Črna statistika pandemije koronavirusa doma in po svetu – S koronavirusom okuženih že več kot pol milijona ljudi po svetu – Število žrtev bi lahko šlo v milijone, vendar je to še vedno veliko manj kot ob najbolj smrtonosnih gripah, recimo španski gripi

Po vsem svetu bi po ocenah znanstvenikov lahko zaradi koronavirusa umrlo okoli 1,9 milijona ljudi, če bodo vse države uvedle podobne ukrepe za omejevanje družbenih stikov. Če bodo ukrepi le srednjeročni, pa bi po svetu lahko umrlo deset milijonov ljudi. Pandemija koronavirusa pa se seveda ne more primerjati s tako imenovano špansko gripo, ki je med letoma 1918 in 1919 zahtevala med 59 in 100 milijonov žrtev.

Če bi si pomagali s statistiko je takrat umrlo okoli 5 odstotkov celotne svetovne populacije, medtem ko je ob skoraj osmih milijardah ljudi statistika smrti zaradi korona virusa še vedno zelo nizka oziroma pod en procent ali bolj natančno okoli štiri odstotke obolelih za koronavirusom. Če bi se držali statistike bi podobna smrtnost kot pri španski gripi lahko pobrala 4 odstotke ljudi, kar bi pomenilo med 200 in 300 milijoni ljudi po svetu.

Po teorijah zarote pa naj bi pandemija koronavirusa okužila 60 – 80% svetovnega prebivalstva in pomorila do 15% okuženih. Posledično to pomeni smrt okoli pol milijarde ljudi (500 milijonov ljudi)

Pandemija španske gripe, poznane imenovana tudi kot La Grippe Espagnole ali La Pesadilla je bila nenavadno huda in smrtonosna oblika aviarne influence, virusne kužne bolezni, ki je v približno letu dni od 1918 do 1919 pobila okrog 50 do 100 milijonov ljudi po vsem svetu. Domnevajo, da je bila ena najbolj smrtnih pandemij v dosedanji človeški zgodovini. Povzročil jo je tip H1N1 virusa influence, ki je podoben današnjim povzročiteljem ptičje gripe, predvsem H5N1 in H5N2.

Španska gripa je povzročila veliko več smrti kot sama prva svetovna vojna in je morda tudi prispevala k njenemu koncu. Okužilo se je približno 500 milijonov ljudi, od tega jih je umrlo vsaj 20 do 40 milijonov, po nekaterih ocenah celo do 100 milijonov.

Zavezniki v prvi svetovni vojni so bolezen imenovali »španska gripa« predvsem zato, ker je bila v Španiji deležna mnogo večje medijske pozornosti kot drugje, saj Španija v vojni ni sodelovala in tako ni bilo vojne cenzure. Čeprav se virus zagotovo ni razvil v Španiji, je bila država hudo prizadeta, z okrog 8 milijoni okuženih maja 1918.

Pri koronavirusu pa naj bi v Evropi letos tudi po najbolj optimističnem scenariju verjetno zabeležili še več deset tisoč smrtnih žrtev koronavirusne bolezni 19, kaže objavljena študija. Znanstveniki na Imperial College v Londonu ocenjujejo, da bo v Evropi in osrednji Aziji ob strogih ukrepih, ki marsikje že veljajo, v naslednjih 250 dneh umrlo 279.000 ljudi.

Število okuženih z novim koronavirusom je na svetu že močno preseglo pol milijona, covid-19 pa je zahteval več kot 25.000 smrtnih žrtev. Nekatere države tako uvajajo dodatne ukrepe za zajezitev širjenja virusa ali jih podaljšujejo. Mednarodni denarni sklad je medtem opozoril, da je svetovno gospodarstvo že zdrsnilo v recesijo.

