“Če so prazniki tisti, ki nas želijo na nekaj opozoriti, potem potrebujemo Dan žensk! – Revščina je ženskega spola” – Vera Kozmik Vodušek

Tveganja revščine je lani v Sloveniji grozilo vsaki četrti ženski, starejši od 75 let, med moškimi je enako tveganje doletelo vsakega desetega. Ženske opravijo bistveno več »dela, ki ne šteje«, čeprav so v približno enakih deležih prisotne na trgu dela. Tudi zato so posledično pokojnine moških višje za 17,8 % od pokojnin žensk.

Če so prazniki tisti, ki nas želijo na nekaj opozoriti, potem potrebujemo Dan žensk! In ker bomo tudi letos deležni na eni strani visoko donečih besed o doseženih pravicah žensk in tistega znanega stavka – pa kaj bi te ženske sploh še rade? – si poglejmo nekaj podatkov.

Iz podatkov sledi, da je Slovenija ena izmed sedmih držav v Evropski uniji, kjer se je leta 2020 povečala stopnja tveganja revščine v primerjavi z letom 2019. Pandemija covida-19 je poglobila že obstoječe stiske najranljivejših skupin, predvsem pa je pokazala na že siceršnje sistemske pomanjkljivosti.

Revščina je torej ženskega spola. Razlike med spoloma so očitne že pri splošnem tveganju za revščino, za moške znaša 13 odstotkov in za ženske 15. Če k temu dodamo še starost, je slika še bolj zaskrbljujoča. V letu 2016 so imele ženske, stare več kot 75 let, stopnjo tveganja revščine kar 26,6 odstotka, moški pa 10,1.

Visoko tveganje za revščino imajo gospodinje, ogrožene so tudi ženske, ki so delale polno delovno dobo, vendar so bile več na bolniških dopustih za nego in varstvo otrok, pa seveda porodniških, ne gre zanemariti niti plačne vrzeli med spoloma. Vedeti moramo, da je v nekaterih panogah ta zelo velika, ženske imajo tudi 15 odstotkov nižje dohodke od moških na primerljivih delovnih mestih.

Ženske opravijo bistveno več neplačanega dela

Delo od doma, enakost spolov, duševna obremenitev in neplačano skrbstveno delo so bile teme razprave medparlamentarnega srečanja evropskega in nacionalnih parlamentov, ki je potekalo pod naslovom “Boljša prihodnost za ženske v Evropi po covidu-19: duševna obremenitev, enakost spolov in neplačano skrbstveno delo po pandemij”.

Ženske opravijo občutno večji delež neplačanega dela kakor moški: če zaposleni moški opravijo približno 10 ur neplačanega dela na teden, ga ženske opravijo 14 ur. In če zaposleni moški 15 ur na teden namenijo skrbi za otroke, jih ženske 25. In kakšna je letna bilanca? Ženske opravijo 208 ur več za gospodinjstvo in 520 ur več za skrb za otroke kot moški.

Preteklost je torej še zelo pomemben del sedanjosti: v preteklosti so ženske večinoma res skrbele samo za dom in družino, moški pa so prinašali dohodek. Toda danes so ženske in moški v približno enakih deležih prisotni na trgu dela, neplačano delo pa tradicionalno ostaja domena žensk. Zaradi dvojne obremenitve so posledično ženske prikrajšane za karierne možnosti in priložnosti. In ne pozabimo – na drugi strani so moški prikrajšani za čas s svojimi otroki! Če bi neplačano družinsko delo enakovredno porazdeli, bi pridobila družina in tudi družba: ženske bi dobile priložnost izrabiti svoje talente in potenciale, moški pa priložnost, da enakovredno sodelujejo pri vzgoji in negi otrok, pri skrbi za ostarele in bolne.

Od kot prepričanje, da diskriminacije po spolu ni?

Mnogi, tako moški kot ženske, radi povedo, da so enako plačani in da na delovnih mestih ni diskriminacije zaradi spola. To je stališče, ki ga tudi ženske na najvišjih položajih v politiki, upravi ali podjetjih pogosto poudarjajo. Toda pri tem ženske mirno zamolčijo (Pozabijo? Ne želijo priznati?), da se morajo precej bolj potruditi, da so lahko v enakem obsegu in z enako intenzivnostjo kot moški vključene v plačano delo.

Daleč največ primerov spolne diskriminacije je povezano s potencialnim materinstvom. Ko mladi vstopajo na trg dela, so ženske zagotovo v slabšem položaju, saj delodajalec tehta, ali bo šla na porodniško in bila posledično večkrat na bolniški.

