Po mnenju Aleša Primca so za Evropo in svet bolj nevarni radikalni levičarji kot radikalni islamisti

Aleš Primc, predsednik stranke GOD – Gibanje za otroke in družino, je bil panelist v okviru sklepnega petega dne tako imenovane “Spomladanske šole” z naslovom »Upravno in ustavno sodno varstvo ter izzivi EU v spremenjenem globalnem okolju« v organizaciji Fakultete za državne in evropske študije in Evropske pravne fakultete na Brdu pri Kranju. V okviru protokolarnega objekta Brdo – v Oranžeriji se je konec minulega tedna namreč zbrala dokaj eminentna in odmevna zasedba. Dr. Damir Črnčec, dr. Peter Jambrek, Jožef Jerovšek, Aleš Primc, dr. Dimitrij Rupel in dr. Žiga Turk si na okrogli mizi razpravljali o: “Izzivih in odgovorih Evropske unije na spremenjeno globalno okolje”

Čeprav je bil dogodek v obilici strankarskih in drugih prireditev konec minulega tedna neupravičeno popolnoma spregledan, je v zaključni razpravi presenetil Aleš Primc s tezo, “da niso problem sveta radikalizirani islamisti. Radikalizirani islamisti so na svetu toliko časa kot je Islam. Se pravi, islamske skupine, radikalne islamske skupine so del tega sveta toliko časa kot islam. Se pravi niso popolnoma nič novega. In to Damir ve boljše kot jaz, ker se na islam bistveno bolj spozna, kot jaz. Problem, ki se je pa zgodil v zahodnem svetu, pa je radikalizacija levice. Radikalizacija izrojene levice, ki si je zadala za cilj, da uniči zahodno civilizacijo. To je problem”.

Najprej se je na okrogli mizi o tajnih prepisih zbrala zanimiva zasedba mag. Branko Girms, predsednik Komisije za nadzor varnostno obveščevalnih služb, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, dr. Rajko Pirnat, dr. Lovro Šturm, potem pa so na že omenjeni okrogli mizi pred študenti nastopili odmevni panelisti, v glavnem sicer “odpadniki” iz SDS-a, (če med udeleženci ne bi bilo Branka Grimsa, bi si kdo še kaj mislil), med katerimi je bil tudi Aleš Primc, ki je zbrane presenetil s tezo, da imajo radikalni levičarji in radikalni islamisti skupni interes uničiti zahodni svet in civilizacijo.

Predsedujoči Damir Črnčec je dal besedo vzhajajoči politični zvezdi desne sredine Alešu Primcu z vprašanjem: »Kakšna bo ta zmagovalna Slovenija v Evropski Uniji z njim na čelu?

»Damir je moj brat iz vojne, s katerim se seveda marsikaj strinjam in sem mu zelo hvaležen za to, kar je ob migrantskem valu naredil in dosegel, je ogromno. Seveda, ne strinjam se pa v tistem delu, kjer se on ne strinja z mano … ker je lahko on še tako dober vojskovodja in jaz si ga predstavljam na čelu Slovenske vojske … Posebej, če bo kdaj prišlo do tega, da bo morala biti operativna in aktivna. Žal pa, še tako dober vojskovodja ne more rešiti problemov v družbi in zavarovati narod pred samim seboj. In tisto, kar imamo v Evropi, problem je to, da imamo problem sami s sabo. Jaz sem tudi trdno prepričan, da tak migrantski val kot je bil zdajle, leta 2015, ne bi bil noben problem pred stotimi leti. Ne bi bil še tudi problem pred 60 leti. Ne bi bil tudi noben problem pred 50 leti. Bi pa bil že problem pred desetimi leti, ampak bistveno manjši problem, kot je bil zdaj.