Z novim koronavirusom se je po svetu okužilo najmanj 585.000 ljudi v okoli 180 državah, skoraj 27.000 pa jih je zaradi koronavirusne bolezni 19 izgubilo življenje, kažejo podatki univerze Johns Hopkins. Okoli 130.000 jih je že ozdravelo. V Evropi se je po izračunih francoske tiskovne agencije AFP okužilo že 305.851 ljudi, 18.289 jih je umrlo.

Največ smrtnih žrtev so zabeležili v Italiji, od koder danes poročajo o rekordnih 919 smrtnih žrtvah v enem dnevu, skupaj pa je covid-19 zahteval že 9134 življenj. Trenutno je v tej državi z novim koronavirusom okuženih 66.414, kar je 4401 več kot v četrtek. Vse skupaj pa se je doslej okužilo 86.498 ljudi.

Še pred objavo današnjih podatkov je vodja italijanskega inštituta za zdravje Silvio Brusaferro povedal, da tam sicer število novih okužb zadnje dni narašča nekoliko počasneje kot doslej. “Ne smemo si delati utvar, da bo manjša rast števila okužb vodila v opustitev ukrepov za zajezitev epidemije. Soočamo se z izzivom, ki smo mu lahko kos le skupaj,” je dejal. Po njegovih besedah je jasno, da vladni ukrepi delujejo, zato jih je treba dosledno spoštovati.

Več smrtnih žrtev kot na Kitajskem, kjer se je virus konec lanskega leta prvič pojavil, so zabeležili tudi v Španiji. Umrlo je 4858 ljudi, okužilo pa se je 64.059 ljudi.

Med najhuje prizadetimi državami sta še Iran z 2378 umrlimi za covidom-19 in 32.332 potrjenimi okužbami ter Francija, kjer so doslej našteli 32.964 okuženih in 1995 mrtvih, od tega 299 v zadnjem dnevu. Francoski premier Edouard Philippe je ob tem posvaril, da so glede pandemije koronavirusne bolezni 19 pred njimi težki dnevi. Sporočil je tudi, da bodo karanteno v Franciji podaljšali do 15. aprila.

ZDA so se medtem zavihtele na prvo mesto na svetu po številu okuženih ljudi. Teh je 97.028, umrlo jih je 1475, kažejo podatki univerze Johns Hopkins. V zadnjem dnevu je število okužb naraslo za 18.000, število mrtvih pa za 345.

Trenutno je v svetu še vedno prisotna pandemija hiva/aidsa, virusna okužba imunskega sistema, prvič odkrita leta 1981 in ki je do danes povzročila smrt več kot 25 milijonov ljudi.

Marca 2020 je Svetovna zdravstvena organizacija za pandemijo razglasila izbruh virusa SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen COVID-19. Med nedavnimi pandemijami je bila tudi pandemija nove gripe, ki se je pojavila leta 2009 in ki jo povzroča H1N1, nov podtip virusa prašičje gripe.

Pandemije gripe seveda niso nič novega v zgodovini človeštva.

Gripo je prvi opisal grški zdravnik Hipokrat že leta 412 pr. n. št.. Prvo pandemijo gripe so v zgodovini zabeležili leta 1580, odtlej pa se pojavlja vsakih 10 do 30 let. Znana pandemija je bila tudi med letoma 1889 in 1890; poimenovali so jo ruska gripa. Najprej so o izbruhu poročali iz Uzbekistana, in sicer maja 1889, oktobra istega leta pa je že dosegla Tomsk in Kavkaz. Razširila se je po vsem svetu, kot možna povzročitelja pa navajajo podtipa H3N8 in H2N2. Povzročala je visoko smrtnost med obolelimi ter je terjala okoli milijon smrtnih žrtev.

Od začetka 20. stoletja so v svetu zabeležili 4 pandemije gripe, in sicer:

leta 1918 – španska gripa: najhujša pandemija gripe v novejši zgodovini. Povzročil jo je podtip H1N1, po svetu pa se je širila v letih med 1918 in 1921. Zahtevala je med 50 in 100 milijonov življenj;

leta 1957 – azijska gripa: povzročitelj je bil podtip H2N2. Pojavila se je v vzhodni Aziji, po vsem svetu pa je po ocenah povzročila 1,1 milijona smrti;

leta 1968 – hongkonška gripa: pandemijo je povzročil podtip H3N2. Zahtevala je okoli milijon življenj. Po koncu pandemije je virus nadaljeval s kroženjem in se pojavlja v obliki sezonskih grip;

leta 2009 – nova gripa: povzročil jo je enak podtip kot pandemijo leta 1918 (H1N1).

Prva velika pandemija v 2000 letni zgodovini je bila Antoninska kuga leta 165-180, znana tudi kot galenska kuga po zdravniku Galenu, ki jo je opisal, je bila pandemija črnih koz ali ošpic, ki je izbruhnila v Rimskem cesarstvu po vrnitvi vojakov s pohoda na Bližnjem vzhodu. Njenega pravega vzroka še niso odkrili. Kot žrtev epidemije je morda umrl tudi cesar Lucij Ver (169) iz Antoninske dinastije, po kateri je epidemija dobila ime. Epidemija je trajala devet let in je po mnenju Kasija Diona samo v Rimu zahtevala 2.000 ali eno četrtino okuženih dnevno. Celotno število žrtev je ocenjeno na pet milijonov. Bolezen je v nekaterih pokrajinah pomorila tretjino prebivalstva in zdesetkala rimsko vojsko.

Potem Justinijanova kuga je ime za pandemijo, ki je v letih 541 in 542 n. š. prizadela Vzhodnorimsko ali Bizantinsko cesarstvo, vključno z njegovo prestolnico Konstantinoplom (današnji Carigrad). Nedavne raziskave so potrdile, da je bila vzrok pandemije bakterija Yersinia pestis, povzročitelj bubonske kuge.

Socialni in kulturni vpliv kuge v času cesarja Justinijana I. je primerljiv z vplivom črne smrti. Pogledi nekaterih zgodovinarjev 6. stoletja razkrivajo, da je epidemija zajela tedaj celotni znani svet: centralno in južno Azijo, severno Afriko, arabski polotok in Evropo vse do Danske in Irske.

Sodobni zgodovinarji so ta izbruh kuge poimenovali po Vzhodnorimskem cesarju Justinijanu I., ki je bil na oblasti na začetku izbruha, se bolezni nalezel, vendar vseeno preživel.

Z izrazom črna smrt označujemo epidemijo, domnevno pljučne kuge, ki se je pojavila v 14. stoletju po vsej Evropi. Epidemija je močno vplivala na kasnejšo zgodovino Evrope. Ime je dobila po črnih lisah, ki so nastajale na telesih obolelih zaradi notranjih krvavitev. Nekateri sodobni epidemiologi menijo, da je bila to v resnici epidemija ebole ali vraničnega prisada.

Ni točno znano, kje se je epidemija začela. Predvidevajo, da so jo iz step Osrednje Azije prinesli popotniki in trgovci po osrednjeazijski Svilni poti, najprej pa je izbruhnila na Kitajskem. Tatari iz Zlate horde so leta 1344 in 1345 oblegali genovsko trgovsko kolonijo Kaffa na Krimskem polotoku, ki je postalo prvo prizorišče množičnih smrti. Od tam so jo genovske trgovske ladje z begunci zanesle najprej na Messino na Siciliji, potem pa še v Genovo in od tam naprej po Evropi. Vmes so genovski begunci najverjetneje okužili še Konstantinopel, od koder se je bolezen razširila še na Bližnji vzhod. Iz Genove je napredovala v Benetke, Francijo, Španijo, Veliko Britanijo, Skandinavijo, Nemčijo in Rusijo. Zanimivo je, da nekateri deli Evrope, denimo Poljska ter določena območja v Belgiji in na Nizozemskem, niso imeli veliko okužb. Mrtvece so običajno pokopavali v skupne grobove. To so počeli kaznjenci.

