(Kolumna) Kdaj izgubljamo v bankah – TOPNEWS.si

(Kolumna) Kdaj izgubljamo v bankah



(Kolumna) Kdaj izgubljamo v bankah

Od sanacije bank so minila šele dobra tri leta, a sodelujoči se nič več ne spomnijo, kdo točno je pravzaprav naredil spisek prenosa terjatev na DUTB ter predvsem določil višino popusta. Je bila to Banka Slovenije, DUTB, Ministrstvo za finance, vlada, Evropska komisija, Evropska centralna banka, zunanji svetovalci, uprave ali nadzorni sveti bank… ? Veliko znakov kaže, da je bila vrednost teh terjatev relativno nizka in razumljivo vsakdo prelaga odgovornost oz. sprejetje takratnih odločitev na druge udeležence.

Vsa razprava se fokusira predvsem na ustreznost prenosnih cen in koliko so davkoplačevalci izgubili, ker je bila posamezna terjatev prodana na DUTB po nižji ceni, kot je potem slednja iztržila pri njeni končni prodaji. Tipičen zapis je na primer navedba, da je bila naložba NLB v Laškem prodana za kar 42 milijonov evrov ceneje, kot je potem DUTB uspel lastniški delež prodati Heinekenu in ta izgubljen zaslužek za NLB naj bi utrpeli davkoplačevalci.

Dogajanja v zadnjem obdobju ter vse boljši rezultati gospodarskih družb nakazujejo, da so bile prenosne cene leta 2013 verjetno res nekaj nižje, kot jih bo DUTB uspela unovčiti na trgu, vseeno pa kritika mogoče ni najbolj pravilno usmerjena. Tako NLB; NKBM, Abanka, Banka Celje in tudi DUTB so v stoodstotni državni lasti in prenosne cene za državo in njeno premoženje formalno nimajo večjega vpliva. Kar država (mogoče) izgubi na eni strani, pridobi v drugi instituciji in zato neko preveliko ukvarjanje s temi cenami ni preveč produktivno, posebej pa ne vpliva na položaj davkoplačevalcev. Gledano ozko z njihovega stališča, je bila nižja prenosna cena zanje celo ugodnejša, če je povzročila tudi odpis podrejenih obveznic – k sanaciji bank so tako pokrivali tudi slednji s 500 milijoni evrov in ne samo država.

Pri današnjem ocenjevanju realne vrednosti teh terjatev vseeno ne smemo pozabiti dejstva, da so bile gospodarske razmere v drugi polovici leta 2013 še dokaj slabe in kakih optimističnih pričakovanj ni bilo. To je bilo obdobje, ko so še vsi strašili pred bankrotom države (in prihodom trojke). Še leto kasneje, ko smo že nekaj četrtletij beležili pozitivno gospodarsko rast, je večina komentarjev dvomila o kakem gospodarskem preobratu in opozarjala, da je ugodna rast bolj slučajna in začasna. Zaradi takšnega okolja so takratne nižje ocene izterljivosti in unovčljivosti terjatev vseeno do neke mere opravičljive – čeprav so bile nesporno delane pod še dodatno slabšimi pričakovanji in scenariji.

Ne glede na upravičenost ali neupravičenosti takratnih nekaj nižjih cen terjatev prodanih na DUTB, država s to potezo torej še ni nič izgubila. Še vedno je imela isto premoženje, le da sedaj na DUTB ne v NLB ali NKBM. Ključna za dobiček ali izgubo države (davkoplačevalce) je bila uspešnost nadaljnje prodaje tega premoženja. Torej, kako so upravljavci (vodstvo) DUTB ter tudi državnih bank za terjatve, ki so še vedno ostale na bankah, unovčevali to premoženje? Ali so uspeli doseči ustrezne (višje) cene, ali so bili pri prodaji premalo skrbni, so glede na izboljševanje razmer preveč hiteli s prodajami in tako realizirali nižje zaslužke kot bi jih sicer lahko? Odgovori na vprašanja so bistveno bolj pomembni kot diskusija o ustrezni cenitvi in prenosni ceni v času sanacije bank.

Če vseeno izhajamo iz prevladujočega mnenja, da so bile terjatve v letu 2013 v povprečju ocenjene prenizko (prebiramo razne konkretne primere, ki to tezo potrjujejo – npr. Laško, ACH, DZS…), se bo pozitivna razlika (dobiček) izkazal na DUTB in država zaradi tega ne bo nič izgubila. Mogoče je morala nekaj več vložiti v NLB ali NKBM, a bo razliko uspela unovčiti na DUTB preko njenega dobička in izgub zaradi prenosnih cen ne bo imela.