In sicer, niso problem sveta radikalizirani islamisti. Radikalzirani islamisti so na svetu toliko časa, kot je Islam. Se pravi, islamske skupine, radikalne islamske skupine so del tega sveta toliko časa kot islam. Se pravi niso popolnoma nič novega. In to Damir ve boljše kot jaz, ker se na islam bistveno bolj spozna kot jaz. Problem, ki se je pa zgodil v zahodnem svetu, pa je radikalizacija levice. Radikalizacija izrojene levice, ki si je zadala za cilj, da uniči zahodno civilizacijo. To je problem.

Ne vem koliko poznate levičarsko ideologijo, ampak levičarska ideologija je bila, še tamle do 60 let elitistična, akademska, Yoko Ono bi rekla anemična, profesorska. (V 60 letih pa so prišli profesorji aktivisti … ,ki so si zadali za cilj spremeniti svet. In spremeniti svet v levičarski ideologiji, v izrojeni levičarski ideologiji pomeni uničiti vse tradicionalno, kar obstaja. Na čelu z državami, na čelu z družino, na čelu s spolom, na čelu z očetom in mamo, na čelu z vsemi tistimi stvarmi, ki gradijo družbo. To je izrojena levičarska ideologija.

No in ta levičarska ideologija seveda, je postala aktivistična. V 60 letih. In nosilec tega aktivističnega levičarstva je bil Herbert Marcuse. On je napisal dve ključni knjigi. Dve idejni podlagi za vse to, kar se potem v zahodnih družbah dogaja in se je seveda zgodilo mnogo hitrejše, kot so levičarji celo sami mislili, da se bo. In sicer, ena je represivna toleranca. Se pravi, gre za knjigo, ki govori o tem, kako je treba kot državljansko dolžnost vzpostaviti boj vsakega državljana proti tistemu, kar ni levičarstvo. Kar ni izrojeno levičarstvo, se pravi: Kako je državljanska dolžnost vsakega zahodnega državljana uničevati tradicionalne strukture, tradicionalne inštitucije, represivne tolerance, se pravi, nasilne tolerance. Se pravi, biti nasilen do tradicionalnih struktur, ni nikakršno nasilje. Je dolžnost. No in druga stvar, ki so si jo zadali za nalogo, o tem je govoril sicer že akademik Gramsci. Gramsci je bil nek levičarski profesor, ki je seveda govoril že o tem, kar je on poimenoval marš na inštitucije. Marš po inštitucijah. Ampak, ko je, ko je po Rudiju Dučkeju in pa dobil v roke idejo, marša po inštitucijah Herberta Marcuse in je seveda potem to postal politični, aktivistinični program. Zasest vse inštitucije, gospodarstvo, medije, pravosodje, politiko, države! Celotne države. In seveda, oni so rekli temu – long march to institutions- se pravi, oni so načrtoval dolg pohod po inštitucijah. In so ocenjevali, da bo to trajalo, morda tudi sto let! Kaj se je zgodilo? Bili so fenomenalno uspešni. Prevzel so, ne samo nekaj inštitucij, prevzel so celotne sisteme, globalne, medijski sistem … Globalne, mednarodne inštitucije. Cele države, mnoge cerkve, ki gredo v smer razgradnje in uničenja: 1. razumevanja države, kot jo mi poznamo 2. razumevanja družine, kot jo mi poznamo 3. razumevanje moškega in ženskega, kot so, kot smo poznali 4. razumevanje pomena mame in očeta, kot smo jih poznali, razumevanja bratskih, sestrskih odnosov kot smo jih poznali.

