(To morate prebrati) Srbski Kurir – “Kaj delajo tranzicijski komunisti v Sloveniji? Dobri fantje slovenskega gospodarstva”! – TOPNEWS.si

(To morate prebrati) Srbski Kurir – “Kaj delajo tranzicijski komunisti v Sloveniji? Dobri fantje slovenskega gospodarstva”!



(To morate prebrati) Srbski Kurir – “Kaj delajo tranzicijski komunisti v Sloveniji? Dobri fantje slovenskega gospodarstva”!

Pripravite se na aretacijo. S temi besedami je star prijatelj, uveljavljeno ime v slovenski poslovni skupnosti in pogost gost v Beogradu, opozoril sredi-lanskega leta, lastnika MK Group Miodraga Kostića, da se lahko zgodi, da ga bodo Slovenci aretirali.

Miodrag Kostić

Da ni šlo le za prijateljsko opozorilo brez osnov, se je Kostić zelo hitro prepričal. Nekajkrat so ga na avtocesti prestregli pripadniki Slovenskih varnostnih služb in spraševali o razlogih za njegovo bivanje v Sloveniji, piše Miša Brkić v svojem avtorskem članku za srbski Nedeljnik, povzel pa ga je tudi srbski Kurir, ki ga objavljamo v celoti.

Igor Bavčar

Na moje vprašanje, “zakaj bi Slovenci aretirali Kostića,” prijatelj, ki ga je opozoril, mi je dejal, da “oni ne marajo tajkunov.” Na moje naslednje vprašanje “kdo so oni”, sem dobil odgovor – “levi, rdeči, komunisti”.

“Oni so preživeli tranzicijo, pustili Janši in Bavčarju, da osamosvojita Slovenijo, nato so najprej v zapor poslali Janšo, zdaj pa še Bavčarja, reorganizirali so se na alternativni platformi in v bistvu prevzeli oblast. Danes vladajo Sloveniji iz sence. To morda ni srečna opcija, vendar je druga še slabša,” mi je povedala omenjena oseba, ki je zadovoljila tudi mojo dodatno radovednost: “Druga je črna opcija, Opus dei! Ne veš, kako so nevarni in močni v naši državi. Vendar stari/novi komunisti so bolj organizirani.”

Janez Janša

Pred nekaj leti se je dvignil prah proti prodaji državnega deleža v Mercatorju hrvaškemu poslovnežu Ivici Todoriću. Nekako ob istem času, je bila preko združene politično medijske akcije spina in odkrivanja poslovnih skrivnosti prekinjena namera japonskega podjetja Panasonic, da bi s trgovanjem na borzi razširilo lastništvo v Gorenju. S kislim nasmehom je bila pričakana prodaja Fructala srbskemu poslovnežu Slobodanu Radunu, ne malo težav pa je imel tudi Veselin Jevrosimović, ko je svojčas kupoval slovensko podjetje Hermes SoftLab.

Najnovejši primer vlačenja “vročega zajca” skozi medije sta doživela Dragan Šolak, manjšinski lastnik srbske družbe SBB in večinski delničar družbe United Group (za katerim stoji ameriški sklad KKR), v nameri nakupa Pro Plus, slovenskega televizijskega podjetja, v lasti katere sta Pop TV in Kanal A. Sicer pa so slovenski mediji pred petimi leti imeli Šolaka neprestano na naslovnicah “kot enega izmed petih najbogatejših srbskih tajkunov”, ki je od holdinga “Sava” za 12 milijonov evrov kupil golf igrišče na Bledu in v Moravskih Toplicah.

Dragan Šolak

Za sedanjo vlado in posamezne ključne državne institucije (predvsem regulatorje), bi se lahko reklo, da ne delujejo kot leglo nasprotnikov tujim investitorjem. Na primer, vladajoča stranka predsednika vlade Mira Cerarja SMC meni, da mora biti prodaja podjetij v državni lasti ali podjetij v lasti paradržavnih institucij izvedena zakonito in v korist države in njenih državljanov. Po drugi strani pa slovenska Levica ne skriva sovraštva do investicijske ekspanzije iz Srbije z obtožbami, da gre za “provincializacijo Slovenije.”

Peter Jambrek

Vtis je, da sovraštvo proti tujemu zasebnemu kapitalu prihaja iz veliko bolj resnega okolja, tako imenovane “globoke države” (vzporedne države), katere vladarji dejansko upravljajo Slovenijo od njene ustanovitve. Nekdanji predsednik nevladne organizacije Zbora za Repubíiko, sociolog Peter Jambrek je tako državo opisal kot dobro usklajeno, interno povezano v kompatibilno interesno mrežo politikov in gospodarstvenikov. To je pravzaprav neformalno, vendar sistemska hobotnica, ki drži v čvrstem objemu slovensko politiko in gospodarstvo, sestavljajo pa jo strankarski in gospodarski “old boys-i” komunistične nomenklature iz časa nekdanje SFR Jugoslavije, ki jo vodi Milan Kučan in skrbno izbrani politični japiji, leve usmeritve, ki so načrtovano “spuščeni ” v institucije sistema in v njih ostanejo ne glede katera politična opcija je na oblasti.

