“Gospodarski blitzkrieg že od samega začetka ni imel možnosti za uspeh…” -Vladimir Putin je sankcije, ki so jih zahodne države uvedle proti Rusiji označil za “blazne” in “nepremišljene”. Škodo zaradi sankcij za Evropo ocenil na 400 milijard dolarjev

Ruski predsednik Vladimir Putin je v govoru na mednarodnem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu včeraj  kritiziral sankcije Zahoda, ki jih je označil za neuspešne in nepremišljene. Zahodne države je okrivil za svetovne gospodarske težave, med drugim za naraščajoče cene hrane. Ponovno je tudi upravičeval rusko invazijo v Ukrajini.

Zahodne sankcije, uvedene proti Rusiji, po Putinovem prepričanju niso imele učinka. “Gospodarski ‘blitzkrieg’ že od samega začetka ni imel možnosti za uspeh,” je dejal ruski predsednik. “Smo močni ljudje in se lahko spopademo z vsakim izzivom,” je zatrdil v govoru predstavnikom ruske politične in gospodarske elite.

Vladimir V. Putin, ki je želel zbrati protiameriška čustva v Evropi in po svetu, je v petek napadel ZDA in jih označil za bledečo silo in dejal, da Zahod lažno krivi za svoje gospodarske težave vojno v Ukrajini, piše New York Times.

President Vladimir Putin lashed out at the U.S. on Friday, calling it a fading power that treats its allies as colonies. In a speech at an economic forum, he said sanctions on Russia, not the Ukraine war, are hurting Western economies. https://t.co/EJJBiTSqLf

— The New York Times (@nytimes) June 18, 2022

Sankcije, ki so jih zahodne države uvedle proti Rusiji zaradi njene invazije na Ukrajino, je označil za “blazne” in “nepremišljene”. Po njegovem so ukrepi močno prizadeli tudi Evropsko unijo. Škodo zaradi sankcij za Evropo je ocenil na 400 milijard dolarjev, poroča nemška tiskovna agencija.

Putin je bil deležen aplavza, ko je ponovno potrdil svojo odločenost, da nadaljuje “posebno vojaško operacijo” v Ukrajini, ki je, kot je dejal, sprožila niz zahodnih gospodarskih sankcij “brez primere”, poroča Reuters. Zahodne države je ob tem obtožil kolonializma.

V svojem govoru na forumu, ki se ga letos ni udeležil praktično nihče z Zahoda, je bil kritičen tudi do ZDA. Dejal je, da se obnašajo kot “božji glasnik na Zemlji”.

Poudaril je tudi, da vojaška operacija Rusije v Ukrajini ni vzrok za globalne gospodarske težave, in zahodne države okrivil, da izrabljajo položaj, da bi prikrile lastne napake.

“Naraščajoče cene, inflacija, težave s hrano, cene goriva (…) so posledica sistematičnih napak v ekonomski politiki sedanje ameriške administracije in evropske birokracije,” je dejal Putin v svojem nastopu, ki je trajal dobrih 70 minut.

Za skoraj štiri mesece trajajočo vojno v Ukrajini je znova zatrdil, da zanjo ni bilo alternative. “V trenutnih razmerah je bila v luči naraščajočih tveganj in groženj odločitev Rusije za izvedbo posebne vojaške operacije (…) vsiljena in nujna,” je dejal. Zahod je pred tem “dobesedno napolnil Ukrajino s svojim orožjem in vojaškimi svetovalci”, je dodal.

Glavni cilj invazije na Ukrajino je bila obramba “našega” naroda v pretežno ruskem Donbasu, ruski vojaki v tej pokrajini na vzhodu Ukrajine pa se borijo za obrambo ruskih “pravic za varen razvoj”.

Putin je znova tudi ponovil, da Rusija ni kriva za blokado ukrajinskega izvoza žita in dvig cen hrane ter pripomnil, da “nismo mi tisti, ki so minirali pristanišča”. Dejal je, da bo Rusija zagotovila varnost izvoza žita, če bo Kijev očistil morske mine.

Govor Vladimirja Putina na mednarodnem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu objavljamo spodaj v integralu.

Pozdravljam vse udeležence in goste 25. Sanktpeterburškega mednarodnega gospodarskega foruma.

