Evropska unija vstopa v leto 2019 s številnimi težavami – TOPNEWS.si

Evropska unija vstopa v leto 2019 s številnimi težavami



Evropska unija vstopa v leto 2019 s številnimi težavami

Evropska unija vstopa v leto 2019 s številnimi težavami, kot tudi z ambicijami, da bo dosegla soglasje glede strategije delovanja v naslednjih petih letih, na neformalnem vrhu maja v romunskem mestu Sibiuju.

Neformalni vrh EU-a se bo odvijal na Dan Europe 9. maja 2019, šest tednov po Brexitu in dva tedna pred volitvami v Evropski parlament, kar je za predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja “ključni trenutek, da voditelji EU zagotovijo novo zaupanje v prihodnost Unije s 27-imi članicami”.

Na vrhu v Sibiuju se pričakuje oblikovanje sklepov iz razprave o prihodnosti Evrope, ki se je začela takoj po referendumu o Brexitu, junija 2016. Od takrat naprej organizirajo številne dialoge z državljani o prihodnosti EU, v Evropskem parlamentu pa na vsakem plenarnem zasedanju nekdo od voditeljev držav članic govori o tej temi z evropskimi poslanci.

Evropska komisija pričakuje, da se bodo voditelji 27-ih držav članic opredelili, katerega od petih možnih scenarijev o prihodnosti Evropske unije želijo do leta 2025. Opcije so bile objavljene v “Beli knjigi o prihodnosti Evrope” – vzdrževane statusa quo; EU le kot enoten trg; Evropa z več hitrostmi; EU z manj pooblastili, vendar učinkovitejša; EU, ki bo na več področjih delovala skupaj.

Nov cikel

Prihodnje leto se v Evropski uniji začne nov institucionalni ciklus: volitve za nov sklic Evropskega parlamenta, novo sestavo Evropske komisije, novega predsednika Evropskega sveta.

Državljani 27-ih držav članic EU bodo na evropskih volitvah med 23. in 26. majem volili nov sklic Evropskega parlamenta. Zaradi odhoda Velike Britanije, bomo volili nekoliko manjše število poslancev, 705 namesto 751.

Pol britanskih sedežev v sedanjem sklicu Evropskega parlamenta bodo razdelili enemu delu ostalih članic, Slovenija bo imela enako število poslancev kot doslej.

Volilna udeležba na evropskih volitvah je v stalnem upadanju. Na zadnjih volitvah leta 2014 je bil odziv volivcev rekordno nizek, 43 odstoten. Prevladuje bojazen, da bi na tokratnih bil še manjši.

Evropska ljudska stranka (EPP) na desnem centru in Stranka evropskih socialistov (PES) na levem centru, sta doslej vedno osvajali nadpolovično večino, vendar trendi kažejo, da bi lahko na volitvah 2019 padli pod 50 odstotkov sedežev v Evropskem parlamentu. Sta pod velikim pritiskom novih sil od skrajne levice do skrajne desnice, kar pomeni, da bi za večino utegnili potrebovati še eno ali dve stranki.

Po volitvah, na rednem vrhu maja, bi voditelji držav članic morali predlagati novega predsednika Evropske komisije in visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko. Čeprav tudi tokrat glavne politične stranke predlagajo vodilne kandidate za predsednika Komisije, ni zagotovil, da bo nekdo od njih tudi zares imenovan za predsednika.

Koncept glavnega ali vodilnega kandidata, znan pod nemškim nazivom “spitzenkandidat”, je bil prvič uporabljen leta 2014, ko so izvolili Jeana-Clauda Junckerja za predsednika Komisije kot kandidata EPP, ki je dobil največ glasov. Na podlagi tega modela, bi morale evropske politične stranke izpostaviti svoje kandidate za predsednika Evropske komisije, Evropsko svet, ki tudi predlaga kandidate, je dolžan predlagati tistega, ki lahko zbere večino v Evropskem parlamentu.