To je tako imenovana tranzicijska levica, ki je idejni in praktični tvorec rdeče hobotnice. Naloga njenih članov je, da upravljajo z državnim denarjem, da nadzirajo finančne tokove v gospodarstvu, bankah in para-državnih finančnih institucijah in jih usmerjajo proti političnem trgu, da bi ohranili dominanten politični vpliv interesne mreže na vse dogajanje v Sloveniji. Križarsko kampanjo proti tajkunom vodijo mlade sile te interesne mreže tranzicijske levice. To so v glavnem orkestrirano opevani menedžerji, ki so zgradili celotno poslovno kariero z delom izza kulis paradržavnega okolja. Med njimi se še posebej omenjata Borut Jamnik in Matej Narat.

Jamnik je močan in vpliven – podoba in priložnost “young boys-ov” tranzicijskih komunistov. Del slovenskih medijev trdi, da nima nikakršne strokovne izkušnje zunaj javnega sektorja, ocenjuje se kot igralec z največjim političnim in ekonomskim vplivom in ključni operativec vlade pri izvajanju njenih ukrepov.

Borut Jamnik

Že 15 let je član uprave številnih podjetij in institucij. Svojo klientelistično mrežo vpliva je zgradil na treh stebrih slovenske državne lastnine: upravljanje pokojninskega sklada KAD, Telekoma Slovenije in Slovenskega združenja nadzornikov. Jamnikova osebna moč se začne zgraditi v letu 2001, ko je postal pomočnik Jožeta Leniča, predsednika uprave KAD in med leti 2003-2005. ko je bil predsednik uprave KAD.

Kljub svoji mladosti, je kot direktor KAD-a upravljal ogromen kapital in posredno nadziral javne naložbe v skoraj sto podjetjih. Hkrati pa je bil član upravnih odborov Krke, Luke Koper. Nova Ljubljanska banka, ITU in Lesnine.

Februarja 2005 odide v upravni odbor podjetja HIT Casino. Toda že v začetku maja 2006 Probanka obvesti javnost, da se ji je v vlogi svetovalca pridružil Borut Jamnik, “eden izmed najbolj obetavnih menedžerjev mlade generacije v Sloveniji”, ki je kasneje postal član Upravnega odbora. Toda ne za dolgo. Decembra 2008 se je vrnil v KAD na funkcijo predsednika Upravnega odbora, istočasno kot član sedel v upravnih odborih in nadzornih svetih družb Modre zavarovalnice, Telekoma Slovenije (2013- 2017), Cinkarne Celje, Krke … Ves čas kariere se Jamnik izogiba neposredne odgovornosti za poslovanje (in s tem tudi za rezultate), hkrati pa izboljšuje sistem nadzora in usmerjanja uprav podjetij in bank.

Že od leta 2008 je predsednik Združenja supervizorjev (nadzornikov) Slovenije, katerega delo finančno podpirajo (v glavnem državne) družbe “Sava”, Petrol, Zavarovalnica Triglav, Slovenski državni holding (SDH raspolaga z 10-imi milijardami evrov državnega premoženja), Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), Mercator, Nova Kreditna banka Maribor (NKBM), HSE (Elektrogospodarstvo), Slovenske železnice, DARS… Tako slovenski kot tudi mednarodni opazovalci so ugotovili, da se Združenje nadzornikov uporablja kot politična naborna komisija za nagrajevanje s funkcijami v gospodarstvu. Zato je že v letu 2005 OECD priporočil Sloveniji vzpostavitev preglednih postopkov za imenovanje nadzornikov in njihovo izbiro na razpisih in ne v kabinetih vodij strank in premierja.

Skoraj klonirano poklicno kariero Boruta Jamnika ima tudi Matej Narat, ki so ga slovenski mediji imenovali s “princem levice” Tudi Narat se celo svoje življenje “suče” okoli državnega premoženja in v zadnjih 15-20 letih spada v gospodarsko nomenklaturo, katere položaj ni odvisen od sprememb politične oblasti.

Matej Narat

Zanj nedvomno velja ocena, da je tipičen proizvod sistema, lokalni brend konverzije “old boys-ov v young boy-se” in pajdaškega (prijateljskega) kapitalizma. Od leta 2002 do 2009 je imel pomembno vlogo kot član Upravnega odbora Nove Ljubljanske banke. Ni slučajno, da je njegov prihod v največjo slovensko banko napovedan kot “sprememba generacij v srcu slovenske gospodarske elite.”

