Dolgo potovanje od Trojan preko Celja in Slovenj Gradca do Maribora: 7 let od aretacije na Trojanah 12. julija 2012 – Višje sodišče ugotovilo bistvene kršitve postopka – TOPNEWS.si

Dolgo potovanje od Trojan preko Celja in Slovenj Gradca do Maribora: 7 let od aretacije na Trojanah 12. julija 2012 – Višje sodišče ugotovilo bistvene kršitve postopka



Dolgo potovanje od Trojan preko Celja in Slovenj Gradca do Maribora: 7 let od aretacije na Trojanah 12. julija 2012 – Višje sodišče ugotovilo bistvene kršitve postopka

Danes mineva natanko 7 let od famozne aretacije na Trojanah, ko so me v maskah in vame uperjenim strelnim orožjem aretirali kot najbolj zakrknjenega šefa italijanske mafije ali “bossa” kakšnega južnoameriškega narkokartela. Fotografija, ki jo je naredil očitno eden izmed policistov in jo poslal spletnemu portalu Politikisu, ta pa Reporterju, se je kot blisk razširila po državi, po državah bivše Jugoslavije in nato v tujino. Kljub vsej grozi in tragediji, saj sem najprej pristal v policijskem in sodnem pridržanju, nato pa v priporu v Celjskem Starem piskru, me je ob prebiranju mastnih naslovov v medijih, “zabavalo” poročanje enega od hrvaških medijev, ki je zapisal “Voduška prijeli na mejnem prehodu Trojane pri Celju”.

Odmevna aretacija, je odmevala tudi pri naših južnih sosedih na Hrvaškem. Vendar je novico o tem, da so slovenskemu žurnalistu odvzeli prostost, hrvaška komercialna televizija RTL razumela malce po svoje. Na teletekstu omenjene postaje so namreč dogodek na prehodu Trojane opisali: »Vladimir Vodušek uhićen je na graničnom prijelazu Trojane kod Celja …«

Se pravi, da so me po RTL-ovi interpretaciji ujeli na mejnem prehodu. Razumeli bi, da so prelaz “zabrkali” z “graničnim prijelazom”, ampak da bi bila meja pri Celju?!, so se spraševale Slovenske novice. Vendar zadeva ni bila zabavna, ampak bolj tragikomična. Sodnik mi je po sodnem pridržanju podaljšal pripor in če bi bila zadeva prepuščena samo preiskovalnemu sodniku in senatom Celjskega sodišča in okrožnega tožilstva, bi verjetno do konca sodnega procesa preživel v priporu. Vrhovno sodišče je takrat ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in odpravilo pripor, saj je ugotovilo, da v tem primeru ne obstaja realna nevarnost, da bi priprta oseba na prostosti kaznivo dejanje ponovila.

V tistem času sem bil za večino ljudi v Sloveniji okoreli kriminalec, izsiljevalec, samo človek ne. Mediji so tekmovali kdo bo o meni napisal kaj še slabega. Nekateri redki novinarji in mediji pa so vendarle z novinarsko distanco in vsaj minimalnim dvomom kot na primer urednik sobotne priloge Ali H. Žerdin, ki je v Portretu tedna Vladimir Vodušek – Lastnik, urednik, direktor, skorajda medijski mogotec, zapisal: “Pol ducata policistov, katerih obrazi so bili zakrinkani, je v četrtek, 12. junija zjutraj, na Trojanah odvzelo prostost Vladimirju Vodušku. 49-letnega novinarja, odgovornega urednika in lastnika Info TV, so naslonili na pokrov osebnega vozila znamke Volvo, potem pa so ga odvedli. Dvanajst ur pred aretacijo je Vodušek v studiu gostil predsednika vlade Janeza Janšo. Ob aretaciji je policija sumila, da je Vodušek vpleten v kaznivo dejanje izsiljevanja…

12. julij 2012 si velja zapisati v koledar. Če se bo izkazalo, da so razlogi, zaradi katerih je policija tega dne aretirala Vladimirja Voduška, utemeljeni, bo ta dan z najbolj umazanimi črkami zapisan v zgodovino slovenskega novinarstva. Člen kazenskega zakonika, ki ga navaja policija, o izsiljevanju govori na način, ki naj bi škodoval časti ali dobremu imenu žrtve kaznivega dejanja. Povejmo zelo po domače: obstajal naj bi utemeljen sum, da je Vodušek nekomu zagrozil, da ga bo javno “razsul”, če mu ta ne bo plačal.

Če bi bili sumi ovrženi, bo 12. julij z umazanimi črkami zapisan v zgodovino organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj…”

Po natančno sedmih letih kalvarije, najprej na sodišču v Celju, potem v Slovenj Gradcu, se je nazadnje včeraj v Mariboru izkazalo, da je imel Žerdin prav, ko je zapisal: “Če bi bili sumi ovrženi, bo 12. julij z umazanimi črkami zapisan v zgodovino organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj”. Prav to se je zgodilo včeraj na višjem sodišču v Mariboru, kjer je senat že ugotovil bistvene kršitve postopka.

Predsednica senata mariborskega višjega sodišča Leonida Jerman je že na začetku včerajšnjega pritožbenega naroka v obrazložitev nekaj krajšega poročanja sodnika poročevalca Borisa Štamparja povedala, da je senat ugotovil bistvene kršitve postopka na prvi stopnji.
Najverjetneje pa je pričakovati vsaj razveljavitev sodbe, saj se je s pomisleki strinjala tudi višja tožilka Tatjana Kozelj. Ob tem se spomnim “velikodušne” ponudbe celjskega tožilstva, da naj priznam krivdo v zameno za samo 4 leta zapora, jaz pa sem odgovoril, da je moj predlog ta, da umaknejo obtožnico, kar se bo na koncu moralo tudi zgoditi, če bo tožilstvo hotelo ohranit neko verodostojnost.

Sicer nisem vraževeren, ampak ljudski rek pravi, da čez sedem let vse prav pride in točno en dan pred obletnico aretacije se je pokazalo, da sem bil v dogajanju in sodnem procesu žrtev, ne pa storilec kaznivega dejanja, in da je bil proces od vsega začetka načrtovan in montiran, da bi me utišali kot novinarja.

To se je pokazalo, ko mi je Sodišče v Slovenj Gradcu poleg zaporne kazni hkrati izreklo tudi prepoved opravljanja novinarskega poklica za čas enega leta, kar je bil napad na svobodo tiska, kakršnega, ne samo pri nas in neposredni in širši soseščini, temveč predvsem v zahodni civilizaciji, še ni bilo videti.

Kaj vse se je dogajalo v teh sedmih letih, kakšna je bila pri tem vloga tožilcev, policije, predvsem tajnih sodelavcev in delavcev policije in kako so skupaj s preiskovalnim sodnikom izvajali operacijo, bi bila lahko podlaga za kakšen filmski scenarij. Predvsem pa je jasno eno – delovali so nezakonito.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)