Velika Globusova analiza: Cerar v novem zaletu, Bruselj bi z olajšanjem gledal njegov obstanek na oblasti, le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi Hrvaška pokleknila glede arbitraže! – TOPNEWS.si

Velika Globusova analiza: Cerar v novem zaletu, Bruselj bi z olajšanjem gledal njegov obstanek na oblasti, le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi Hrvaška pokleknila glede arbitraže!



Velika Globusova analiza: Cerar v novem zaletu, Bruselj bi z olajšanjem gledal njegov obstanek na oblasti, le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi Hrvaška pokleknila glede arbitraže!

Z odstopom iz moralnih razlogov je Cerar pridobil slovensko javnost in povečal možnosti, da po volitvah ponovno s svojo SMC postane del vlade, kar bi Bruselj pričakal z olajšanjem. V tem primeru bi bilo le vprašanje časa, kdaj bi Hrvaška popustila in sprejela arbitražno odločitev, piše Globus. Sicer pa avtor Željko Trkanec ugotavlja: “Morali bi imeti politično modrost in moč ter sprejeti arbitražno odločitev – ne glede koliko je bila kompromitirana (ne pozabimo, da kompromis in kompromitacija prihajata iz iste korenine) – ki gre v prid Hrvaški”. Slednje pa ni možno zaradi desnice v HDZ-ju.

Bil je to šok, ki ga Slovenija ni pričakovala. Te poteze ni nihče pričakoval: premier Miro Cerar je sklical izredno sejo Vlade, po kateri je stopil pred javnost in enostavno sporočil: “Spoštovane državljanke in državljani, država je danes v bistveno boljšem stanju kot leta 2014. Vračam vam oblast v roke.” O odločitvi, da bo odstopil s premierskega položaja, so vedeli le njegovi najbližji sodelavci, najožji krog ljudi, ki je po štirih letih na čelu slovenske vlade bistveno ožji, kot je bil takrat, ko je bil imenovan za premierja. Vendar pa bi se takšno Cerarjevo odločitev lahko pričakovalo. Gre za človeka, ki je vstopil v politiko, da bi vrnil državi stabilnost. Namreč, od padca vlade sedanjega predsednika Boruta Pahora leta 2011, se je Slovenija dobesedno politično vlekla. Naposled je marca 2013 vlado prevzela Alenka Bratušek in zaustavila razpad finančnega sistema in padanje v prepad, ki bi pomenil “grški scenarij”: na Šentilju je že bila zloglasna Trojka, ki rešuje “zlomljene” članice EU. Bratušek je uspela, imela pa je velik problem.

image (100)

Namreč, bila je članica stranke Pozitivna Slovenija, ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki se je, ko je videl, kako je Bratuškova uspela, odločil ponovno prevzeti nadzor nad stranko. In tako je spomladi leta 2014 Janković ponovno postal šef svoje stranke, Bratuškova pa je odstopila. Ustanovila je svojo stranko, ki je na julijskih volitvah dobila le štiri poslanske sedeže, nato pa razpadla. Cerar verjetno ne bi ustanovil svoje stranke, ker določenim krogom, ki so že od leta 2004 in do poraza Liberalnih demokratov Slovenije (LDS) iskali novo glavno stranko slovenskega centra in levega centra, ni bilo jasno, da Janković ne more zmagati na volitvah. Pa so poiskali nov obraz. Cerar je ugleden, njegov oče je znan telovadec, nosilec olimpijskih odličij, pokojna mama pa ugledna pravnica, bivša ministrica, pa tudi sam je bil v javni službi. In uresničil je cilj: dosegel je eno od najprepričljivejših zmag v moderni slovenski zgodovini. Vendar, brez koalicije ni šlo. Moral se je obrniti na socialdemokrate (SD) in upokojence (DeSUS).

