Ekskluzivno – Prvič objavljen originalni dokument iz dosjeja UDBE o Ivanu Krambergerju – Kaj je v “Informaciji” o Ivanu Krambergerju zapisala Udba in kaj je “dobrem človeku iz Negove” povedal Milan Kučan 

7. junij letos je minilo natanko 30 let, odkar je bil v Jurovskem Dolu pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah ubit takratni predsedniški kandidat Ivan Kramberger. V Gornji Radgoni na Aleji velikih na Maistrovem trgu ob njegovi 30. obletnici smrti odkrili že enajsti bronast kip, tokrat doprsni kip Ivana Krambergerja, ki ga je izdelal akademski kipar Mirko Bratuša z Negove.

 

Na nacionalki so predvajali dokumentarec Beli bojevnik v črni obleki, posvečenega Ivanu Krambergerju. Maja Weiss, režiserka in scenaristka celovečernega dokumentarnega filma in Ivan Kramberger ml., ki je podpisan tudi pod scenarij filma sta bila tudi slavnostna govornika.

V Slovenski matici pa je bila pred tem odmevna predstavitev knjige novinarja Reporterja Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger. Režiserka Maja Weiss je Kršinarju svetovala naj na predstavitev knjige povabi Marka Demšarja, Lojzeta Peterleta in  Milana Kučana, nekdanjega predsednika države, ki je bil poleg ostalih tudi  Krambergerjev tekmec na predsedniških volitvah 1990 napisal pa je tudi pregovor v Kršinarjevo knjigo.

Znano je, da je  Kramberger po volitvah svoje tekmece, Kučana, Demšarja in Jožeta Pučnika, povabil na kosilu v svojo gostilno, pri njemu doma je bil na obisku tudi Peterle, ki je bil po volitvah 1990 predsednik prve slovenske demokratično izvoljene vlade.

 

 

“On je bil enkraten pojav v slovenski politiki. Tudi, če gledamo zgodovinsko ga tudi kasneje ni bilo. Jaz njegovo glavno zaslugo, ne vem če je to pravi izraz vidim v tem , da je zs svojimi nastopi v bistvu razelektril takrat zelo napeto in nasprotujočo si politično sceno. On je je čeprav je žigosal marsikaj istega, kar sem jaz predstavljal v tistem času ni bil nikoli žaljiv do mene. Morebiti tudi zaradi tega ker sva se midva poznala že dolgo časa prej še ko je hodil iz Nemčije z rezultati tega svojega inovativnega delovanja s svojimi dializatorji in z vprašanji kam jih razporediti in kako. Skratka ne on po srcu je bil dober človek in ta vzdevek dober človek iz Negove jaz mislim , da ga veliko bolj kot vse politične kvalifikacije okarakterizirajo,” je predstavitvi KNJIGE povedal Milan Kučan.

Kučan je v spremni besedi k knjigi zapisal tudi . “Vsekakor je bil Ivan Kramberger človek z izrazitim čutom za malega človeka in njegove stiske. O tem najbolj zgovorno pove podatek, da je na volitvah zbral 230 tisoč glasov. Bil je očitno kandidat človeških src! Neponovljiv. Zapisan v kroniko rojevanja slovenske parlamentarne demokracije.”

Za njegov umor 7. julija 19992 so obsodili Petra Rotarja, ki je v zaporu preživel devet let. Pa vendar razne teorije o dejanskih krivcih za njegovo smrt vse do danes še niso potihnile.

In zdaj k še nikoli objavljenemu dokumentu dosjeju Ivan Kramberger, ki da je objavila takratna služba SDV ali bolj znano UDBA. SDV – Služba državne varnosti (srbohrvaško SDB – Služba državne bezbednosti) je bila jugoslovanska tajna policija, ki se je leta 1966 preoblikovala iz UDBE.

SDV kot slovenska politična policija je bila organ za prepoznavanje in sankcioniranje političnih nasprotnikov v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti, ki so jih sdv -jevci formalno spoštovali.

