“Lex Vodušek” – Ali kako si je Slovenjegraško sodišče zamislilo “končno rešitev novinarskega vprašanja” – TOPNEWS.si

“Lex Vodušek” – Ali kako si je Slovenjegraško sodišče zamislilo “končno rešitev novinarskega vprašanja”



“Lex Vodušek” – Ali kako si je Slovenjegraško sodišče zamislilo “končno rešitev novinarskega vprašanja”

Novinarski genocid ali “končna rešitev” problema Vodušek, ki si ga je zamislilo slovenjgraško sodišče, s prepovedjo novinarskega dela, da bi me tako prisililo, da se neham ukvarjati z novinarskim pisanjem, je kot vse kaže zmotilo tako pravno kot novinarsko stroko. “Pri prepovedi opravljanja novinarskega poklica Vodušku si je sodišče, po besedah Milosavljevića za revijo Reporter, tako vzelo zelo širok prostor. Če bi se to zgodilo na primer v Turčiji ali na Madžarskem, kjer je nadzor nad različnimi vejami oblasti in državnimi organi bistveno močnejši, si lahko predstavljamo prepoved opravljanja novinarskega poklica za nekoga kot zelo močno obliko cenzure, kar lahko pripelje pri novinarjih do strahu in posledično samocenzure,” je povedal Marko Milosavljević.

Seveda pa javnosti ni znano ali pa ni bila povsem pozorna na sam proces, saj na njem praktično ni bilo novinarjev, ko me je sodnica slovenjgraškega sodišča Valerija Matovs Jeromelj dne 05.07.2017, torej še med samim sodnim postopkom, izdala odločbo, s katero me je poslala na Komisijo za fakultetna izvedeniška menja Medicinske Fakultete v Ljubljani na osebni pregled k izvedencu psihiatru na inštitut za sodno medicino, da ugotovi, “ali je bila pri obdolžencu v času storitve očitanega kaznivega dejanja podana kakšna duševna motnja ali duševna manjvrednost ali kakšna druga trajna duševna motenost – če je, kakšne vrste, narave, stopnje in trajnosti”.

Po domače povedano, sodnica je tako rekoč imela namen me proglasiti za norega, izvedenec psihiatrične stroke je seveda ugotovil, hvala bogu, da sem psihično zdrav, vendar pa v kontekstu včerajšnje sodbe, zadeva dobiva drugačen pomen. Namreč to je bil prvi poskus sodnice, da bi me spravila z javne scene ali pa je mislila, da bi me, tako kot nekdaj v času trdega stalinizma, poslali kar v psihiatrično bolnico. Ker ta manever ni uspel, je seveda sodišče na koncu poseglo po prepovedi opravljanja novinarskega poklica, vendar tudi, če bi sodba postala pravnomočna, praktično ni izvedljiva. Vendar pustimo to sprevrženost, da te sredi procesa, ne da bi se sam skliceval na neprištevnost, sodnica pošlje na psihiatrijo, in ker to ni zaleglo, je tožilstvo predlagalo, sodišče pa potrdilo, prepoved opravljanja novinarskega poklica.

Glede na to, da me je včeraj predsednica Društva novinarjev Petra Lesjak Tušek dobesedno, (mimogrede sem za novinarsko poročanje iz Beograda kot dopisnik RTV SLO prejel Tomšičevo nagrado), čeprav sodba še ni pravnomočna, razglasila za krivega, ne da bi se enkrat udeležila sojenja ali se pozanimala, kaj sploh piše v sodnem spisu oziroma kakšna so dejstva. Lesjak Tušek govori, da sem zlorabil položaj novinarja, čeprav sem v celotni zgodbi glede poslovnega sodelovanja nastopal kot direktor podjetja in ne kot novinar. Oglaševanje pa je bilo ponujeno z druge strani, s strani odvetniške pisarne Gregrorovič Pungartnik, po navodilu predsednika uprave Unior Gorazda Korošca. To je odvetnik Gregorovič tudi lepo napisal v kazenski ovadbi proti meni.