Ta bombastična napoved je eden od ključnih trenutkov slovenske tranzicije. Narat je že prej delal kot vodja trezorja v Factor banki, bil je direktor trženja agencije Studio Marketing in na prelomu stoletja se je preselil v SKB banko, od koder je odšel v NLB. Na začetku novega stoletja je ambiciozno vstopil v nadzorni svet družbe Mercator, Maksima Holding in Domino Helios, kot član uprave NLB postane član nadzornega sveta LHB Banke, Banke Domžale, Banke Zasavje in NLB Real Estate. LB Leasing …

Leta 2009 je bil degradiran v svetovalca v NLB Že leta 2010 pa se je vrnil v igro “kot kandidat za predsednika upravnega odbora Abanke. Vendar pa mu Banke Slovenije zavrne izdajo licence zaradi nepravilnosti, ko je bil eden najpomembnejših članov kreditnega odbora NLB, ki je zapravil milijone evrov pri kreditiranju propadajočih podjetij Merkur, Pivovarne Laško in Istrabenza. Po njegovem odhodu iz NLB, so morali slovenski davkoplačevalci dokapitalizirati omenjeno banko z 1,5 milijarde evrov.

“Kandidat je bil neposredno odgovoren za slabo upravljanje kreditnih tveganj in kršitve predpisov na tem področju,” piše v obrazložitvi Banke Slovenije glede neizbora Mateja Narata v Abanki. Čeprav je ostal brez dovoljenja, ni izpadel iz igre – 2010 je postal predsednik uprave državnega finančnega holdinga “Sava”. Slovenski mediji trdijo, da je v času njegovega delovanja (2011-2015), holding naredil več kot 382 milijonov izgube. Narat še naprej sedi v holdingu “Sava”, vendar kot svetovalec. Široko razkrita strateška sprememba generacij “v osrčju slovenske poslovne elite” sovpada (2002-2004.) z vzpostavitvijo nevladne, nepolitične in neprofitne organizacije Združenja mladih menedžerjev (YES Young Executives Society), ki so na različnih področjih dosegli vidne dosežke pred starostjo 45-ih let.

YES je opredelil svoje poslanstvo kot “razvoj nove generacija odgovornih poslovnih ljudi” z željo, da bi zgradili most med staro generacijo direktorjev in mlajših menedžerjev. Kot razlog ustanovitve je navedeno “razočaranje s kadrovsko politiko v državi” (razlaga eden od ustanoviteljev Jančić, član uprave Petrola, odgovoren za finance). Dejansko je YES združil elito zlatih mladeničev slovenskega menedžerstva: generalni direktor Mercatorja Žiga Debeljak, generalni direktor Petrola Marko Kryžanowski, direktor KAD-a Borut Jamnik, predsednik uprave Adrie Airways Tadej Tufek, direktor Triglava Andrej Kocič, član uprave družbe Triglav Matej Narat … Ključni projekt združenja je YES Junlor, celovit izobraževalni program za mlade z velikim razvojnim potencialom za bodoče voditelje.

Za poznavalce slovenske politične scene ni bilo nobenega dvoma glede ustanovitve združenja YES, v katerega so vpletli prste nekdanji komunistični politiki in direktorji, formalno zbrani (od začetka leta 2004) okoli nevladne organizacije Forum 21, katere tvorec in eden od ustanoviteljev je Milan Kučan, nekdanji vodja slovenskih komunistov v SFRJ in prvi predsednik samostojne Slovenije. To simbiozo niso skrivali pred javnostjo. Janez Zemljarič, nekdanji visoki funkcionar komunistične nomenklature, je bil zadovoljen, da se lahko z roko v roki «pojavi na nekem predvolilnem zborovanju skupaj z Žigom Debeljakom, mlado menedžersko zvezdo, ki je že vodila Mercator.

Milan Kučan

Med ustanovitelji Foruma so Zoran Janković, Bruno Korelič, Herman Kigelnik, Srečko Meh, Miloš Kovačič… Forum so med drugimi upravljali tudi Slavko Pregl, Božo Kovač (bivši direktor Borbe), Jaro Berce. Miha Ribarić, Zvone Dragan (namestnik jugoslovanskega premiera 1982-1984), Saša Goldman …