Dogaja se v težkem času za mednarodno skupnost, ko so udarili gospodarstvo, trgi in sama načela svetovnega gospodarskega sistema. Številne trgovske, industrijske in logistične verige, ki jih je pandemija razblinila, so bile podvržene novim testom. Poleg tega so bili tako temeljni poslovni pojmi, kot so poslovni ugled, nedotakljivost lastnine in zaupanje v svetovne valute, resno poškodovani. Žal so jih spodkopali naši zahodni partnerji, ki so to počeli namerno, zavoljo svojih ambicij in zato, da bi ohranili zastarele geopolitične iluzije.

Danes je naš – ko rečem »naše«, mislim na rusko vodstvo – naš pogled na svetovno gospodarsko situacijo. Rad bi podrobneje spregovoril o ukrepih, ki jih Rusija izvaja v teh razmerah, in o tem, kako se namerava razvijati v teh dinamično spreminjajočih se okoliščinah.

Ko sem pred letom in pol govoril na forumu v Davosu, sem tudi poudaril, da se je končala doba unipolarne svetovne ureditve. Želim začeti s tem, saj se tega ne da. Ta doba se je končala kljub vsem poskusom, da bi jo ohranili in ohranili za vsako ceno. Spremembe so naravni proces zgodovine, saj je raznolikost civilizacij in bogastvo kultur na planetu težko uskladiti s političnimi, ekonomskimi ali drugimi stereotipi – ti pri nas ne delujejo, vsiljuje jih en center v grobem in brezkompromisni način.

Pomanjkljivost je v samem konceptu, saj koncept pravi, da obstaja ena, čeprav močna, moč z omejenim krogom tesnih zaveznikov ali, kot pravijo, držav z dovoljenim dostopom in vsemi poslovnimi praksami in mednarodnimi odnosi, kadar je to priročno, se razlagajo izključno v interesu te oblasti. V bistvu delujejo v eni smeri v igri z ničelno vsoto. Svet, zgrajen na tovrstni doktrini, je vsekakor nestabilen.

Po razglasitvi zmage v hladni vojni so se ZDA razglasile za božjega glasnika na Zemlji, brez kakršnih koli obveznosti in samo interesov, ki so bili razglašeni za svete. Zdi se, da ignorirajo dejstvo, da so se v preteklih desetletjih oblikovali novi močni in vse bolj odločni centri. Vsak od njih razvija svoj politični sistem in javne institucije po svojem modelu gospodarske rasti in ima seveda pravico, da jih zaščiti in zagotovi nacionalno suverenost.

Gre za objektivne procese in resnično revolucionarne tektonske premike v geopolitiki, globalnem gospodarstvu in tehnologiji, v celotnem sistemu mednarodnih odnosov, kjer vloga dinamičnih in potencialno močnih držav in regij bistveno narašča. Njihovih interesov ni več mogoče prezreti.

Naj ponovim, te spremembe so temeljne, prelomne in stroge. Napačno bi bilo domnevati, da lahko v času turbulentnih sprememb preprosto preselimo ali počakamo, dokler se vse ne vrne na svoje pravo in postane tisto, kar je bilo prej. ne bo.

Vendar se zdi, da vladajoča elita nekaterih zahodnih držav goji tovrstne iluzije. Nočejo opaziti očitnih stvari, trmasto se oklepajo senc preteklosti. Zdi se na primer, da verjamejo, da je prevlada Zahoda v globalni politiki in gospodarstvu nespremenljiva, večna vrednota. Nič ne traja večno.

Naši kolegi ne zanikajo le realnosti. Več kot to; poskušajo obrniti potek zgodovine. Zdi se, da razmišljajo v smislu preteklega stoletja. Še vedno so pod vplivom lastnih napačnih predstav o državah izven tako imenovane »zlate milijarde«: vse imajo za zaledico ali svoje dvorišče. Še vedno jih obravnavajo kot kolonije, tamkajšnje ljudi pa kot drugorazredne ljudi, ker se imajo za izjemne. Če so izjemni, to pomeni, da so vsi drugi drugorazredni.

Pri tem se neustavljiva želja po kaznovanju, ekonomsko zatrti vsakogar, ki se ne ujema z mainstreamom, ne želi slepo ubogati. Poleg tega surovo in brezsramno vsiljujejo svojo etiko, svoje poglede na kulturo in predstave o zgodovini, včasih postavljajo pod vprašaj suverenost in celovitost držav ter ogrožajo sam njihov obstoj. Dovolj je, da se spomnimo, kaj se je zgodilo v Jugoslaviji, Siriji, Libiji in Iraku.

Če nekega »uporniškega« stanja ni mogoče zatreti ali pomiriti, poskušajo to stanje izolirati ali ga »preklicati«, če uporabimo njihov sodobni izraz. Vse gre, tudi šport, olimpijske igre, prepovedi kulturnih in umetniških mojstrovin samo zato, ker njihovi ustvarjalci prihajajo iz »napačne« države.

