Med podpisniki tokratnega “Odprtega pisma državnemu vrhu,” glede slovenskega stališča do vojne Ukrajini, tokrat ni Milana Kučana in Danila Turka

Minuli teden je v Vilni, prestolnici Litve, potekal dvodnevni vrh Nata, kjer so Slovenijo zastopali predsednik vlade dr. Robert Golob, podpredsednica Vlade RS in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon ter minister za obrambo Marjan Šarec. Voditelji držav članic zavezništva so se med drugim pogovarjali tudi o članstvu Ukrajine v Natu in vzpostavili Svet Nato-Ukrajina, potrdili pa so tudi zavezo o pridružitvi Ukrajine kot stalne članice zavezništva. Ob koncu dvodnevnega vrha je predsednik vlade Robert Golob dejal, da “Slovenija lahko več kot pri varnostnih jamstvih, prispeva k iskanju miru v Ukrajini.”

https://t.co/4mvlp1gDAk Tudi ko nas režimski mediji ignorirajo, mirovniki ne damo "miru". Včeraj poslano ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VRHU na temo, kakopak, vojne v Ukrajini. Vredno branja. V imenu vseh, ki se ne strinjajo z našo vladno politiko do te drame. https://t.co/2oBaSWWSjB

— Aurelio Juri (@AurelioJuri) July 18, 2023

https://t.co/8zsJUu7jtr… Če mi ne znaš odgovoriti na večkrat ponovljena vprašanja, o razlikah med agresijami Putina, Busha, Blaira in Netanjahuja, vprašaj umetno inteligenco, Tanja. Ti bo pomagala.

— Aurelio Juri (@AurelioJuri) July 17, 2023

“Sporočilo bi bilo vredno pozdraviti, če bi premier ostal le pri njem, a nadaljevanje izjave, ki jo je dal, je še enkrat pokazalo, da z iskanjem miru tudi on ne misli povsem resno. Ni dovolj le sedeti v Varnostnem svetu OZN in čakati, da bodo ustvarjeni pogoji za dozorevanje miru, potrebno je tudi delati na tem ter najprej razumeti razloge, ki so ga onemogočili,” zapiše prvo podpisani Aurelio Juri v odprtem pismu, ki smo ga prejeli v naše uredništvo; sopodpisuje ga še 65 v domovini in širše prepoznavnih imen.

Glavni vzrok v primeru vojne v Ukrajini oz. nadaljevanja ruske agresije na to državo – in to bi moralo biti vsakomur jasno – tvorijo strateško širjenje Nata do ruskih meja brez upoštevanja ruskih varnostnih interesov, namera Ukrajine, da se pridruži temu zavezništvu, in odločenost vodilnih Natovih elit, da v Ukrajini porazijo Rusijo. Na zasedanju v Vilni se je zavezništvo ponovno odreklo politiki miru oz. pogajanj kot edine realne možnosti za končanje konflikta.

Tudi misel predsednika vlade Goloba, da vrh v litovski prestolnici, ki ga je označil za ‘zgodovinskega’, predstavlja “prvi korak približevanja Ukrajine zvezi Nato”, ne govori v prid prizadevanjem za mir, temveč nasprotno. Potrjuje, da si zveza Nato ni premislila v nameri, da Ukrajino slej ko prej sprejme v članstvo in, da se niti najmanj ne meni za ruske varnostne interese ali za zelo verjetno eskalacijo spopadov ter za nevarnost, da razmere uidejo iz nadzora z nepredvidljivimi in, bog ne daj, nepopravljivimi posledicami.

Edina pogoja, ki ju je postavilo in sporočilo ukrajinskim oblastem sta, da se bo včlanitev zgodila, ko bo nastopil mir in ko bo o tem med članicami doseženo soglasje. Slednje se zaenkrat ne kaže kot posebej problematično, medtem ko bo o miru možno govoriti šele takrat, ko bo poleg samih ZDA nanj pripravljena tudi Ruska federacija. Da bi slednjo prisilili v kapitulacijo, kar zagovarjajo jastrebi v Bruslju je, roko na srce, težko verjeti, saj gre vendar za velesilo z največjim jedrskim arzenalom na svetu.