Gregororovič je 06.07.2012 zapisal, da mu je Korošec naročil, še preden sem bil poklican v odvetniško pisarno, naj pripravi osnutek pogodbe o oglaševanju na Info Tv in šele kasneje sem se čez nekaj dni oglasil v njihovi pisarni. Tudi Stiplovšek mi je, ko me je napotil na odvetniško pisarno Gregorovič Pungartnik omenil pogodbo o oglaševanju oziroma klienta Unior, ki ga zastopa odvetniška pisarna Gregorovič – Pungarnik. Tako vsebina dopolnitev kazenske ovadbe, kjer je Gregorovič jasno povedal, da je bila pobuda za oglaševanje dana s strani Uniorja in prav tako je navodilo glede oglaševanja prišlo od Gorazda Korošca in ne od mene kot obdolženca.

Glede na špekulacije bom v nadaljevanju objavil tokrat prvič dobesedne citate izjav na pričanjih domnevnih oškodovancev, torej tistih, ki naj bi jih izsiljeval Gorazda Korošca, Vinka Stiplovška, Joška Gregoroviča in Jerneja Mlinariča, ki so v procesu vsi po vrsti kot priče tožilstva zanikali, da bi jih izsiljeval, oziroma, da bi od njih zahteval denar ali oglaševanje, oziroma, da bi jim grozil z objavo dokumentov.

Vinko Stiplovšek, ki je bil ključni akter zgodbe, potem tudi tajni sodelavec policije in človek, ki me je napotil na odvetniško pisarno, v kateri smo se dogovarjali za oglaševanje.

Citiram pričanje Vinka Stiplovška na strani 7/8, 26. junija 2012, zapisnik z zaslišanj pred preiskovalnim sodnikom, mesec dni po dogodkih. »Obdolženi Vodušek od mene osebno, to je od Vinka Stiplovška, nikoli ni zahteval karkoli zase ali za Info TV »konec citata«. Potem na isti strani v nadaljevanju še enkrat na vprašanje povem, da obdolženi Vodušek na sestanku 21.06 ni postavljal zahteve po denarju.

Potem na strani 8/8 zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom 26. julija: »Od mene obdolženi Vodušek, tako sem že prej rekel, osebno kot tudi ne od podjetja, ni nikoli zahteval oziroma postavljal kakšne zahteve« konec citata stran« 8/8.

V nadaljevanju citiram Gorazda Korošca, ki naj bi bil glavni oškodovanec v tej zgodbi. Gorazd Korošec na pričanju pred preiskovalnim sodnikom leta 2012 izpove (stran 7/8): »Na dodatno vprašanje, ali je obdolženi Vodušek od mene kadarkoli izsiljeval, in če lahko potrdim izjavo, ki sem jo dal za medije, odgovorim in vztrajam pri tem, kar sem že prej povedal in ponovim, da sva se midva prvič osebno videla v tej dvorani, in da nisva imela nobenega osebnega kontakta”.

Kakšno igro proti meni so se šli takratni direktor Uniorja s svojo odvetniško pisarno Gregorovič in Pungartnik oziroma zakaj so me vabili v to odvetniško pisarno na usklajevanje pogodbe o oglaševanju, pa izkazuje pričanje direktorja Gorazda Korošca: “Ko me še enkrat vprašate, ali je bila pri meni kot predsedniku uprave kadarkoli v tej fazi dogajanja podana resnična volja za sklenitev pogodbe o oglaševanju na Info TV odgovorim, da nikoli. Te pogodbe so bile le navidezne zato, da se dokaže izsiljevanje. Konec citata gospoda Korošca na strani 7/8 – zaslišanje pred preiskovalnem sodniku 26. julija 2012.

Omenjena odvetniška pisarna je sama ponujala oglaševanje in pripravila pogodbo. Nikoli mi niso rekli, da je kaj narobe. Vsi predlogi in iniciativa je bila z njihove strani. Na ta njihov pogoj sem tudi pristal. Še enkrat bi rad poudaril, da so oglaševanje predlagali oni, kar je razvidno tudi iz njihovega pričanja.

Zdaj najbolj kontradiktorno je pričanje Gregorovič oziroma njegova dopolnitev kazenske ovadbe, ki jo je dal 6.7.2012 na policiji. Lahko citiram, naznanitelj Jožko Gregorovič takole v prvi osebi potem piše: “Kazensko ovadbo v zvezi z izsiljevanjem, ki smo jo podali dne 04.07 2012 na ODT Celje dopolnjujem. Sredi junija letos me je poklical direktor podjetja Unior Gorazd Korošec in mi predstavi težavo, s katero se je srečala firma in on osebno. Povedal mi je, da ga je Stiplovšek Vinko obvestil o telefonskem klicu Vladimirja Voduška, kaj bi lahko pomenilo za družbo Rhydcon in Unior, če bi fakture teh podjetij prišle javnost. Pogledal sem fakture in njihovo vsebino in glede na to, da je bil sklep lastnikov družbe Rhydcon, da se financira nakup delnic, s katerim se je Unior obranil prevzema tujega lastnika, ni nič spornega oziroma škoda ne bi nastala. Od Korošca sem dobil nalogo, da pripravim osnutek pogodbe o oglaševanju na Info TV in sicer pravni del. Kontakt Vodušku do mene naj bi posredoval Stiplovšek. Nekaj dni po tem je Vodušek prišel v našo odvetniško pisarno, sprejela sva ga skupaj z odvetnikom Mlinaričem, ki je imel nalogo, da po pravni poti pregleda pogodbo, ki se je nanašala na oglaševanje. To pogodbo smo 04.07 2012 priložili k ovadbi na ODT Celje »

Gregorovič je na sodišču večkrat potrdil, da ni bilo izsiljevanja in grožnje z objavo dokumentov. Sicer bi pa rad pojasnil, da teh dokumentov sam nisem imel in jih policija pri preiskavi tako doma kot na delovnem mestu ni našla pri meni (ne izvirnika, niti kopije) in ni mi jasno, s čim naj bi jaz sploh lahko poskušal izsiljevati.

Stran 3/7 Zaslišanje Jožko Gregorovič, dne 26. junija 2012: Stran 6/ »…in prav je, da povem, da Vladimir Vodušek meni osebno ni kdajkoli karkoli zagrozil, da bo o Korošcu kaj razkril ali njemu grozil, če ne bo prišlo do podpisa pogodbe«.

Petri Lesjak Stušek, kot predsednici Društva novinarjev Slovenije in vsem ostalim pa predlagam, da se pri študentih prvega letnika prava pozanimajo o starem pravilu »in dubio pro reo«, ki ga očitno na slovenjgraškem sodišču niso vzeli. Vsak študent prava vam bo znal povedati, da se že v prvem letniku seznanijo z znanim rekom: »in dubio pro reo«, ki v prevodu pomeni: v dvomu, v korist obdolženca. Sicer pa razumem staro pravilo o ljubosumnosti med pismouki in nisem pričakoval neke cehovske solidarnosti, ampak vsaj dokler sodba ni pravnomočna, ne more predsednica Društva novinarjev že govoriti, da je vse končano in da sem kriv.

Pa na koncu bi citiral še dobrega prijatelja iz pravnih vrst, ki me vedno spravlja v dobro voljo s svojimi stališči. Eden takih je: da se je pri slovenskih sodnikih načelo “In dubio pro reo” prekvalificiralo v “In dubio pro pogojno”, slovenjgraško sodišče pa je še to izprijeno prekvalifikacijo spremenilo v “In dubio pro zaporno” in prepoved opravljanja novinarskega poklica.

Za vse tiste stanovske kolege, ki se ob sodni prepovedi opravljanja novinarskega poklica “naslajajo”, pa bi rad opozoril, da nova sodna praksa ali Lex Vodušek, ki se ga skuša uveljaviti leta 2018, omogoča, da se bodo lahko znebili iz medijskega prostora vsakega novinarja, ki jim politično ne bi odgovarjal oziroma pisal v skladu z njihovimi pričakovanji.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)