Približen prikaz gibanja evropskega prebivalstva ob času črne smrti

Pred izbruhom črne smrti je Evropa trpela za Veliko lakoto v letih od 1315 do 1317, ki je za skoraj desetletje zaustavila rast prebivalstva. Stradajoči so takrat použili večino semenskega žita in delovne živine, neredek pa je bil tudi kanibalizem. Okrevanje po Veliki lakoti je bilo zato dolgotrajno, telesno odpornost pa so slabile še občasne posamezne sezonske lakote. Posebej velja omeniti še lakoto iz leta 1331. Tudi to je verjetno eden od razlogov, da je epidemija pobila tretjino tedanjega prebivalstva Evrope (približno 25 milijonov ljudi!), neupoštevajoč mrtvih v Afriki in Aziji.

Po veliki epidemiji v 14. stoletju so se manjši izbruhi kuge pojavljali vse do 17. stoletja. Izbruhi so prenehali zaradi biološkega procesa po imenu naravni izbor.

Prašičja gripa je vrsta gripe, ki se razvije pri prašičih. Njeni simptomi so vročina, izguba telesne teže, izčrpanost, oteženo dihanje, kašljanje in izcedek iz oči in nosa. Značilno za bolezen je hitro razširjanje (v enem do treh dneh je okužena celotna čreda), po tednu dni pa izgine tako hitro kot se je pojavila.

Primeri prenosa s prašiča na človeka so zelo redki in od sredine 20. stoletja je poznanih manj kot 50 takih primerov, predvsem pri ljudeh, ki so zelo izpostavljeni – rejcih, delavcih v hlevih ipd. Spomladi leta 2009 pa se je nov podtip virusa prašičje gripe, poimenovan H1N1, prenesel na človeka in se pričel hitro razširjati med ljudmi, kar pripisujejo zaenkrat še neznani mutaciji. Ta sev je kasneje dobil ime nova gripa. Zaradi hitrega širjenja nove gripe, ki se je po doslej znanih podatkih pričelo v Mehiki, je Svetovna zdravstvena organizacija junija 2009 uradno razglasila, da gre po njenih kriterijih za pandemijo, ki se je končala dobro leto kasneje.

Leta 2016 je bilo z virusom HIV okuženih približno 36,7 milijona ljudi, zaradi bolezni pa je tega leta umrlo 1 milijon bolnikov. Leta 2016 je bilo 300.000 novih primerov HIV manj kot leta 2015. Večina okuženih živi v Podsaharski Afriki. Od časa odkritja aidsa (v začetku 1980-ih let) do leta 2017 je bolezen po ocenah povzročila 35 milijonov smrti. HIV/AIDS se šteje za pandemijo — izbruh bolezni, ki je zajel široko geografsko območje in se aktivno širi.

Virus HIV se je konec 19. ali v začetku 20. stoletja razširil iz zahodnega dela centralne Afrike. Aids so leta 1981 prvi opredelili ameriški Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), vzrok – okužba s HIV – pa je bil ugotovljen v začetku 1980-ih let.

Ob tem je zanimivo razmišljanje Jožeta Mencingerja v današnjem Delu o “Politizacija epidemij”:

Kar me ob vsem najbolj moti, je očitno politiziranje in poskusi nabiranja političnih točk, kar počno politiki po vsem svetu.

Ne mislim, da zdajšnja epidemija ni nevarna, številke o mrtvih, predvsem v Italiji, so grozljive, a po podatkih, ki jih je svetu sporočal angleški znanstvenik prek spleta, zdravje mnogo bolj ogrožajo druge bolezni. Med njimi naj bi običajna gripa, ki se ponavlja iz leta v leto, terjala desetkrat več življenj. Ta znanstvenik svari predvsem pred pretiravanji, ki spremljajo koronavirus.

