Obrat v hrvaških medijih: Hrvaška je odlično šla skozi arbitražo, bodimo pametni in sprejmimo odločitev sodišča! – TOPNEWS.si

Obrat v hrvaških medijih: Hrvaška je odlično šla skozi arbitražo, bodimo pametni in sprejmimo odločitev sodišča!



Obrat v hrvaških medijih: Hrvaška je odlično šla skozi arbitražo, bodimo pametni in sprejmimo odločitev sodišča!

Mejni spor Hrvaške in Slovenije je tako rekoč redna tema že več kot četrt stoletja, ki pa je seveda spet eksplodirala prejšnji teden, ko je bila razglašena sodba Arbitražnega sodišča v Haagu, piše komentator Gordan Duhaček za hrvaški portal Index.hr. Kljub demokratičnem pluralizmu mnenj, doslej v hrvaški javnosti še ni bilo omenjeno stališče, da bi Hrvaška morala sprejeti arbitražno sodbo in se čimprej s Slovenijo dogovoriti glede njene implementacije (ki bi seveda vključevala tudi dogovor o lokalnem problemu ribolova). Ali ni soglasno petje hrvaške javnosti in politike depresivno, kot da aktualna politika kljubovanja nima alternative, se sprašuje Duhaček?

To, kar se v zadnjih dneh servira hrvaški javnosti, je običajna zmešnjava nacionalističnih sentimentov, jamranja, ker Hrvaško v Evropski uniji nihče ne podpira (pa niti večna neuslišana ljubezen Nemčija!), kako so pravzaprav Slovenci pokvarjeni in zli (“Zlovenci”!) ter prazne floskula tipa “odločitev Sabora je nad Evropsko komisijo”.

V formalno-pravnem smislu v nekaterih stvareh je, v nekaterih pa ni. Pravilno vprašanje glede arbitraže je: ali je pametna in v hrvaškem dolgoročnem interesu dobra odločitev, ignorirati izid arbitraže? Odgovor je seveda “NE”.

Namreč, Hrvaška je šla izvrstno skozi arbitražo in je dobila dosti več, kar je na samem začetku zahtevala v primerjavi s Slovenijo. V kompetitivnim smislu je Hrvaška zmagala na arbitraži, Slovenija pa je manj ali več izgubila, razen v Piranskem zalivu. In namesto, da Hrvaška navdušeno pozdravi arbitražno odločitev, izkoristi še teden dni zasedanja Sabora in izglasuje njen popolni sprejem, pa prevladuje stališče, da je bolje očitno zmago spremeniti v očitni poraz. Tipična nacionalistična norost, povsem v skladu z znanim rekom Dobrice Ćosića o Srbih, ki izgubljajo v miru to, kar dobijo v vojni.

Zaradi provincialnih kompleksov in zavračanja racionalnega zaznavanja stvari, se je Hrvaška v primeru arbitražne odločitve odločila še enkrat pokazati, kako se ni naučila sprejeti potrdilnega odgovora, ko gre za njene lastne nacionalne interese. Pomembnejše je še tisočič spomniti na slovensko blamažo z neuspelim poskusom lažiranja arbitražnega procesa, kot pa zgrabiti goloba, ki ga je Arbitražno sodišče iz Haaga položilo Hrvaški na dlan.

Do kdaj se namerava Hrvaška prerekati s Slovenijo?

Ena od ključnih nalog pametne politike je anticipirati razvoj dogodkov, tj. sprejemati odločitve danes, ki bodo dobre za državljane tudi po petih oziroma desetih letih. Ali je bolje za Hrvaško, da se leta 2022 in 2027 še naprej krega glede meje s Slovenijo ali da je to dotlej že zdavnaj pozabljeno, neobstoječa tema? Pa četudi ne bi šla arbitražna odločitev toliko na roko Hrvaški, vendar ji gre, bi bilo boljše, da se ta trakulja enkrat za vselej konča. Verjetno se ne bo preostalih 2,5 milijona Hrvatov še naslednjih 100 let ukvarjalo z definiranjem meje s Slovenijo in pri tem porabljalo milijone kun?