SDV je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala tajno. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti. SDV je bila razpuščena leta 1990 z razpadom Jugoslavije.

IZ “Informacija”, ki jo je SDV o Ivanu Krambergerju pripravila leta 1983, torej devet let pred atentatom in je kirurško natančna govori o tem, da je bil leta 1957 pogojno obsojen zaradi poskusa pobega v Avstrijo. Leta 1963 je poskus ponovil in  tokrat z rednim potnim listom odšel v Avstrijo  od koder je pobegnil v ZR Nemčijo.

“…Najprej se je javil v taborišču Zirndorf, kjer je bil po njegovi izjavi 15 dni in to v bolnici, ker je bil težko bolan …Krambergerjev življenjski vzpon v ZRN se je začel takrat, ko je njegov šef opazil, da je Kramberger izredno tehnično iznajdljiv. Ko je ta nemški državljan postal direktor bolnišnice Marien Hospital, ga je nastavil na delovno mesto pri aparatih za shranjevanje ledvic. Kramberger je aparate ne samo obvladal , ampak je imel svoje predloge za izboljšavah. Taro ga je njegov šef dal na šolanje v London in v New York, od koder se je Kramberger vrnil kot eden redkih strokovnjakov za dializo. Tam je tudi patentiral svoj izum črpalke, ki ne uničuje krvnih teles. Za patent je prejel precejšnjo denarno nagrado. Kasneje je novinarjem razlagal, da je za patent zahteval samo aparate za dializo, katere je pred nekaj leti začel podarjati bolnicam in posameznikom  v Jugoslaviji, do sedaj (torej do leta 1983 op. av.) skupno 21 komadov…. Dejstvo je nesporno , da Krambergerja vsa ta ogromna količina podarjenih pripomočkov stane zagotovo nekaj 100.000 DM. Sam prvi, da to dela zgolj iz človekoljubnih namenov in zato ker ljubi Jugoslavijo….” je med drugim zapisano v Informaciji SDV.

Po podatkih SDV – ja je leta 1978 je Kramberger ustanovil dve društvi; eno za pomoč nemočnim ljudem v Severnem Porenju Vestfaliji , drugo pa za pomoč  izseljencem pri čemer se v ZRN mislijo pretežno tisti Nemci , ki so se zadnja leta (1978) preseljevali iz Poljske, Sovjetske zveze ČSSR in delno Romunije v ZRN. Med ustanovitelji obeh društev je bilo tudi nekaj Jugoslovanov , v glavnem pa so bili Nemci iz Duisburga.

“Vsi članki, ki so o njem izhajali v ZRN in od katerih jih je nekaj posla tudi na uredništvo Ljubljanskega dnevnika, pišejo o Krambergerju kot človeku, ki se žrtvuje za druge ljudi, vendar iz vsebine ni razvidno iz česa živi sam Kramberger, v kakšnih razmerah, razviden pa tudi ni cilj njegovega počenjanja.
Iz verskih nagibov tega ne dela, saj je sam izjavil, da nikoli ni hotel zahajati v cerkev, zaradi česar je doživljal ponižanja od svojih bližnjih, samo od hvaležnosti ljudi – posameznih bolnikov in pa bolnic po svojem povratku v SFRJ, ne bo mogel živeti. Na uredništvo LD je poslal tudi originale pisem  nekaterih naših državljanov ki ga prav klečeplazno prosijo za razne zdravstvene usluge, nekateri pa direktno prosijo naj jim pošje marke. Vprašanje je, če v vsebini teh pisem uživa samo Kramberger kor “dobrotnik”  ali jih izkorišča v svoje namene tudi nemška policija.
Vendar je dejstvo , da si je s svojim  ravnanjem pridobil pri nas precej prijateljev, ki s mu čutijo dolžne za njegovo dobroto in mu bodo poskušali ob priliki to tudi vrniti, če bo zahteval, ali pa, če bo blagohotno dopusti, da mu dobroto vračajo,” se zaključuje zapis – Informacija Službe državne varnosti, ki jo je UDBA pripravila leta 1983.