Sramotna sodba slovenjgraškega sodišča – Slovenija je od včeraj na sramotnem seznamu držav, kjer zapirajo novinarje in ogrožajo svobodo medijev – TOPNEWS.si

Sramotna sodba slovenjgraškega sodišča – Slovenija je od včeraj na sramotnem seznamu držav, kjer zapirajo novinarje in ogrožajo svobodo medijev

Sramotna sodba slovenjgraškega sodišča – Slovenija je od včeraj na sramotnem seznamu držav, kjer zapirajo novinarje in ogrožajo svobodo medijev

Sodnica Valerija Matovs Jeromelj ter tožilka Natalija Pogorec Mlakar ne pošiljata novinarjev samo v zapor, ampak prepovedujeta tudi pravico do opravljanja novinarskega dela.

Svoboda medijev je ena od najbolj ogroženih vrednot sodobne demokracije. Če pade svoboda medijev, pade tudi demokracija. Če pade demokracija, je naslednja na vrsti – svoboda. In prav to se je včeraj zgodilo v Slovenj Gradcu, kjer mi niso vzeli le svobode, ampak tudi pravico do novinarskega dela.

Slovenija se je z včerajšnjo sramotno sodbo Slovenjegraškega sodišča, ki pa upam, da ne bo zdržala niti od Slovenj Gradca do Maribora, kaj šele do Ljubljane ali Strasbourga, znašla na sramotnem seznamu tistih držav, kjer zapirajo novinarje. Torej v družbi Severne Koreje, Turčije, Kitajske, Egipta, Kube, Eritreje, Etipoije, Uzbekistana, Mjanmara, Rusije in še bi lahko naštevali. Po podatkih Komiteja za zaščito novinarjev (CPJ) so jih lani zaprli 262, kar je največ v zadnjih treh desetletjih; največ v Turčiji, na Kitajskem in v Egiptu. K temu seznamu lahko od včeraj dodamo še Slovenijo. Zanimivo je, da je sojenje trajalo šest let, in da so ga kot sodni zaostanek prenesli na Slovenjgraško sodišče in pred tem primer prestavljali tako dolgo, dokler niso našli sodišča in sodnika, ki bo naredil to umazano raboto. Nikakor pa se ni dovolilo, da bi se primer prenesel v Ljubljano, ker je ljubljansko sodišče preobremenjeno.

Nikjer na svetu ni mogoče zaslediti, da poleg zapora novinarju naložijo še prepoved opravljanja novinarskega dela, kar ni le kršitev ustave in ustavno zagotovljenih pravic, ampak tudi poskus discipliniranja celotnega novinarskega ceha na način, kjer vzameš novinarju ne le svobodo, ampak tudi eksistenco. Vprašanje, ki se mi ob tem zastavlja je, ali bodo tudi tožilki Nataliji Pogorec Mlakar, ki je predlagala nezakonito odločitev, potem odvzeli mandat, če bo sodba padla, in kakšne bodo sankcije za sodnico Valerijo Matovs Jeromelj, ki je tako civilizacijsko zavrženo obsodbo potrdila.

Vsekakor to ne bo šlo mimo Komiteja za zaščito novinarjev (CPJ in Mednarodne federacije novinarjev (IFJ), ki pri analizi primerov zaprtih novinarjev ugotavlja, da se po svetu uporablja široke in nenatančne zakone, pri nas pa s kršitvijo ustave in zakonov zastrašuje kritične novinarje, ki jih želijo utišati.

Sodnica, ki je vseskozi kršila pravico do obrambe in je zavrgla vse dokaze obrambe ter na koncu ignorirala priče tožilstva, da ne bo pomote, ne priče obtoženega, ampak priče nasprotne strani, ker niso potrdile izreka obtožnice oziroma konstrukta, ali pa je pri tem le ščitila nezakonitosti državnih organov, je včeraj vsekakor presegla sama sebe, ko je takoj po daljšem zagovoru obtoženega enostavno zaključila postopek in je ni zanimalo niti kaj pravi obramba, ampak je morala na vsak način takoj končati sojenje, ne da bi zagotovila možnost kvalitetne podaje zaključne besede. Kolikor mi je znano, je to nasploh prvi primer, da je kak novinar pri nas obsojen na zapor in prepoved novinarskega dela. Medtem ko je glavni akter zgodbe, nekdanji direktor Uniorja Gorazd Korošec, ki je lagal policiji in na tožilstvu, da naj bi bil domnevna žrtev izsiljevanja, medtem ko je, kot se je v procesu razkrilo, okradel podjetje v državni lasti Unior, ki ga je vodil, da bi se, pomislite, zavaroval pred sovražnim prevzemom Boška Šrota, je danes še vedno svetovalec uprave za strateške zadeve v istem podjetju in mu ne manjka niti las na glavi. Ampak, pomislite, Korošec je na slovenjgraškem sodišču dejal, da me sploh ne pozna, in da ga nikoli nisem izsiljeval. Prav tako je na sodišču izpovedal Vinko Stiplovšek, da nikoli nisem od njega, ne od kogarkoli drugega karkoli zahteval. Stiplovšek, ki je bil prav tako poleg Korošca obsojen na pogojno zaporno kazen zaradi oškodovanja podjetja. V celotni zgodbi pa je deloval kot tajni sodelavec policije. Najbolj umazano vlogo v celotni zadevi pa je odigrala odvetniška pisarna Gregorovič Pungartnik, ki mi je ponudila oglaševanje preko Uniorja, češ, da jim je to naročil Korošec in pomislite odvetnik Jožko Gregrovič je to tudi priznal in zapisal v kazenski ovadbi. Omenjeni gospod je imel naročilo direktorja Uniorja, da pripravi oglaševalsko pogodbo. Od mene pa je zahteval, da mu podpišem izjavo o zaupnosti. Korošec pa je na sodišču dejal, da sta proti meni izvajala preiskavo. Za svoje delovanje – preiskavo, kot so jo v omenjeni pisarni poimenovali, bi morala omenjena pisarna izgubiti odvetniško licenco in se zagovarjati na sodišču. Vendar tega sodišče ni upoštevalo in je bolj sledilo lažem in provokacijam tajnega delavca Vinka Stiplovška in tajnega sodelavca policije, ki sta z nezakonito metodo provokacije izzivala kaznivo dejanje. Se pravi, nihče od akterjev v zgodbi ni izgubil službe v državnem podjetju, čeprav so bili obsojeni in so se preko mojega hrbta pogodili s tožilstvom, češ primite Voduška, nas pa rehabilitirajte. Dokumente, ki sem jih samo videl, sploh nisem posedoval, saj jih policija pri preiskavi ni našla pri meni (ne originala, ne kopije).