To je narava trenutnega kroga rusofobije na Zahodu in norih sankcij proti Rusiji. So nori in, bi rekel, nepremišljeni. Po številu jih ali po tempu, s katerim jih Zahod izstreljuje, so brez primere.

Ideja je bila jasna kot dan – pričakovali so, da bodo nenadoma in silovito zatrli rusko gospodarstvo, udarili rusko industrijo, finance in življenjski standard ljudi z uničenjem poslovnih verig, nasilnim odpoklicem zahodnih podjetij z ruskega trga in zamrznitvijo ruskega premoženja.

To ni delovalo. Očitno se ni izšlo; se ni zgodilo. Ruski podjetniki in organi so ravnali zbrano in profesionalno, Rusi pa so pokazali solidarnost in odgovornost.

Korak za korakom bomo normalizirali gospodarske razmere. Stabilizirali smo finančne trge, bančni sistem in trgovsko mrežo. Zdaj smo zaposleni z nasičenjem gospodarstva z likvidnostjo in obratnimi sredstvi za ohranjanje stabilnega delovanja podjetij in podjetij, zaposlovanja in delovnih mest.

Strašne napovedi za obete ruskega gospodarstva, ki so bile narejene zgodaj spomladi, se niso uresničile. Jasno je, zakaj je bila ta propagandna kampanja podžgana in so bile narejene vse napovedi dolarja pri 200 rubljev in propad našega gospodarstva. To je bilo in ostaja orodje v informacijskem boju in dejavnik psihološkega vpliva na rusko družbo in domače poslovne kroge.

Mimogrede, nekateri naši analitiki so popustili temu zunanjemu pritisku in so svoje napovedi oprli na neizogibni zlom ruskega gospodarstva in kritično oslabitev nacionalne valute – rublja.

Resnično življenje je ovrglo te napovedi. Poudarjam pa, da moramo biti, da bomo še naprej uspešni, izrecno pošteni in realni pri ocenjevanju situacije, samostojni pri sklepanju in seveda duha zmožnosti, kar je zelo pomembno. Smo močni ljudje in se lahko spopademo z vsakim izzivom. Tako kot naši predhodniki lahko rešimo vsako nalogo. To dokazuje celotna tisočletna zgodovina naše države.

V samo treh mesecih po obsežnem paketu sankcij smo zatrli skoke inflacije. Kot veste, po vrhuncu pri 17,8 odstotka inflacija zdaj znaša 16,7 odstotka in še naprej pada. Ta gospodarska dinamika se stabilizira, državne finance pa so zdaj vzdržne. V nadaljevanju bom to primerjal z drugimi regijami. Ja, tudi ta številka je za nas prevelika – 16,7 odstotka je visoka inflacija. Na tem moramo in bomo delali in prepričan sem, da bomo dosegli pozitiven rezultat.

Po prvih petih mesecih letošnjega leta ima zvezni proračun presežek 1,5 bilijona rubljev, konsolidirani proračun pa 3,3 bilijona rubljev. Samo maja je presežek zveznega proračuna dosegel skoraj pol bilijona rubljev, kar je več kot štirikrat preseglo vrednost za maj 2021.

Danes je naša naloga ustvarjanje pogojev za krepitev proizvodnje in povečevanje ponudbe na domačem trgu ter obnavljanje povpraševanja in bančnega financiranja v gospodarstvu sorazmerno z rastjo ponudbe.

Omenil sem, da smo sprejeli ukrepe za ponovno vzpostavitev gibljivih sredstev podjetij. V večini sektorjev so podjetja dobila pravico do ukinitve zavarovalnih premij za drugo četrtletje leta. Industrijska podjetja imajo še več priložnosti – odložila jih bodo lahko tudi v tretjem četrtletju. Dejansko je to tako, kot bi dobili brezobrestno posojilo od države.

V prihodnje podjetjem ne bo treba plačati zamudnih zavarovalnih premij v enkratnem plačilu. Od junija prihodnje leto jih bodo lahko plačevali v enakih obrokih v 12 mesecih.

Naslednji. Od maja se je subvencionirana hipotekarna obrestna mera znižala. Zdaj znaša 9 odstotkov, program pa so podaljšali do konca leta. Kot sem že omenil, je program namenjen pomoči Rusom pri izboljšanju njihovih stanovanjskih razmer, hkrati pa podpira industrijo gradnje stanovanj in sorodne industrije, ki zaposlujejo milijone ljudi.