Zavezništvo bi moralo zato Rusiji v zameno za prekinitev sovražnosti ponuditi dogovor o varnostnih jamstvih, ki jih je ta zahtevala še pred agresijo, v katerih kot minimum Ukrajina ne bo postala članica Nata. Obenem bi morala Rusija Ukrajini, ki naj se ji podeli status nevtralne države, v okviru mednarodnega dogovora, z garancijo vseh velesil, OZN in OVSE, zagotoviti ozemeljsko integriteto. Mogoča pa bi bila tudi inovativna rešitev, oz. dogovor o dvojni suverenosti nad spornimi ozemlji, ki je bila doslej že uporabljena v nekaj primerih.

Ugotavljamo, da medtem vojna divja naprej. Prestopila je petstoti dan. Mediji poročajo, da obe vojskujoči se strani ‘napredujeta’, da ukrajinska protiofenziva resda nekoliko šepa, ker zahodno orožje – tako ukrajinski predsednik Zelenski – v Ukrajino prihaja prepočasi, da Rusi nadaljujejo z raketiranjem ukrajinskih mest in da naj bi nekdo – Ukrajinci kažejo na Ruse, Rusi pa Ukrajince – načrtoval sabotažo jedrske elektrarne v Zaporožju, ki je že leto dni v ruskih rokah. Po poročanju ameriških medijev naj bi ameriški predsednik Biden ‘s težkim srcem’ privolil v dobavo ukrajinskim silam spornega kasetnega streliva, ki ga je velik del sveta prepovedal, a se ga Ukrajinci veselijo. S to moralno zelo sporno odločitvijo ni zadovoljen niti najtesnejši ameriški zaveznik v Evropi, britanski premier Sunak. Še lansko leto so ob trditvah, da ruska vojska v Ukrajini uporablja to orožje, v Washingtonu ocenjevali, da gre za vojni zločin.

Zanimivo, da o tem naša država še vedno molči?!

Zavoljo vsega povedanega menimo, da se s sodelovanjem pri vzdrževanju in zaostrovanju vojnih razmer v Ukrajini tudi Republika Slovenija vse bolj izpostavljeno in nevarno igra z ognjem, pri čemer vidno trpita duh in črka 124. člena Ustave o vodenju politike in kulture miru ter nenasilja. Sami Natovi anketarji ugotavljajo, da so naši državljanke in državljani vse prej kot zadovoljni. Vsaj dober del njih.

Dokažite že enkrat, da smo suverena država, da znamo tudi sami presoditi, kaj je prav in kaj narobe, ter razumeti, kaj se dogaja in kam gremo. Odmislite članstvo Ukrajine v Natu, prizadevajte si dosledno in odločno za mir, sicer se bomo kmalu spraševali, ali nam je bilo treba poleg Rusov izzvati še Kitajce oz. si nadeti vlogo ‘pravičnika’ tudi v Pacifiku. To je, mimogrede, v neskladju s samo ustanovno listino zveze Nato, ki njeno delovanje omejuje na območje severnega Atlantika. In spraševali se bomo lahko le, če bo sreča dala, da bo ves ta čas jedrska pošast še globoko spala. Ob vsem hrušču, ki ga slišimo že leto in pet mesecev in ki se samo stopnjuje, je tveganje, da se zbudi, izjemno veliko.

Pismo podpisujejo: Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Uroš Lipušček, Marko Apih, Slavka Artnik, Alberto Avguštinčič, Andrej Bolčina, Maja Breznik, Andrej Cetinski, Janez Černač, Jože P. Damijan, Zvone Dragan, Todor Dmitrovič, Božidar Flajšman, Nina Gale, Vesna V. Godina, Matjaž Hanžek, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Pavel Jamnik, Polona Jamnik, Janez Jančar, Milena Jesenko, Maca Jogan, Franco Juri, Dušan Keber, Matjaž Kmecl, Bojan Kofler, Mira Kofler, Igor Koršič, Marijan Kotar, Bogomir Kovač, Janez Lesjak, Drago Lipovšek, Andrej Mašera, Marjan Matjašič, Vlasta Mekih, Vlado Miheljak, Vesna Mikolič, Ljuba Miljuševič, Maruša Mohorič, Nevenka Mandič Orehek, Jožef Randl, Danijel Rebolj, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi Rizman, Emil Milan Pintar, Dušan Plut, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Janez Šmajdek, Vena Šmajdek, Miloš Šonc, Aleks Štakul, Primož Šterbenc, Darko Štrajn, Andrej Šušterič, Dunja Ukmar, Marko Uršič, Janez Verbič, Irena Zdovc, Lada Zorn, Boris Žnidarič, Franc Žnidaršič.