Seveda pa dileme v zvezi s cenitvami vseeno ni možno tako preprosto rešiti oz. odpraviti in potrebno je opozoriti na tri ključne vidike celotne zgodbe:

1. Nekateri kritiki nizkih prenosnih cen so sicer sprejeli tezo, da s samim prenosom na DUTB še ni bilo nič izgubljenega, a izpostavljajo, da nizke izhodiščne (knjižne) cene zmanjšujejo interes vodstva DUTB za doseganje višjih cen pri prodaji premoženja. Na žalost to res drži, saj so prodajalci hitreje zadovoljni s kupnino, če z njo kljub mogoče slabemu poslu vseeno realizirajo dobiček, kot pa če bi to pomenilo izgubo za DUTB. A v takšnem primeru gre lahko samo za načelne obtožbe vodstva in zaposlenih na DUTB (in tudi ostalih bank, ki imajo v svojem portfelju močno razvrednotene terjatve). Težko jim je samo zaradi nizko ovrednotenega premoženja očitati, da so pri prodaji premalo skrbni in ne dosegajo najvišjih možnih cen.
2. Izpostavljeni konkretni primeri prenizko ovrednotenih terjatev ob prenosu sicer niso sporni, a vseeno moramo upoštevati, da so vsi ti zneski po obsegu relativno nizki in pomembneje ne bi spremenili številk pri sanaciji bank. V celoti je bilo v banke potrebno vložiti 3,3 milijarde evrov (plus 500 milijonov, ki so jih »zagotovili« lastniki podrejenih obveznic z njihovim odpisom) in tudi nekaj sto milijonov morebitnih pozitivnih razlik tega ne bi spremenilo. Predvsem pa bi se to potem izkazalo v dobičku DUTB, kar pa zaenkrat nismo še doživeli, potrebna je bilo celo še dodatna dokapitalizacija. To pomeni, da so ob sicer nekaterih uspešnih prodajah in dobičkih pri unovčitvi terjatev, na drugi strani morali marsikatero terjatev prodati tudi pod prenosno ceno, le da se ti primeri praviloma ne izpostavljajo. Dosedanji rezultati, tako tekoči dobički ter tudi nove ocene vrednosti terjatev (banka jih je preko revizije dolžna preveriti vsako leto posebej) kažejo, da dosežene prodajne cene za vse do sedaj prodano premoženje niso bile pomembno večje kot je znašala vrednost prenesenega premoženja. Da torej nekih rezerv ni.
3. Zadnja ugotovitev torej potrjuje, da je bila vrednost oz. cenitev premoženja bank ob prenosu na DUTB v letu 2013 kar ustrezna, razen – če mogoče vodstva bank po letu 2013 pri prodaji vseeno ne dosegajo ustreznih cen in podjetja ter terjatve prodajajo po prenizkih cenah. Če je temu tako, potem delajo škodo sedanje uprave teh bank in preiskave (kritike) bi morali usmeriti v te osebe ter institucije in ne proti odgovornim za cenitev leta 2013 (razen v smislu, da so z nizko oceno zavedli prodajalce, o čemer pišem pod točko 1). V kolikor pa nimamo argumentov in dokazov, da sedanje uprave bank prodajajo premoženje pod ceno, potem pa so bile cenitve iz leta 2013 na žalost kar ustrezne, saj še danes ne uspemo zanje pri kupcih iztržiti zanje več, kot so (kdorkoli že) ocenili pred skoraj štirimi leti.

Zaradi navedenih razlogov torej menim, da fokus kritik in preiskav ni usmerjen najbolj pravilno. Bistveno bolj bi se morali posvetiti realiziranim in načrtovanim prodajam bančnega premoženja končnim kupcem ter s temi postopki povezanim osebam, ne pa da vso pozornost posvečamo samo pravilnosti ocen izpred štirih let. Dobiček ali izguba se dela danes, s konkretnimi prodajami, premiki leta 2013 pa so bili smo iz levega v desni žep države (kljub sicer nespornemu , vendar ne ključnem vplivu na doseganje končne cene). Nič ne bo pomagalo, če bomo čez pet ali več let ugotovili, da so bile kake cenitve leta 2013 prenizke, če bo to premoženje vmes že dokončno prodano in to po tej, nižji ceni.

Bine Kordež

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)