Kmalu je v slovenski javnosti postala “običajna” teza, da je Forum 21, dejansko gospodarski “OUTFIT” slovenske politične levice. Po ustanovitvi Foruma so mediji ugotovil, da je sedem (od 30 direktorjev) iz Upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije registriranih v Forumu 21: Zoran Janković (Mercator), Roman Glaser (Perutnina Ptuj), Romana Pajenk (Probanka), Bine Kordež (Megkur) Tone Turníek (Pivovarna Laško), Edvard Svetlik (Hidria) in Miloš Kovačiča (Krka). Med poslovneži, ki so člani F21 so tudi ustanovitelj Mercatorja Miran Goslar, Janez Lotrič iz Petrola, Bruno Korelič iz Luke Koper, Herman Rigelnik iz Autocommerca, Janez Škrabec iz Rika, CRT Mesarić NKBM. Sandi Češko iz Studio Moderne, Stojan Petrič iz Kolektorja …

V F21 so bili direktorji slovenskih podjetij, ki imajo največ prometa in ustvarjajo največje dobičke: Lotrič – Petrol, Mercator – Janković, Kordež – Merkur, Kovačić – Krka. Od petdesetih največjih družb, so bili v desetih družbah člani F21 direktorji ali člani upravnih nadzornih svetov. Člani F21 so preko uprave ali nadzornega sveta nadzorovali poslovanje Nove kreditne banke Maribor, Celjske banke in banke Koper. Le na podlagi teh dejstev lahko zaključimo, kakšen vpliv ima F21 na delovanje in poslovanje največjih slovenskih podjetij in bank.

Ni nezanimiv detajl, da ustanovitev F21 sovpada z gospodarskim razcvetom v Sloveniji (2003-2005). Moč foruma se je še posebej povečala (v tistem času na splošno) preko trgovanja z delnicami v državni lasti slovenskih podjetij. Državne delnice so bile shranjene v državnih skladih KAD in SOD (Slovenska odškodninska družba). Kdor je tisti čas nadziral sklade Kada in Soda, je imel v rokah ogromen državni denar in možnost vplivanja (komu prodati državne delnice) na podlagi prijateljske privatizacije podjetij in bank. Spomnimo, Borut Jamnik je bil v tistem času predsednik upravnega odbora KAD in član združenja YES.

Da se vpliv slovenske tranzicijske levice in njene rdeče hobotnice ni končal v prvem desetletju novega stoletja kaže primer iz leta 2015, ko so predlagani supervizorji za Slovenski državni holding (SDH), instituciji, v kateri se vrti deset milijard evrov državnega denarja. Takratni finančni minister Dušan Mramor je natančno predstavil izbiro kandidatov in poudaril, da je to “izbira, ki obljublja”.

Vendar pa so socialdemokrati SDS Janeza Janše menili, da je bila selekcija kandidatov narejena pod vplivom znanega trikotnika: Združenje YES, IEDC (Blejska poslovna šola, direktorice Danice Purg) in Forum 21. “To je značilen sistem dela Foruma 21, delovanja iz političnega ozadja,” je dejal Jože Tanko iz SDS.

Tri leta kasneje se ni nič spremenilo. SDH je še vedno poligon, kjer se “bildajo” mišice rdeče hobotnice.

Blaž Brodnjak

Čeprav formalno le s funkcijo “člana Nadzornega sveta Krke”, je Jamnik od leta 2017 še vedno zelo aktiven v ozadju. Zadnji primer je “afera Brodnjak”, ki so jo lansirali mediji, v katerih ima Jamnik še vedno pomemben nadzor. Namreč, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Blaž Brodnjak je vehementno obtožen, da je porinil nož v hrbet v svoji državi, ker je zamudil priložnost, da v primeru Agrokor sosednjo Hrvaško potisne ob steno zaradi njenih prejšnjih tožb zoper NLB.

Očitno se je politično vodstvo v Ljubljani odločilo, da bo reševanje Agrokorja (večinski lastnik Mercatorja) dvignil na mednarodno raven, da bi Slovenija imela v rokah pomemben adut za pritisk in izsiljevanje Hrvaške pri reševanju tožb oziroma sodb, s katerimi Zagreb že nekaj mesecev “sedi na grbi “NLB-ja.

Mediji obtožujejo, da je Brodnjak na hitro pokopal načrte slovenske politike. Politika pa je bila, da NLB kot ena od ključnih bank upnic Mercatorja, na predlog Ministrstva za finance in Slovenskega državnega holdinga (SDH), ne privoli v spremembo lastništva Mercatorja po zlomu Agrokorja, dokler se pred tem ne reši vprašanje vprašanje hrvaških sodb starih deviznih prihrankov NLB-ja. Na ta način bi Mercator v pravno formalnem smislu postal podjetje zunaj sistema Agrokor.

Medtem pa se je izkazalo, da je predlog Ministrstva za finance popolna izmišljotina. Uprava NLB je dala soglasje za spremembo lastništva Mercatorja in s tem preprečila, da Mercator prepusti mešetarju “globoke države”, ki bi družbo kot (ponovno) državno premoženje, prodal naprej, ali v lastnem aranžmaju.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)