Koncept glavnega oziroma vodilnega kandidata pa ostaja še naprej precej sporen, saj se mnogi ne strinjajo z razlago, da mora biti avtomatsko izvoljen eden od vodilnih kandidatov. Evropski svet, najviše politično telo EU, na katerem se sestajajo šefi držav ali vlad, se ne želi odreči svoje pristojnosti, da avtonomno predlaga svojega kandidata tudi izven kroga tistih, ki so se potegovali za ta položaj kot “spitzenkandidati”.

EPP gre na volitve s svojim “spitzenkandidatom” Manfredom Webrom, bavarskim demokrščanom, evropski socialisti pa s Fransom Timmermansom, nizozemskim socialdemokratom.

Po konstituiranju novega Evropskega parlamenta maja ali junija, predlagani predsednik EK opravi konzultacije z državami članicami o sestavi Komisije. Svaka članica ima svojega predstavnika. Vsi predstavniki morajo skozi zaslišanja pred pristojnimi odbori Evropskega parlamenta, nakar Evropski parlament na plenarnem zasedanju potrdi novo Komisijo, ki bi morala prevzeti dolžnost 1. novembra 2019.

Do 1. decembra, ko se izteče zadnji mandat predsedniku Evropskega sveta Donaldu Tusku, bo potrebno izbrati novega predsednika najvišjega političnega telesa Evropske unije. Predsednik Evropskega sveta se voli za dve in pol letni mandat z možnostjo ene ponovne izvolitve. Doslej se je to že zgodilo, prvi predsednik Herman Van Rompuy in Donald Tusk sta bila izvoljena dvakrat.

Brexit še naprej z negotovim izidom

Evropska unija bi morala v naslednjem letu imeti članico manj, čeprav so možna presenečenja. Zadeve v zvezi z izstopom Velike Britanije še niso dokončno jasne. Možni so trije scenariji – urejen Brexit na podlagi usklajenega sporazuma o razdružitvi, Brexit brez sporazuma ali celo ostanek v EU.

Bruselj in London sta se po vseh zapletih in težavah uspela dogovoriti glede sporazuma o razdružitvi, vendar je njegova ratifikacija v britanskem parlamentu skrajnje negotova.

Glasovanje je bilo preloženo na januar, da bi premierka Theresa May pridobila dodaten čas, da zagotovi večino v parlamentu. Januarja ni izključena možnost izrednega vrha EU, da bi se britanski vladi dalo dodatna jamstva, vendar brez spremembe že dogovorjenega sporazuma. Vprašanje je, ali bi sploh kakršnakoli pomoč EU pomagala pri reševanju popolnega kaosa, ki vlada v Londonu v zvezi s tem vprašanjem.


Iz tega razloga se obe strani pripravljata na najslabši scenarij: Brexit brez sporazuma, kar bi pomenilo, da bi se 29. marca 2019 čez noč prekinile vse vezi med EU in Britanijo, zgrajene v preteklih 45-ih letih.

Bolj ko se približuje predvideni datum izstopa, vse bolj se govori o možnosti drugega referenduma.

Sodišče EU je pred kratkim sprejelo odločitev, da lahko Velika Britanija enostavno odstopi od odločitve o izstopu iz EU.

Sedemletni proračun

Ena od najpomembnejših tem v letu 2019 bo dogovarjanje o prihodnjem sedemletnem proračunu EU za obdobje od leta 2021 do 2027.

Evropska komisija je 2. maja predlagala nov večletni finančni okvir za obdobje od 2021 do 2027, ki je v nominalnih zneskih nekaj večji v primerjavi s sedanjim proračunskim obdobjem 2014-2020, vendar z manjšimi sredstvi za kohezijsko politiko in kmetijstvo.

EK je predlagala dolgoročni proračun v višini 1135 milijard evrov, kar predstavlja 1,11 odstotka bruto nacionalnega dohodka 27-ih držav članic EU. Evropski parlament je predlagal skoraj 200 milijard evrov večji proračun – 1324 milijard evrov, kar je 1,30 odstotka bruto nacionalnega dohodka.

Evropski voditelji so v sklepih zadnjega vrha EU izrazili namero, da se politično soglasje na ravni Evropskega sveta o sedemletnem proračunu doseže do jeseni 2019, kar bi pomenilo, da se bo to vprašanje usklajevalo med romunskim in finskim predsedovanjem EU. Vendar pa se ne izključuje možnosti, da bi ta dolžnost doletela tudi Hrvaško, ki bo predsedovala EU u prvi polovici 2020.

