Šokantno! Index.hr: Plenković in Kolinda sta nas v letu 2017 sramotila, kjer sta le mogla! – TOPNEWS.si

Šokantno! Index.hr: Plenković in Kolinda sta nas v letu 2017 sramotila, kjer sta le mogla!



Šokantno! Index.hr: Plenković in Kolinda sta nas v letu 2017 sramotila, kjer sta le mogla!

Hrvaški portal Index.hr je objavil Analizo hrvaške zunanje politike za leto 2017, v kateri so predstavili največje spodrsljaje premierja Andreja Plenkovića in predsednice Kolinde Grabar-Kitarović na zunanjepolitičnem področju.

Napak oziroma milo rečeno spodrsljajev ni bilo malo, zato pojdimo po vrsti. Premier Andrej Plenković je pred kratkim na novinarsko vprašanje o tem, ali je Hrvaška postala mnogim znotraj Evropske unije nesimpatična, odgovoril, da se ne strinja s tako oceno, vendar pa “obstajajo tendence, da se na Hrvaško prilepi etiketo, da je “nekakšen porednež”. Urednik Indexa Goran Duhaček ugotavlja, da je bila Plenkovićeva izjava morda izraz premierjevega domnevno razkošnega smisla za humor, s katerim se je Plenković v nekem trenutku javno hvalil, čeprav konkretnih primerov te duhovitosti ni možno navesti, saj preudarna analiza hrvaške zunanje politike v letu 2017 kaže na to, da Hrvaška ni imela slabše reputacije v svetu že od najhujših let avtoritarne vladavine Franje Tuđmana.

V odhajajočem letu se je nabrala zavidanja vredna kolekcija zunanjepolitičnih napak, blamaž in katastrof za katere sta, čeprav medsebojno skregana v svojevrstnem skupnem diplomatskem načrtu, odgovorna premier Andrej Plenković in predsednica Kolinda Grabar-Kitarović, sokreatorja zunanje politike RH. Poleg njiju pa še bivši diplomati, da bi bila grenka ironija še večja. K vodenju zunanje politike zagotovo ni pomagalo niti to, da je imela Hrvaška zaradi pretresov znotraj HDZ v preteklem letu in pol tri ministre za zunanje zadeve: Miro Kovača je decembra 2016 zamenjal Davor Ivo Stier, ki ga je po odstopu v začetku leta zamenjala Marija Pejčinović Burić. Uspešna diplomacija je odvisna tudi od osebnih stikov, kar pomeni, da je ministrski vrtiljak prav tako pustil svojo sled v hrvaški zunanji politiki.

Leto 2017 se je začelo relativno mirno. Minister za zunanje zadeve Stier je opravil turnejo po Skandinaviji in se nato malo kregal s svojim srbskim kolegom Ivico Dačićem, ni pa bilo ničesar, kar bi močno izstopalo iz že običajnega pričkanja med Zagrebom in Beogradom.

Stier se je vedel kot vatikanski in ne hrvaški minister za zunanje zadeve

Vendar pa se je že tedaj pokazalo, da se hrvaška zunanja politika ukvarja s stvarmi, ki nimajo zveze z zunanjo politiko. Razlog spora Stiera in Dačića je bil Alojzije Stepinac in vatikanski proces razglasitve kardinala za blaženega svetnika, čemur je nasprotovala Srbska pravoslavna cerkev. Vprašanje medreligijskega dialoga med Vatikanom in SPC je ultrakatolik Stier spremenil v zunanjepolitično vprašanje Hrvaške, čeprav je za hrvaško zunanjo politiko povsem nepomembno, ali bo Stepinac postal svetnik ali ne. No, kanonizacija Stepinca je na žalost pomembno notranjepolitično vprašanje na Hrvaškem, glede na to, da se kontroverznega kardinala, ki je podprl ustanovitev NDH in bil preganjan v času komunizma, smatra na desnici kot nacionalnega heroja. Stier je torej notranjo temo spremenil v zunanjepolitično, kar je osnovni problem v vodenju hrvaške zunanje politike, ki je celi državi eksplodiral v obraz, ko je bila poleti objavljena sodba arbitražnega sodišča o razmejitvi med Hrvaško in Slovenijo.

Avtor analize Goran Duhaček zaključi zgodbo s Stierom kot zunanjim ministrom, ki je v svojem kratkem mandatu pokazal svojo nedoraslost za to funkcijo in ni ponudil nikakršne inovativne zunanjepolitične vizije. Se pa je zato blamiral, ko je Hrvaško glede vprašanja pravic žensk na enem glasovanju znotraj Evropske unije uvrstil na pozicije ultrakonzervativne Poljske in Mađarske. Zdi se, da je bila to še ena s katoliškim fanatizmom spodbujena improvizacija, glede na to, da je premier Plenković izražal drugačna stališča in je bilo vse, kar je Stier v tej smeri naredil, demontirano, ko je prevzela vodstvo v Zrinjevcu zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić.

Pejčinović Burić se je blamirala z umikom kandidature za Evropsko agencijo za zdravila

Nova ministrica se je pokazala, da je manj ideološko strastna od Stiera, vendar pa je s svojo reakcijo glede škandaloznega umika kandidature Zagreba za sedež Evropske agencije za zdravila (EMA) naredila dokaj nepričakovano in neumno potezo. Cela kandidatura je bila smešna, kar se je najbolj videlo, ko so na predstavitev hrvaške ponudbe v Bruselj poslali ministra za zdravstvo Milana Kujundžića in zagrebškega župana Milana Bandića, ki ne znata tujih jezikov, dala pa sta niz izjav, zaradi katerih so se jima posmehovali evropski mediji. Pokazalo se je, da Hrvaška ni sposobna korektno izpolniti formularje za kandidaturo, zunanja ministrica Pejčinović Burić pa je uspela cel ta niz blamaž okronati z največjo – umikom kandidature in to dve uri pred glasovanjem ter obtožila organizatorje, da je natečaj nameščen, Evropska komisija pa je ‘de facto’ skorumpirana.

Na žalost, napake dveh ministrov za zunanje zadeve, ki sta opravljala funkcijo v letu 2017, so mnogo manjše od tistih, ki sta jih delala in izjavljala predsednica in premier, dva ključna človeka hrvaške zunanje politike. Nista sposobna uskladiti zunanje politike, ki jo izvajata, vtis je kot da tekmujeta, kdo bo proizvedel čim več napak in Hrvaški povzročiti čim več škode na mednarodni sceni. Zgleda pa, da v tej tekmi prednjači Grabar-Kitarovićeva. Plenković se ni pustil, tako, da se še naprej odvija mrtev tek med dvema kadroma, ki izhajata iz Ministrstva za zunanje zadeve.

kolinda plenkovic 1

Kolindina naslonitev na Donalda Trumpa

Hrvaška predsednica se je izpostavila z nevsakdanjo potezo, ko je iz Budimpešte branila madžarsko grožnjo blokade hrvaškega vstopa v OECD. Pred tem se je pred svetovno javnostjo pošteno blamirala s svojim komičnim manevriranjem na Vrhu NATO v Bruslju, da bi se uspela fotografirati poleg ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Preko celega leta je poganjala nejasno in problematično Pobudo treh morij, ki Hrvaško povezuje s Trumpom in najbolj konzervativno članico EU Poljsko, proti kateri je Evropska komisija pred kratkim sprožila postopek odvzema pravice glasovanja zaradi kršenja vladavine prava. Istočasno se je s tem Hrvaška pozicionirala nasproti večine držav EU in Rusije, glede na to, da je Pobuda treh morij ameriška ideja, ki bi morala delovati kot vzhodnoevropski branik pred carstvom Vladimirja Putina.