Ko je prevzel vodenje vlade, si je postavil pomembno nalogo: vrniti moralo v politiko. To se je predvsem nanašalo na trajnega liderja opozicije Janeza Janšo, ki je tedaj prestajal zaporno kazen, vendar je kljub temu kandidiral, vstopil v parlament in si izboril, da ga iz zapora spuščajo na seje parlamenta. Verjetno je to edinstven primer v evropski demokratični praksi. Da bi Ustavno sodišče končno ocenilo, da so mu bile v sodnem procesu glede prejemanja podkupnine v zvezi z nabavo oklepnih vozil Patria kršene človekove pravice. Sodba je padla, Janši ni bilo treba še za dve leti v zapor, spustiti so ga morali na svobodo, kjer je nadaljeval svoje destruktivno delovanje na slovenski politični sceni. Mnogi so s prtom kazali na sodnike, za katere so trdili, da so politično blizu Janši in da so ga rešili.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi prejšnjo sredo. Namreč, Cerar se je končno uspel dogovoriti za projekt izgradnje drugega tira proge Koper – Divača, ki predstavlja kapitalni projekt za Slovenijo, saj se z njim krepi konkurenčnost luke Koper, glede na to, da se lahko pretovarja več blaga, saj drugi tir omogoča intenzivnejši in hitrejši železniški promet. S tem bi Koper dobil dodatno vrednost v primerjavi s Trstom in Reko. Janša je, seveda, posegel po svojem priljubljenem političnem orodju, referendumu. Pahorjevi vladi je vsak reformni zakon rušil na referendumu. Čeprav je bila država v krizi in je nujno potrebovala reforme. Vendar pri Janši obstaja le osebni interes: toliko je besen in jezen na Slovence (ker ga ne izvolijo za premierja, čeprav je, to se ve, najboljši) in na vse ostale politike, da bo zrušil svak pozitiven korak, če sam ne stoji za njim.

image101

Dobrobit javnosti, napredek države, vse so to pleve, s katerimi se ne utruja. Izid referenduma je bil zelo tesen. Nato pa začne delovati izvensistemski aparat, s katerim upravlja Janša: vloži se pritožba, ker je vlada iz proračuna financirala referendumsko kampanjo, ki je predstavljala le pozitivne posledice gradnje proge. Vrhovno sodišče potrdi, da so zaradi tega bili nasprotniki vladne odločitve v neenakopravnem položaju. Janša že odpira šampanjec, kako bo s podobnimi argumenti na volitvah napadal Cerarja in njegovo koalicijo. Vendar se je vštel. Cerar je senzibiliziral javnost z naslednjimi besedami: “V ozadju rušenja referendumske odločitve so tisti, ki želijo zaustaviti pozitivni razvoj Slovenije. Sam v taki zgodbi ne želim sodelovati”, je dejal Cerar. Vrnil je žogico Janši, ki je ostal brez pripravljenega orožja. Na vratu mu visi težek škandal s posojanjem denarja (okoli pol milijona evrov) za kampanjo od “podjetnice” iz Republike Srbske. Posojilo bi moralo biti tajno, vendar ti mediji…

Cerar je šel še korak dlje in javnosti odprto povedal, da se “v javnosti s ciljem ustvarja napačen vtis, da je vse narobe, vendar to enostavno ni res. Različne skupine vidijo le sebe in svoje interese. Meni je to tuje”. In Cerar ima prav, Sloveniji je Bruselj ukinil postopek nadzora makroekonomskih neravnotežij v začetku tega meseca, ko je bilo potrjeno, da Hrvaška ostaja v tem mehanizmu (v družbi Hrvaške sta še Italija in Ciper). Slovensko gospodarstvo je v zadnjem kvartalu lanskega leta raslo 6 odstotkov, medtem ko je na letni ravni rast 5 odstotna (skoraj dvakrat večja kot na Hrvaškem). Cerar je s to potezo potrdil svoje moralno stališče v politiki: če moj zakon pade na referendumu, se kot premier moram umakniti. V tem smislu bi se ga lahko izenačilo z odstopom nizozemske vlade premiera Wima Koka leta 2002, potem ko je sodišče potrdilo, da so nizozemski pripadniki mirovnih sil OZN odgovorni za genocid v Srebrenici.