Nadalje, kaj je v hrvaško javnost vrnil plimni val nacionalizma, ki se je dvignil v preteklih dneh zaradi Piranskega zaliva, sicer tako velikega, da se ga v novohrvaški iteraciji imenuje “vala”? Iva Sanaderja in Dražena Budišo, ki v zvezi s tem zopet defilirata po hrvaških medijih in se pojavljata na naslovnicah. Bivši premier je obtožen gigantske korupcije, ki ga Hrvaška že 10 let ne uspe uspešno sodno procesuirati (tema okoli katere se splača biti besen), in večni “moralni zmagovalec”, serijski luzer niza volitev, sta naenkrat spet relevantna sogovornika, velika borca za vsako kapljico hrvaškega morja. To je enostavno neznosno, tudi za zdrav razum žaljivo in dokaz, kako se da uspešno “parazitirati” na zgrešenem nacionalizmu v zvezi z arbitražo ter se poskuša politične zombije reanimirati v nekakšne pomembne dejavnike. Če bi zaključek mejnega spora s Slovenijo pomenil, da sta Sanader in Budišaza za zmeraj ad acta, bi že samo iz tega razloga to moral biti dovolj velik motiv, da se brezpogojno sprejme arbitražno odločitev.

Velika napaka premiera Zorana Milanovića in zunanje ministrice Vesne Pusić

Seveda pa sta bila in ostala prava pozitivca v milnici glede meje s Slovenijo pravzaprav Ivica Račan in Jadranka Kosor, saj sta želela problem rešiti in ker sta real-politično pravilno ocenila na kakšne kompromise je treba pristati (v prvem primeru reševanje problema varčevalcev Ljubljanske banke, v drugem primeru vstop Hrvaške v Evropsko unijo). Velika napaka premiera Zorana Milanovića in zunanje ministrice Vesne Pusić je bila, ker sta se leta 2015 – nota bene, v volilnem letu – odločila za hiter začetek izstopa iz arbitražnega postopka potem, ko je bila razkrita slovenska prevara, namesto da se je počakalo in ugotovilo, ali so še druge opcije, od katerih bi imela Hrvaška več koristi.

Kar zadeva odzive Berlina in Bruslja, se v hrvaški javnosti v prvi vrsti razlaga, da je slovenska diplomacija dosti boljša od hrvaške, kar je vprašljivo. Komentatorju Duhačku se zdi, da je bolj smiselna interpretacija, ki kaže na to, da se vsakomur izven Hrvaške (in Slovenije) zdi noro, da se dviga toliko prahu okoli te teme in da se z njo ne želijo več ukvarjati. Uradni Berlin, Bruselj in Evropska komisija ne gledajo benevolentno na pubertetne izpade nacionalizma, še posebej v aktualnem kontekstu Evropske unije in bi morali njihova sporočila razlagati obratno. Niso proti Hrvaški, temveč ji želijo nakazati, da je v njenem najboljšem interesu sprejeti arbitražno odločitev, če že sama tega ni sposobna dojeti. To je res pokroviteljsko, vendar, kako se drugače postaviti do objektivno marginalne države evropske periferije, katere Ministrstvo za zunanje zadeve resno izjavlja, da “Hrvaška ostaja pri svojem stališču”.

V evropskih centrih moči prevladuje stališče, da Hrvaška glede tega vprašanja ni sposobna prepoznati lastnega nacionalnega interesa, pa je zaradi tega tudi nepomembna, saj je težko resno razumeti mednarodne akterje, ki tako srčno delajo v korist svoje škode. Če bi Hrvaška glede arbitraže za 180 stopinj spremenila svoje aktualno stališče in opustila neproduktivno kljubovanje, ne bi izgubljala v Berlinu in Bruslju, temveč bi si povrnila izgubljeno spoštovanje. Slednje bi se lahko uporabilo kot politično valuto v nekih drugih, mnogo bolj pomembnih stvareh nacionalnega interesa.

Profesor z ameriške univerze Berkeley, Carlo M. Cipolla, je leta 1976 objavil legendarni esej “The Basic Laws of Human Stupidity” (Osnovni zakoni človeške neumnosti”), v katerem je kot “zlati zakon človeške neumnosti” navedel: “Neumna oseba je oseba, ki povzroča škodo drugim osebam ali skupinam oseb, vendar pri tem sama od tega nima nikakršne koristi in s tem morda celo tudi sebi povzroča škodo.” Hrvaška se v zvezi z arbitražno odločitvijo obnaša ravno tako, saj od njenega zavračanja nima prav nobene koristi, temveč celo zgublja mednarodni ugled in se izpostavlja javnemu sprejemanju zaušnic z vseh strani in pri tem seveda otežuje življenje tudi Sloveniji in Evropski uniji. Hrvaška, ki je – spomnimo še enkrat! – pravzaprav zmagala v arbitraži.

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (1)
  • comment-avatar
    Nata 12 mesecev

    Da Hrvaško nihče v Uniji ne podpira, ne bo držalo !!
    Okradli so NAS !! Ne njih. Ta je pa dobra no .
    Da so pametnejši ( boljši izraz je tisti znani južnjaški – prešao sam ga ) od nas so že velikokrat dokazali naši ” dobri sosedje, z dobrimi sosedskimi odnosi ” !!