Plenković je, zaradi svojih prvotnih populističnih odzivov po haaški obsodbi hercegovske šesterice in samomora Slobodana Praljka, uspel pridobiti sloves “edinega premiera članice EU, ki podpira vojne zločince”, Hrvaška pa je bila še enkrat v vodilnih evropskih medijih opisana kot zadrta, nacionalistična država, iz katere množično bežijo tudi njeni državljani. Evropski mediji so se skozi celo leto 2017 dokaj sistemsko ukvarjali s Hrvaško in realno ocenili, da je najbolj problematična članica EU, ki je skregana z vsemi sosedami, premier Hrvaške pa se je pri tem vedel tako, da je sistemsko dolival olje na ogenj.

kolinda plenkovic 2

Česarkoli se je Hrvaška letos lotila v zunanji politiki, je nato izbruhnil škandal. Nedavni primer tega je glasovanje v OZN glede Trumpove odločitve o priznanju Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela, kar je obsodilo več kot 120 članic OZN, vključno z vodilnimi državami EU, medtem ko se je Hrvaška znašla med nekaterimi vzhodnoevropskimi in afriškimi državami v skupini tridesetih vzdržanih, katerim je pred tem odprto grozila ameriška veleposlanica v OZN Nikki Haley, da jim bodo ZDA ukinile denarno pomoč.

Nepriznavanje arbitraže kot slab imidž Hrvaške

Za Hrvaško v letu 2017 ni bilo večje zunanjepolitične katastrofe kot je stališče, da arbitražna sodba glede razmejitve s Slovenijo ne obstaja. Kljub temu, da je arbitraža v večji meri izpolnila hrvaške izhodiščne pozicije nasproti slovenskim, se je Hrvaška odločila, da bo nadaljevala delati v korist svoje škode in svoja sosedska prerekanja usmerila tudi proti Evropski komisiji, Nemčiji in državam Beneluksa. Vsi omenjeni so javno pozvali k sprejemu in implementaciji arbitraže, vendar se Hrvaške ne da prepričati, da naredi nekaj dobrega zase. Tako se leto zaključuje s še eno zunanjepolitično krizo in še enim nizom člankov vodilnih evropskih medijev, ki se sprašujejo, kaj je s Hrvaško in ali se bo kdaj osvobodila nacionalizma in začela voditi racionalno politiko.

kolinda plenkovic 3

Na koncu, se je Hrvaška v letu 2017 preko ključnih akterjev svoje zunanje politike privezala k Trumpu, Poljski in Madžarski in se postavila nasproti veliki večini članic Evropske unije, medtem ko je poskus vzpostavitve boljših odnosov z Rusijo nenehno ogrožen zaradi situacije v Agrokorju in potez, ki so bile v škodo ruskih bank in v korist ameriških “hedge” fondov. V tem letu je postalo tudi jasno, da je Srbija prevzela vodilno vlogo v regiji in da uradni Berlin bolj računa na Beograd kot na Zagreb. V evropskih institucijah in v najpomembnejših glavnih mestih EU se o Hrvaški govori z velikim razočaranjem ali posmehom, kot o državi, ki ne priznava mednarodnih sodb, za slednje pa sta zaslužna Andrej Plenković in Kolinda Grabar-Kitarović.

Glede na to kakšne izkušnje ima Hrvaška s tremi najpomembnejšimi političnimi pozicijami v državi, ki jih opravljajo trije bivši diplomati, je povsem razumljiva novoletna želja za leto 2018, da je hrvaško zunanjo politiko treba začeti reševati pred hrvaškim diplomatskim kadrom. Kljub fantazijam ultranacionalistov o zarotah proti Hrvaški in blebetanju premierja o hibridni medijski vojni, je realnost takšna, da je Hrvaška v letu 2017 doživela zunanjepolitično katastrofo in to v skladu s hrvaškim pregovorom “sami padli, sami se ubili”.

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)