Pogajanja o večletnem proračunu so vedno bojišče velikih bitk – države članice, ki več vplačujejo, kot pa dobijo, želijo manjši proračun in obratno, tiste, ki več dobijo, želijo čim večji proračun, še posebej za kohezijsko politiko, katere namen je pomoč slabše razvitim, da dohitijo razvite.

Slabo leto za Merklovo in Macrona

V letu, ki se izteka, sta precej oslabljena voditelja Nemčije in Francije, najvplivnejših držav Evropske unije.

Nemška kanclerka Angela Merkel je v nekaj mesecih iz najmočnejše voditeljice v Evropski uniji postala bodoča bivša kanclerka. Njena politika odprtosti do migrantov je privedla do krepitve desnih populistov. Tako je na parlamentarnih volitvah septembra 2017, čeprav je njena stranka ostala najmočnejša, dosegla zgodovinsko slab izid. Po slabih izidih na regionalnih volitvah v Hessnu in na Bavarskem, je Merklova dejala, da odhaja z vrha stranke, in da je to njen zadnjih kanclerski mandat, ki se bo iztekel leta 2021. Za strankarsko naslednico, s tem pa tudi možno bodočo kanclerko, so izvolili njeno varovanko Annegret Kramp-Karrenbauer.

Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je leta 2017 zmagal na volitvah z obljubo, da bo med drugim revitaliziral Evropo, je imel na začetku svojega petletnega mandata zelo veliko podporo javnosti. Čakalo se je le na to, da v Nemčiji minejo volitve, in da bosta Merklova in Macron začela z reformami EU, ki potrebuje nov zagon po tesni odločitvi britanskih volivcev o izstopu iz evropske integracije.

In ko se je čakalo na Merklovo, se je Macron v Franciji znašel pred vse večjimi problemi, ki so nazadnje kulminirali z uporom Rumenih jopičev, gibanja demonstrantov, brez vidnih vodij. Povod za demonstracije, ki so prešle v odprto nasilje, je bila odločitev o dvigu davka na dizelsko gorivo, da bi stimulirali prehod na čistejšo energijo. Macron je stopil korak nazaj in obljubil vrsto ukrepov, ki bi morali popraviti materialni položaj nezadovoljnih državljanov. Macrona bi lahko izpolnitev obljub demonstrantom spravila v spor z Evropsko komisijo, zaradi možne kršitve evropskih pravil o fiskalni disciplini.

S tem se je že soočila tudi nova italijanska vlada, neobičajna koalicija, skrajne desne Lige in protisistemskega Gibanja pet zvezdic, ki je v kampanji dajala nemogoče in finančno težko uresničljive obljube glede na stanje italijanskih javnih financ. Evropska komisija je ocenila, da je predlagani predlog proračuna italijanske vlade za leto 2019 z načrtovanim deficitom v višini 2,4 odstotka BDP nesprejemljiv, saj bi javni dolg, ki je že dosegel 131 odstotka BDP-ja, povzročil, da bi bil še težje izvedljiv. Po nekajtedenskem napenjanju mišic, sta se obe strani dogovorili za kompromis, po katerem je italijanska vlada zmanjšala projekcijo deficita na 2,04 odstotka BDP-ja. Tu je Evropska komisija popustila, kljub temu, da je načrtovani deficit vseeno višji kot tisti, na katerega se je obvezala predhodna vlada in zaradi katerega bo verjetno morala popustiti tudi Franciji.

Tudi v letu 2018 države članice niso uspele doseči soglasja glede vprašanja migracij in politike azila, ki še naprej razdvaja EU, čeprav se je število prihodov drastično zmanjšalo. Naslednje leto bi moralo postati jasno, ali bodo sporne obvezne kvote za begunce še naprej aktualne ali pa se bo doseglo soglasje glede neke alternativne oblike solidarnosti, da bi pomagali državam na zunanjih mejah Evropske unije.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)