O sami bolezni in njenem širjenju ter preprečevanju širjenja ne vem ničesar, a mnogi ukrepi vlad po svetu se mi zde nenavadni. Kaj lahko naredi proti bolezni policijska ura, ki so jo uvedli v Srbiji, kaj bi lahko pri nas naredila prepoved potovanja iz Ljubljane v Kamnik, Maribor ali na Bled?

Najbrž je že zdaj mogoče trditi, da bodo posredni učinki epidemije mnogokrat večji, kot so neposredni; ti naj bi se celo v Italiji, relativno najbolj prizadeti državi, začeli zmanjševati, v epicentru v Wuhanu na Kitajskem naj bi novih pojavov sploh ne bilo.

Mnogo hujši kot neposredni bodo posredni učinki virusa, kot so uničenje prometa, turizma, zapiranje tovarn, prepovedi gospodarskih aktivnosti. Že zdaj verjetno presegajo učinke krize iz leta 2008, padci borznih indeksov pa kažejo, da se prav lahko približamo veliki krizi iz leta 1930. Res so socialne prilike zdaj povsem drugačne, kot so bile takrat, skrb za zdravje in socialno stanje posameznika je v Evropi mnogo boljša, kot je bila takrat.

Koronavirus je ustvaril posebno gospodarsko grožnjo. Zakaj posebno? V sodobnih kapitalističnih gospodarstvih imamo največkrat opraviti s premajhnim povpraševanjem, v nekdanjih socialističnih s premajhno ponudbo, tokrat probleme ustvarjata istočasen zlom ponudbe in povpraševanja.

Dodajmo še izkustvo z gospodarsko platjo prejšnjih Janševih vlad. Imeli smo jo v razdobju zapravljanja, pred krizo v letih 2004–2008, to je v razdobju hitrega vzpona gospodarstva in razcveta tajkunov, ki ga je vlada pospeševala, namesto da bi ga zavirala in preprečevala, ter v razdobju poglobljene krize, ki jo je vlada z »varčevanjem« (spomnite se Zujfa) še poglabljala. Tokrat je vsaj na gospodarskem področju reagirala prav in sprejela kar nekaj presenetljivo dobrih ukrepov proti zmanjševanju povpraševanja.

Kar me ob vsem najbolj moti, je očitno politiziranje in poskusi nabiranja političnih točk, kar počno politiki po vsem svetu in kar očitno počne tudi slovenska vlada – gre za nekakšno zastraševanje, ki naj nas naredi ubogljivejše. Sem sodijo ekspresne zamenjave ljudi, ki znajo, z »našimi«, novinarske konference brez novinarjev, ki bi morda postavljali »neprimerna« vprašanja, grožnje predsednika vlade novinarjem RTV, zmerjanje prejšnjega predsednika kot enega od krivcev za prepozno reagiranje, čeprav je Šarec reagiral pred Janšo. Zdaj naj bi vse zasluge imela nova vlada, kar sicer počno tudi druge vlade. Zmeraj si prisvajajo zasluge za vse dobro, kar se je zgodilo, čeprav s tem niso imele nič opraviti, za vse slabo pa krivdo naprtijo prejšnjim vladam ali opoziciji.

Kaže, da je Janši kriza prišla kar prav – v kriznih časih se počuti kot riba v vodi. To drži tudi za Kacina, ki nas neprestano »pomirja« s TV-ekranov. Sicer pa se je predsednik vlade obdal s čudno druščino ministrov in svetovalcev, med katerimi jih je v preteklosti kar nekaj imelo opraviti z raznimi aferami, večinoma pa gre za ljudi, ki jim hitro prehajanje med »prepričanji« ni preveč tuje. Malone prepričan sem, da si ministri nadevajo maske le, ko jih slikajo, in jih snamejo takoj, ko kamere izginejo. Kot najbrž vile, lopate in drugo orodje v predvolilnih prikazih predsednika Pahorja.

Kakorkoli, vlado prosim le, da preneha z izkoriščanjem zdajšnjega stanja in naj nas ne ima za maloumne.