Toda ne gre samo za materinstvo. Smo v starajoči se družbi. Medtem ko je v Sloveniji za otroško varstvo še relativno dobro poskrbljeno v primerjavi z drugimi državami EU, pa je skrb za obnemogle starejše skoraj povsem v domeni družine, znotraj družine pa po tradicionalni logiki, da je skrb žensko delo, predvsem ženske. In tu imamo 'sendvič generacijo'. Običajno so v sendviču ženske, stare od 45 od 55 let, ki so seveda še v službah, skrbijo za svoje otroke ali pa že imajo vnuke, in so hkrati potisnjene še v skrb za starejše, ki potrebujejo nego in pomoč. Te ženske doživljajo izrazito preobremenjenost, kar pomeni tudi velik pritisk na njihovo zdravstveno stanje in ima tudi posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. In gre za neplačano skrbstveno delo.

Zaradi dvojnega, trojnega dela, ki vključuje plačano delo in večkratno neplačano skrbstveno obremenitev, morajo pogosteje na bolniško, odločajo se za delo za skrajšani delovni čas ali celo za umik s trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo. Torej v obdobju življenja, ko bi lahko napredovale v službi, ne morejo, ker imajo doma dvojno ali trojno skrbstveno breme.

In nikar ne pozabimo na prekarne oblike ženskega dela. Mati (ali oče!) z majhnimi otroki do tretjega oziroma šestega leta drugega otroka lahko delajo po skrajšanem delovnem času. Pri tem jim prispevke v višini do minimalne plače krije država, dohodek pa dobivajo v skladu z dejansko opravljenim delom, se pravi, na podlagi skrajšanega delovnega časa. To je od države nastavljena prekarna oblika dela. Seveda ni nikjer zapisano, da lahko skrajšan delovni čas izkoristi mama, gre za formulacijo v spolno nevtralni obliki. Toda glede na to, da kulturni vzorec določa, da je skrb za otroke odgovornost žensk, so seveda predvsem ženske tiste, ki se odločijo za ta ukrep. In država ni naredila absolutno nič, da bi ta kulturni vzorec vsaj omajala, z višjimi spodbudami očetom, na primer. Odločitev je sedaj sprejeta na dveh osnovah – prvič: kulturni vzorec in drugič: višina dohodka enega in drugega starša, ki je običajno v korist višjega dohodka moškega. Ženske pa se z odločitvijo o skrajšanem delovnem času zaradi materinstva odrečejo delu svojega dohodka, saj bodo dobivale bistveno nižjo plačo, nižji bodo tudi vplačani socialni prispevki, kar pomeni, da bodo tudi pravice iz tega naslova slabše, in hkrati imajo tako manjše možnosti za napredovanje. In hkrati utrjujejo stereotip, da je za skrb za otroka in za gospodinjstvo pač v domeni ženske.

Pokojninska vrzel je odraz položaja moškega in ženske skozi celotno delovno dobo

Pokojninska vrzel nam pove, za koliko so povprečne pokojnine moških višje od povprečnih pokojnin žensk. V Sloveniji je leta 2019 znašala 16 %. In povsem jasno je, da je pokojninska vrzel seštevek neenakosti, s katerimi se srečujejo ženske skozi celotno obdobje življenja – med ključnimi so stereotipna prepričanja in pričakovanja o vlogah žensk in moških.

Upokojenke v EU-27 dobijo 70,5 centov za vsak euro, ki ga dobijo upokojenci.

Upokojenke v Sloveniji dobijo 82,2 centa za vsak euro, ki ga dobijo upokojenci.

V EU-27 so pokojnine moških od ženskih višje za 29,5 %. Preračunano to pomeni, da upokojenke od 16. septembra do konca leta ne prejemajo več dohodka.

V Sloveniji so pokojnine moških za 17,8 % višje od pokojnin žensk. Preračunano to pomeni, da upokojenke od 27. oktobra do konca leta ne prejemajo več dohodka.

Zgodba je v resnici zelo enostavna, vzroki za pokojninsko vrzel med moškimi in ženskami so:
– ženske opravijo več neplačanega dela,
– ženske prejemajo nižje plače kakor moški,
– ženske so pogosteje odsotne z dela zaradi nege bolnih družinskih članov in članic,
– ženske prevladujejo v slabše vrednotenih poklicih,
– žensk je manj na bolje plačanih vodstvenih delovnih mestih.

Zato na koncu še enkrat: “Če so prazniki tisti, ki nas želijo na nekaj opozoriti, potem potrebujemo Dan žensk”!

Avtorica Vera Kozmik Vodušek