V čem sta poziva Aleša Primca in Mihe Brejca podobna ali kaj sta hotela povedati oziroma sporočiti Janezu Janši

Aleš Primc je v tedniku Reporter pred nedavnim dejal, da je proti krvoločnemu napadanju – tudi med pomladnimi strankami. »Če hočemo boljše živeti, je nujno potrebno, da ekstremistične stranke SMC, Desus, SD in ZL, ki so proti družinam in proti otrokom, na naslednjih volitvah izgubijo večino. Mislim, da večina ljudi to zelo dobro razume,« v volivce zaupa predsednik stranke Gibanje za otroke in družine Aleš Primc in dodaja, da bi bil za začetek potreben »pakt« o nenapadanju med pomladnimi strankami? Kar je v slovenski politiki nujno potrebno, je vsebinsko soočanje programov, ne pa neprestano krvoločno napadanje brez argumentov, pravi Primc, to velja tudi med t. i. pomladnimi strankami. Ljudi noče deliti na desne in leve: »Vsi imamo želodec, vsi smo radi srečni, veseli in ljubljeni. Vsi bi radi dostojno poskrbeli za naše otroke in družine. Nihče ne mara krivic …«

Na okrogli mizi: “Politično stanje v Sloveniji desno od sredine” , ki jo prireja Fokus 2031, je voditelj ugotavljal, da če primerjamo države srednje Evrope v postkomunističnem obdobju opazimo, da v večini teh držav se vlade izmenjujejo med levico in desnico. V slovenskem prostoru, pa če odštejemo Demos-ovo vlado, je bilo v 25 letih pet let vladanja desnosredinskih strank. Kaj je taka specifika slovenskega prostora, ali pa, kaj je toliko narobe s slovensko desno sredino, da, ali ne zna vladati, ali pa ni sposobna. Kje tiči ta zajec?

Miha Brejc: “Lahko je govoriti o teh stvareh, težko pa je kaj naredit na teh področjih. Ampak vendarle, če se spomnimo tistih prvih let po osamosvojitvi. Stranke kontinuitete so sestopile z oblasti, bile prisiljene pravzaprav sestopiti z oblasti zaradi okoliščin, odpovedale so se komunizmu, spremenile so ime in seveda trdno zagrabile za pozicije, ki so bile pravzaprav podedovane; imele so ekonomsko moč. imele so informacijsko moč. Stranke desne sredine so pa po razpadu Demosa nekako obrnile pogled nazaj, ne pa naprej. In to nekaj časa gre, ne more iti pa tako dolgo časa, ker to nikogar več ne zanima.

Mislim, da je ena od ključnih stvari, ko gledamo to politično sceno, slovensko spoznanje, da so stranke desnega političnega spektra živele dvajset let v opoziciji. Biti v opoziciji pa pomeni, da si drugorazredna politična stranka, ker nimaš vpliva na oblast. Ne moreč vplivati na razvoj države, nimaš te moči. In meni, kot politiku desne sredine, je to zelo presedalo, da nikakor ne ne moremo prebiti neke okvire in vedno so bili krivi vsi mogoči. V lastnih vrstah pa nismo iskali vzrokov za to, da nekak ne gre naprej.

Stanje na desnici mene spominja na taborniške čase, ko smo šli na izlet skupina tabornikov tam nekje so nekateri kmalu po začetku videli, da smo zašli. Malo kasneje je en del te skupine bil že trdno prepričan, da smo zašli. Tisti, ki so bili pa v ospredju, ki so vodili skupino, so pa vztrajali na tem, da smo na pravi poti. In so rekli ne, ne počakati je treba, samo še, da pridemo za tisto drevo, za tisti hribček ne, pa bomo na pravi poti. In mi smo, če zdaj govorim v strankarskem žargonu, čakali ta hribček pravzaprav te volitve ne, in doživeli, kar naprej neka razočaranja. In mislim, da je glavni vzrok v nas samih, v desnosredinskih strankah samih. Jaz mislim, da imamo volivci desne strani, če smem tako reči v množini, seveda izražam pa samo svoje mnenje, dovolj teh razprtij. Kakšne so pravzaprav razprtije, zakaj ne gredo te desnosredinske stranke nekako skupaj, kje so vzroki. V bistvu gre za nečimrnosti, drobne zamere, ki preprečujejo sodelovanje. In to ni dobro. Zato mislim, da bi bilo treba tem strankam na desni strani jasno povedati, da volivci desne sredine mislimo, da je prišel skrajni čas, da prevlada ta modrost in tudi pogum, da se soočimo, se soočijo vsi tisti, ki igrajo to igro, poiščejo osebnost, ki bi povezovala vse skupaj in šli s to osebnostjo skupaj na volitve. Vsaka stranke zase, ampak v jasnem kontekstu. Če bi bilo tako sem prepričan, da bi desnica zmagala, poglejmo kaj se je zgodilo v Franciji in se poskušajmo kaj naučit. … Če pogledamo, dobro razen te Združene levice, ampak, če pogledamo kdo so voditelji strank na levi in na desni, vidimo, da so ti ljudje živeli v Jugoslaviji, se šolali v Jugoslaviji, prevzeli sistem vrednot, videli to avtoritarnost, s katero je partija razvijala sistem in paralelno državo ne, fiktivno demokracijo in tako naprej. In ta pojav ni samo v SDS-u, je tudi v Desus-u, praktično povsod, samo v manj izrazitih oblikah. Zakaj pa ni pri nas oseb-ljudi, ki bi se bolj angažirali v politiki, drugih ne. Če pogledamo strukturo slovenskega političnega prostora vidimo, da imamo zelo veliko izvoljencev ljudstva od lokalne do državne ravni, ki mislijo, da so politiki. Imamo tudi nekaj politikov v resnici, nimamo pa nobenega državnika in to je problem. Ljudje bi pa radi videli nekoga na oblasti, ki je moder, odgovoren, ki ima pred očmi interese države, ne pa interese stranke. Poglejte recimo zdajle, zvemo pred kratkim ne, da ne bo nepremičninskega zakona, ki bi ga država nujno potrebovala ne, ker je treba blagajno napolnit z nečim ne. In razlog, prihodnje leto so volitve. In to je tipičen problem in vsi predsedniki so bili takšni, da se niso dotikali tem, ki bi lahko zamajale, po njihovem mnenju, njihov položaj. In to se mi zdi je bistven problem slovenski. Skratka kot iz antičnih časov se spomnimo tistega znanega stavka: Gorje državi, kjer vladajo slabi zato, ker dobri nočejo.”

V nadaljevanju si lahko ogledate celotno omizje “Politično stanje v Sloveniji desno od sredine: