja in čaščenja tega majhnega in nemočnega učlovečenega Boga naše oči ne morejo dovolj očistiti, dovolj zbistriti, da bi mogli v resnici zagledati človeka.

Dokler ne sprejmemo Jezusa v jaslicah in ne pokleknemo predenj, dokler po dolgotrajnem premišljevanju ne spoznamo, da je bil kot novorojenec povit v plenice in položen v jasli, kakor je bil po končani Kalvarijski drami povit v povoje in položen v grob, ne moremo zaslutiti brezmejnosti Božje ljubezni do nas. Božja ljubezen ne beži pred jaslimi in se ne brani križa, da bi človeku mogla vrniti dostojanstvo, s katerim ga je oblikovala iz gline in božanskega diha. Dokler ne bomo brez nostalgije po otroških spominih v živi veri klečali pred novorojenim, ki je položen na slamo, bomo tudi težko z živo vero klečali pred Kruhom življenja, v katerem se »vsak dan poniža, prav tako kot takrat, ko je „s kraljevskega prestola“ stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikovih rokah« (FOpom 1,16-18), kakor je dejal sv. Frančišek Asiški.

Sprejeti Jezusa v jaslicah, sprejeti ga kot svojega Boga. Pomembneži v tistem času in v naših dneh so imeli oči in duše polne številk, oboroženih vojakov in donosnih davkov. Svoje življenje so gradili na dobičku in po dobičku so merili svojo uspešnost in po dobičku so sodili ljudi. V evangeliju pa evangelist spregovori o pastirjih, ki so prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svojih čredah. Noči na prostem in nad njimi zvezdnato nebo. Dragi bratje in sestre, kdaj ste se nazadnje občudujoče zazrli v zvezno nebo in pustili, da vas prevzame njegova skrivnostna moč. Pastirji, ki so v tedanji družbi veljali za skrajni rob družbe, ki niso bili vredni priti v tempelj, so razumeli govorico zvezd in angelov. V njihovih dušah ni bilo številk. Svoje ovce so poznali po imenu, kakor je pozneje povedal Jezus.

Zato je to prezirano druščino obsijala Gospodova slava. Rojstvo v Betlehemu je že stopilo na pot odreševanja človeka. Prezirane in razžaljene je obsijala Gospodova slava. Odšli so v Betlehem in tam doživeli potrditev angelovih besed: »To vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«

Za angeli so pastirji prvi, ki so postali oznanjevalci Jezusovega rojstva. »Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji.«

Dragi bratje in sestre. Tudi sebi in vam želim, da bi v teh božičnih dneh dali iz srca številke in denarnice, ter jih odprli za zvezde in angele. Tako bomo spoznali, da se Božja veličina razodeva v majhnosti in Božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene Božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja.

In srce se bo napolnilo, tako zelo napolnilo veselega oznanila, da ne bomo mogli molčati. Oznanjali bomo. Z vsako besedo, v vsakem srečanju bomo oznanjali, da se je rodil Odrešenik sveta, Kristus, naš Bog.

Marija, Sveta Božja Mati, pomagaj nam, da ga bomo v ponižnosti sprejeli in da bomo vse njegove besede shranili v svojem srcu ter jih premišljevali. Predvsem pa po njih živeli.

Amen.