Veselica na slovensko hrvaški meji – “Make Love Not War” na Sotli

Medtem ko sta slovenska in hrvaška politika na okopih, Ljubljana in Zagreb pa vsaj po retoriki takorekoč “v vojni”, pa bi lahko naslednji prispevek imenovali kar “Make Love Not War”. Čeprav sam prihod na mejo, ob fiksno postavljeni ograji, ni bil videti preveč obetavno in bolj spominja na kakšno mejo med Mehiko in ZDA, pa so dogodki v nadaljevanju demantirali prvi vtis, ki je bil zastrašujoč.

Minulo nedeljo je namreč potekalo tradicionalno 13. srečanje na mejnem prehodu Sedlarjevo, na mostu prijateljstva med vasema Plavič in Sedlarjevo, kjer so se srečali domačini z obeh strani Sotle in pripravili pravo veselico z ansamblom F band s Hrvaške, ki je zbranim igral in prepeval tako hrvaške kot slovenske pesmi, kar naj bi še dodatno potrdilo, da Sotla združuje in povezuje.

Dogodek na mejnem prehodu za obmejni promet v Sedlarjevem med vasema Sedlarjevo v občini Podčetrtek in Plavić v občini Zagorska sela je bistveno odstopal od retorike med obema državama, saj so domačini iz obeh obmejnih občin pripravili pravo veselico, na kateri ni manjkalo izlivov prijateljstva in sodelovanja. Kako tudi ne, ljudje z obeh strani meje se poznajo, delajo na Hrvaškem ali v Sloveniji, se poročajo med sabo, dolgo časa so hrvaški otroci hodili v slovenske šole in obratno. In kot je dejal eden od gostov na prireditvi, član hrvaškega sabora Siniša Hajdaš Dončić: “ljubezen in sodelovanje nas vedno spajajo, vse drugo pustite ob strani”. Skratka, presenetljiv dogodek, ki kaže na to, kako težko je ločiti ljudi ob meji, ki so sosedsko, prijateljsko, sorodstveno povezani.

Z vsakoletnimi srečanji obeležujejo tudi nastanek turistične cone Sotla, doline Izvirov Zdravja, ki je nastala leta 2004. Ob mostu, ki povezuje dve vasi in dve državi, pa so se poleg domačinov zbrali tudi župan Občine Podčetrtek Peter Misja in načelnica Zagorskih Sel Ksenija Krivec Jurak, slovenski minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, član hrvaškega Sabora Siniša Hajdaš Dončić, župan Krapinsko-zagorske županije Željko Kolar ter drugi gostje, ki vsi po vrsti podpirajo dobro sodelovanje obeh držav in obmejnih krajev.

Župan občine Podčetrtek Peter Misja pa je v svojem nastopu dal tudi testament slovenskim in hrvaškim politikom kako rešiti težave z mejo: “V vseh teh letih je bila politika med Zagrebom in Ljubljano različna, vendar mi smo jo znali dobro uporabljati kot sosedje. Tako da smo v tem času, kljub temu, da je bilo včasih kar težko, zgradili kar nekaj infrastrukture – mostov, lahko rečem Smiljana in potem v nadaljevanju po zaslugi tudi takratnega ministra za promet iz Hrvaške Siniše Hajdaš Dončiča tudi cesto do Zagorskih sel, za katero verjamem, da bo kmalu tudi do Kumrovca. Upam, da bo tudi zdajšnja oblast spoznala, da je potrebno to cesto nadgrajevati.
No v tem času pa je zelo pomembno, da smo bili dobri kolegi, dobri prijatelji in da smo znali to prijateljstvo tkati tudi v času, ko so se pred leti začeli pojavljati begunci, ko so množično prihajali na naše mejne prehode in potem v nadaljevanju, ko se je začela graditi žica in ko se je pač neko zavarovanje na mejni reki Sotli zgodilo drugače. Tako, da tega nismo bili mi navajeni, mi smo bili navajeni drugačnega sistema, tudi prehajanja. Vendar politika, migracije, pač delajo tudi svoje.

Ampak, kazanje na to, da znamo biti prijatelji, je tudi danes veliko ljudi tukaj, kljub temu, da so politični odnosi v tem času malo slabši.
Vendar bi dal priporočilo, tako kot sva midva z Željkom Kodernjo (nekdanjim dolgoletnim načelnikom hrvaške občina Zagorska sela) vedno znala se usesti za mizo, pa za mizo pogovoriti, ne preko kamer tolči drug proti drugemu, takšno politiko predlagam tudi Ljubljani in Zagrebu.

Se pravi, se usesti za mizo, pogovoriti in rešiti odprta vprašanja. Dokončati to zgodbo, tako da bomo sosedski narodi, sosedske države, živeli v miru, brez kakršnih koli težav. Sooviranja mej, sokreganje v nadaljnjem prinaša veliko problemov našim otrokom, našim naslednikom in teh prepirov, teh konfrontacij na tem območju ne rabimo, zato naj se politiki usedejo za mizo in rečejo par besed in zadevo ustrezno rešijo”.

Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki je sicer domačin iz bližnjega Olimja, pa je dejal: “Moram povedati, da sem izredno vesel in v čast mi je, da ima zdaj že kar nekaj let priložnost biti gost na tej sosedski dobri in lepi prireditvi in verjamem, da bo tudi vnaprej tako. Medsoseske odnose vedno krasita prijateljstvo in zaupanje. V našem primeru je velikokrat tudi nekaj tekmovalnosti. To je tudi prav, če znamo to obrniti na pravo plat medalje. Ampak zgodovina političnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško je kar dolga. Pravijo, da so se začeli malo bolj resni politični stiki pred več kot 150 leti. Tisti, ki niso bili tako formalni, kot so sedaj. Krasila sta jih petje, ples in baje je bilo veliko zdravljic in napitnic. In na enem od teh srečanj je hrvaški pisatelj in politik Avgust Šenoa dejal, da nas ločuje Sotla, ampak da nas druži kri. In imel je prav, kajti, ko gledam te znane obraze tukaj na mostu, moram reči, da me vedno znova prevzamejo čustva. Mi tukaj ob meji mislim, da vemo, kako je treba živeti. Bili smo sosedje, smo sosedje in bomo sosedje in vedno smo našli pot tako, kot pot najde tudi gospodarstvo, ki je med obema državama povezano. In ta povezava mu kaže smer razvoja. Kot minister za gospodarstvo RS, moram z zadovoljstvom ugotoviti, da so se pri nas vsaj gospodarske razmere izrazito poboljšale…. Za male države, kot sta Slovenija in pa Hrvaška, je nujno, da mednarodno sodelujeta, da izvažata in v tem pogledu je za nas Hrvaška izredno pomemben trgovinski partner. V lanskem letu smo postavili nov rekord v medsebojni trgovinski menjavi. Štiri milijarde 640 milijonov je bil promet v obe smeri. Nov rekord in to je 10 procentov več kot je bilo leto poprej. Na takem gospodarskem temelju, na vse to, kar smo danes slišali, moram reči, da lahko gledamo optimistično v prihodnost in da bo to dober temelj, da bomo znali najti pot naprej. Verjamem, da se bomo tudi drugo leto srečali na tem mostu, nekateri mogoče v malo drugačnih vlogah. Ampak verjamem, da bosta Sedlarjevo, Plavić, Zagorska sela, znali ohranit to tradicijo in pred nas postaviti opomin, ki pravi, da kjer je volja, je tudi pot.”