Meni pa se jemlje pravica do opravljanja novinarskega poklica. Zanima me, če prepoved opravljanja novinarskega poklica pomeni tudi odvzem ustavne pravice, ki jo ima vsak, da lahko svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja?

Odvzem ustavne pravice je očitno sporen, poleg vsega drugega v sodbi. Seveda sodba še ni napisana in prav rad bi čimprej videl, kako bo sodnica Valerija Matovs Jeromlj zagovarjala in argumentirala svojo odločitev, ki se je po strokovni plati enostavno ne da zagovarjati. Zanimivo je, da ravno v teh dneh mineva 30 let kot sem začel novinarsko kariero kot dopisnik TV Slovenija v Beogradu in sem se boril za to, da bi bili vsi deležni pravičnega sojenja, in da nihče ne bi bil obsojen po nedolžnem. Zdaj pa sem žrtev slovenskega sodstva, ki ima leta 2018 slabše dokazne standarde, kot so bili leta 1945.

Večina zaprtih novinarjev v svetu je bila namreč obsojena zaradi obtožb o zločinih proti državi, in največ zaprtih novinarjev je poročalo o politiki kot tudi sam. Veselje tistih, ki so včeraj tudi iz novinarskih krogov uživali v tem, da me je sodišče po 30-ih letih novinarskega dela obsodilo, je lahko kratko, saj se je v Slovenj Gradcu sodilo ne le meni, ampak celotnemu slovenskemu novinarstvu. Se pravi za vsak dokument, vsako informacijo, ki jo nekdo prinese v redakcijo, ne glede ali ste jo objavili ali ne, ste lahko obsojeni. Preseneča pa me ne le sodba sama, kot predvsem reakcija nekaterih medijev oziroma novinarskih kolegov, ki so lahko že jutri na vrsti.

Sodišče ne bo kršilo samo kazenskega prava in kazenskega postopka, ampak bo kršilo vse možne ustavno zagotovljene človekove pravice. V Sloveniji je očitno za obsodbo dovolj že, če te kazensko ovadijo predsedniki uprav državnih podjetij, ki so sami obsojeni kriminalci in povezani z lokalno mafijo. In že se boste znašli v kazenskem postopku in potem bodo na vas usmerili vse možne tajne delavce in sodelavce ter enostavno, ker kljub vsemu niso uspeli dokazati poskusa domnevnega izsiljevanja, ki je bil kot je zapisalo tožilstvo “tako prikrit in sofisticiran”, da ga enostavno niso našli – kljub temu, da so vse priče tožilstva in vsi dokazi govorili o tem, da ni bilo izsiljevanja, je sodišče sledilo tožilstvu.

Vendar, v konstrukciji realnosti in režiji sodnice Valerije Matovs Jeromelj s slovenjgraškega sodišča ter tožilke Natalije Pogorec Mlakar, je mogoče vse in to sploh ni problem. Najbolj pomembno, je da je naročilo izvedeno, da me je treba zapreti in mi prepovedati novinarsko delo. Ne morem razumeti, da sodišče ne razsoja, ampak samo sodi in po tekočem traku potrjuje obtožnice, kjer ni niti jasno, česa si pravzaprav obsojen, in kako naj se braniš, če ni jasno niti, kakšna je pravzaprav tvoja individualna kazenska odgovornost, oziroma, kakšna je tvoja individualna oziroma subjektivna krivda.

Pa vendarle sem lahko po eni strani še vesel, da je sodišče sprejelo odločitev o zaporni kazni in prepovedi dela, in da me niso že kar na Trojanah zamaskiranci, ki so še najbolj spominjali na Štajersko vardo, enostavno likvidirali na mestu samem. Ko sem pisal knjigo Operacija Marinec o Depali vasi, si niti v sanjah nisem predstavljal, da se lahko leta 2018 ponovi leto 1994. In prav to se je zgodilo z agenti in tajnimi delavci ter sodelavci policije.

COMMENTS

TOPNEWS (0)