Se pravi: Evropa je doživela udar radikalnega islama – uničenja. Vrednostno, institucionalno. Namreč tiste stvari, ki bi nas morale najbolj povezovat, ki bi nas morale najbolj graditi, je uspelo izrojeni levici uničiti, v mnogih državah, ne pa v vseh. Zato je seveda Evropa bila na to nepripravljena, ker se je 30 let delalo na tem, da bi bila na takem primeru nepripravljena. In tukaj pridejo interesi radikalnega islama in radikalnega levičarstva skupaj. Se pravi, interes obeh radikalnih skupin je: Uničiti Evropo, kot jo mi poznamo. S tem, da je interes radikalnega levičarstva uničiti tradicionalne inštitucije in vzpostaviti nek krasni novi svet … Kdor je bral, ve o čem govorim … Seveda, interes radikalnih islamistov pa je islamizirati Evropo. In jaz trdim zelo jasno naslednjo stvar: Izrojena levica lahko uniči Evropo, lahko uniči evropske inštitucije, lahko uniči družine, ne more pa vdihniti Evropi duše. Ne more pa ji vdihniti vrednot. Zakaj? Zato, ker jih nima. Ker jih v svojem lastnem temelju uničuje. Zato trdim, zelo jasno naslednjo stvar: Ali bo, čez 50 let Evropa krščanska, ali pa bo muslimanska! Samo ti dve možnosti imamo. In odločimo se. Tudi tisti, ki niste verni, tudi levičarji med vami, odločite se, kakšno Evropo želite! Ali krščansko, ali muslimansko. Krščanska Evropa dopušča različna mnenja. Krščanska Evropa dopušča različne vere … medtem ko večinska, muslimanska Evropa ne bo dopuščala različnih mišljenj, ne bo dopuščala ateizma, ne bo dopuščala krščanstva, ne bo dopuščala drugih ver. Tako, kot je recimo v Saudski Arabiji. Tako da, jaz bi zdaj rekel, da se moramo zdaj združiti verujoči in neverujoči zato, da vzpostavimo in ohranimo svet v katerem živimo, ker v nasprotnem primeru se bo zgodilo – morda ne šele čez 50 let, lahko že čez 30 – da boste, tako kot je rekel avstrijski predsednik: Vse naše dame boste hodile pokrite in bo pač odnos do vas tak, kakor je v muslimanskem svetu. Za to gre! Za tako resne stvari gre, in jaz lepo prosim, če se da, da ne bi več govorili, tudi profesorji ne, da se stvari dogajajo. Stvari se ne dogajajo! Stvari se delajo, nekdo jih dela. In žal, ne v tisti čas, ko so tako imenovani aktivistični profesorji izrojene levice spreminjali svet, so, t. i. konzervativni profesorji, ne, razpravljali o t. i. sholastičnih vprašanjih: A je bilo prej kura ali jajce? Zato smo tam, kjer smo. Tako da, jaz sem na tisti strani, ki si želi krščansko Evropo, ki si želi krščansko Slovenijo. Krščansko Slovenijo, ki ne pomeni, da bomo vsi kristjani. Pomeni pa, da bomo imel vrednostni temelj, ki nas bo skupaj držal.

Prejle je profesor Rupel govoril o vrednostnih temeljih. Zakaj se Evropa ne želi pogovarjati o vrednostnih temeljih? Zato, ker bi slej ko prej, tudi izrojeni levičarji, morali začet govoriti o krščanskih temeljih. To je glavni problem. Tako da, jaz mislim, da je Evropa pred nekim pomembnim vprašanjem … Tudi tiha večina v Evropi je pred pomembnim vprašanjem, in tudi levica, zmerna levica, se pravi ljudje, ki se prištevajo k zmerni levici, so pred pomembnim vprašanjem. Da se odločijo, ali želijo krščansko, ali muslimansko Evropo, ker druge možnosti ni. Hvala lepa,« je zaključil Primc.

Po Primčevem nastopu je v zaključni besedi nastopil še Dimitrij Rupel, ki je opozoril na možnost različnega razumevanja uporabljenih citatov, Peter Jambrek pa je pohvalil enostavnost in preprostost, ki “nam omogoča, da jasno izrazimo, da se z njim ne strinjamo”. Zanimiv pa je bil nastop Žige Turka, da je Primčev dualizem preživet. Peter Jambrek je ob zaključku omenil, da je govor Aleša Primca dokaz, da so na njihovi fakulteti zares drugačni, ker dopuščajo različne poglede.