V obeh primerih sta se odstopa zgodila neposredno pred volitvami, to pa ne zmanjšuje njene moralne moči. Ker je prevzemanje odgovornosti danes vse redkejša pojava na politični sceni demokratičnih držav, kar daje veter v jadra populistom v napadih na etablirane stranke (bivši francoski predsednik François Hollande je uničil stranko in skoraj državo, pa je spet želel na volitve, Silvio Berlusconi se ostarel in s pravnomočnimi sodbami spet preriva na vrh italijanske politike). Po anketi ljubljanskega Dela, ki je izjemno natančna, so državljani dojeli Cerarjevo potezo in ga večinsko podprli.

Cerar je tako dosegel prvi cilj: razkril je zakulisno delovanje Janeza Janše. No, to ni nekaj novega za slovensko javnost, vendar je lider opozicijske Slovenske demokratske stranke (SDS) že nastlal toliko umazanega perila, da lahko pričakujemo, da ga bo na volitvah podprlo le najtrše jedro njegovih volivcev. Ta trend traja že od predsedniških volitev leta 2012, ko sta v drugi krog vstopila dva predstavnika leve politične opcije, Borut Pahor in Danilo Türk. Lani pa je Janša zaigral na enega od redkih preostalih adutov tako, da je v predsedniško tekmo poslal evroposlanko Romano Tomc, ki je prejela le 13 odstotkov glasov v prvem krogu.

S tem pa se potrjuje, da Janša nima več kapacitet za volilno zmago, po zadnjih anketah je njegova stranka tretja po moči (dolgo je bila prva, dokler se niso pojavili na političnem obzorju nepričakovani igralci). Novi volilni poraz Janeza Janše bi moral biti končni sprožilec, da v SDS-u začnejo z vprašanjem njegovega liderstva – stranko vodi več kot 20 let in nihče doslej ni postavil pod vprašaj njegov položaj na čelu stranke. Še posebej, če do nedavnega, njegova sestrska stranka Nova Slovenija (NSi), ne ustvari večjega uspeha. Njena predsednica Ljudmila Novak je na predsedniških volitvah ustvarila 7 odstotkov in nato predala krmilo novemu obrazu, Mateju Toninu (Janša je bil jezen, ker niso imeli skupnega kandidata, vendar je Novakova s svojim dejanjem jasno pokazala, da ni več njegov privesek), ki želi še močnejši odmik od Janše in preživelih politik (čeprav je v tem procesu previden in ne prehiteva z najavami o ločitvi političnih poti) in se namerava pozicionirati kot nova sila desnega centra. In pritegniti volilno telo, nagnjeno k tej politični opciji, ki ni več pripravljeno voliti zgubo Janšo. In tiste mlade, ki imajo Janše dovolj, mlajši Tonin pa jim je po vseh parametrih bližje.

image102

NSi je v malem Kamniku v koaliciji z listo Marjana Šarca, človeka, ki je priljubljenega predsednika Boruta Pahorja prisilil v drugi krog volitev. Šarec je prav tako v javnosti znan, kot bivši radijski in televizijski komik, ki je bil član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, nato pa se je osamosvojil. Od predsedniških volitev naprej, ga vse ankete postavljajo na na prvo mesto. Čeprav je odločitev o kandidaturi sprejel šele pred dvema mesecema. Ni imel drugega izbora, ankete so ga prisilile: bodimo realni, kateri politik, potem ko je na predsedniških volitvah osvojil več kot 45 odstotkov glasov, zatem vse ankete njegovo stranko postavljajo na prvo mesto, ne bi krenil v politični boj na nacionalni ravni? Šarec ima niz problemov, od kadrovskih do organizacijskih. Zaradi časovne stiske se je odločil, da bo šel na volitve brez predhodne organizacije lokalnih odborov, javnost pa še čaka na imena njegovega tima. Ne gre dvomiti, da bo v naslednji anketi Dela spet na prvem mestu in da ni izključeno, da bo postal volilni zmagovalec.

sarec blue shirt

Tukaj spet nastopa Cerar. Šarec potrebuje sodelavca, ki pozna politiko in razume odnose moči v parlamentu. Cerar je poleg tega, da je razkrinkal Janšo, pod kolesa hitro vozečega avtobusa vrgel tudi temnega princa slovenske politične scene: Karla Erjavca, liderja stranke upokojencev in ministra za zunanje zadeve. gre za politika brez ideologije (in ideje) in morale, akterja, ki ga skozi politiko vodi izključno osebni interes, da ostane na oblasti. Ima pa politični instinkt, to mu je treba priznati: leta 2004 je bil državni sekretar in bilo mu je jasno, da bo LDS izgubila na volitvah, pa je prestopil k upokojencem in postal njihov predsednik, čeprav je bil še vedno član LDS-a. Od takrat naprej je v vseh slovenskih vladah, njegov moto je jasen: nihče ne sme dregniti ob pravice upokojencev ne glede na proračun, ker to pomeni, da bom zgubil na volitvah.

Med njim in Cerarjem je hitro počilo in zato je odstopajoči Cerar jasno rekel: “obstajajo problemi tudi med koalicijskimi partnerji.” Tu so tudi socialdemokrati, tudi oni v celi zgodbi niso brez greha in so pogosto Cerarju namilili desko, vendar vsem, ki vsaj malo poznajo odnose v koaliciji, je jasno, da je ta puščica usmerjena predvsem Erjavcu. In javnost to čuti, položaj njegove stranka v anketah je slab, padla je za Levico in NSi. Ne gre dvomiti, da bo vstopila v parlament, vendar je upanje strank levega centra, da bodo dobile dovolj poslanskih sedežev, da bi lahko formirale vlado brez njega. Če pa bo zmanjkal kakšen glas, se lahko računa na Tonina.

cerar erjavec

Cerar verjetno vsega tega ni imel v mislih, ko se je odločil odstopiti. Njegova vodnica je bila misel, kako obrniti proces izgube podpore volivcev in zažugati Šarcu in SD-ju, vodečima strankama po vseh anketah. Če se takšen scenarij uresniči – ne glede na to, kdo od njih bo volilni zmagovalec – bi Slovenija lahko doživela temeljno spremembo politične paradigme: marginalizacija ali celo umik Janše in Erjavca s politične scene odpira prostor konstruktivnim političnim silam. Če je Slovenija z njima uspela v štirih letih narediti takšen preboj, je povsem jasno, da ji brez njiju ne bo slabše. Takšna Slovenija ne bo imela problemov z vključevanjem v vse pozitivne aspekte prihodnje EU – končno, bi bila edina v regiji, od Baltika do Jadrana, brez populistov in nacionalistov blizu vlade.

Za Hrvaško je to neuresničljiv scenarij. Razen, če Andrej Plenković ne uspe s sporom glede Istan­bulske konvencije evtanazirati desnih radikalov v HDZ-ju. Vendar tudi potem ostajajo v stranki: preživeli so Sanaderja in Jadranko Kosor, pa bodo tudi njega. In to je temeljni hrvaški problem. Dokler HDZ ne izvede procesa redefinicije v stranko z jasno ideološko podlago, v hrvaškem političnem prostoru ne bo prostora za procese, katerim smo priča v Sloveniji. Ne bo 5 odstotne rasti gospodarstva, niti Zagreba v območju evra in Schengna.

In za takšno stanje pri nas ni kriva Slovenija. Morali bi imeti politično modrost in moč ter sprejeti arbitražno odločitev – ne glede koliko je bila kompromitirana (ne pozabimo, da kompromis in kompromitacija prihajata iz iste korenine) – ki gre v prid Hrvaški. Slednje pa ni možno zaradi desnice v HDZ-ju. In ni se treba zato čuditi, kaj se vse bolj pogosto v analitičnih dokumentih zahodnih institucijah navaja: v EU so nepripravljene vstopile Bolgarija, Romunija in Hrvaška.

Slovenija bo branila svoje interese in v nekem trenutku bo Hrvaška pokleknila in priznala arbitražo: ali zaradi sodišča EU ali političnega pritiska, ni pomembno. In potem bodo spet vsi drugi krivi. In besni bomo, ker so “Janezi” v prvi prestavi EU.

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)