Po skoku letošnje pomladi se obrestne mere postopoma znižujejo, saj centralna banka znižuje ključno obrestno mero. Menim, da to omogoča nadaljnje znižanje subvencionirane hipotekarne stopnje na 7 odstotkov.

Kaj je tukaj pomembno? Program bo brez sprememb trajal do konca leta. To pomeni, da bi morali naši rojaki, ki si želijo izboljšati svoje življenjske razmere, subvencijo izkoristiti še pred koncem leta.

Tudi zgornja meja posojil se ne bo spremenila, in sicer 12 milijonov rubljev za Moskvo in Sankt Peterburg ter 6 milijonov za preostalo Rusijo.

Naj dodam, da moramo dolgoročna posojila za podjetja narediti bolj dostopna. Poudarek se mora preusmeriti s proračunskih subvencij za podjetja na bančna posojila kot sredstvo za spodbujanje poslovne dejavnosti.

To moramo podpreti. Iz Nacionalnega premoženjskega sklada bomo namenili 120 milijard rubljev za izgradnjo zmogljivosti Tovarne projektnega financiranja VEB. To bo zagotovilo dodatno kreditiranje prepotrebnih pobud in projektov v vrednosti okoli pol bilijona rubljev.

kolegi,

Spet je bil gospodarski blitzkrieg proti Rusiji že od začetka obsojen na propad. Sankcije kot orožje so se v zadnjih letih izkazale za dvorezen meč, ki svojim zagovornikom in arhitektom škodi le veliko, če ne več.

Ne govorim o posledicah, ki jih danes jasno vidimo. Vemo, da evropski voditelji neformalno, tako rekoč, prikrito razpravljajo o zelo zaskrbljujoči možnosti, da se sankcije ne uvedejo proti Rusiji, ampak proti kateri koli nezaželeni državi in ​​navsezadnje vsem, vključno z EU in evropskimi podjetji.

Zaenkrat temu ni tako, toda evropski politiki so že sami zadali resen udarec svojim gospodarstvom. Vidimo, da se v Evropi zaostrujejo socialni in gospodarski problemi, pa tudi v ZDA, cene hrane, električne energije in goriva naraščajo, kakovost življenja v Evropi pada, podjetja pa izgubljajo prednost na trgu.

Po mnenju strokovnjakov bi lahko neposredne, izračunljive izgube EU zaradi vročine sankcij letos presegle 400 milijard dolarjev. To je cena odločitev, ki so daleč od realnosti in v nasprotju z zdravim razumom.

Ti izdatki ležijo neposredno na ramenih ljudi in podjetij v EU. Stopnja inflacije v nekaterih državah evroobmočja je presegla 20 odstotkov. Omenil sem inflacijo v Rusiji, vendar države evrskega območja ne izvajajo posebnih vojaških operacij, vendar je stopnja inflacije v nekaterih dosegla 20 odstotkov. Nesprejemljiva je tudi inflacija v ZDA, najvišja v zadnjih 40 letih.

Seveda je tudi inflacija v Rusiji zaenkrat dvomestna. Socialne prejemke in pokojnine pa smo prilagodili inflaciji ter zvišali minimalno plačo in eksistenčno plačo ter tako zaščitili najbolj ranljive skupine prebivalstva. Hkrati so visoke obrestne mere ljudem pomagale obdržati svoje prihranke v ruskem bančnem sistemu.

Podjetniki seveda vedo, da visoka ključna obrestna mera očitno upočasni gospodarski razvoj. Toda v večini primerov je to blagor za ljudi. Zaradi višjih obrestnih mer so v banke ponovno vložili precejšen znesek denarja.

To je naša glavna razlika od držav EU, kjer naraščajoča inflacija neposredno znižuje realne dohodke ljudi in žre njihove prihranke, trenutne manifestacije krize pa prizadenejo predvsem skupine z nizkimi dohodki.

Naraščajoči izdatki evropskih podjetij in izguba ruskega trga bodo imeli trajne negativne posledice. Očiten rezultat tega bo izguba svetovne konkurenčnosti in sistemsko upadanje hitrosti rasti evropskih gospodarstev v prihodnjih letih.

Skupaj bo to poslabšalo globoke probleme evropskih družb. Ja, tudi mi imamo veliko težav, a zdaj moram govoriti o Evropi, ker kažejo s prstom na nas, čeprav imajo dovolj svojih težav. To sem omenil v Davosu. Neposredna posledica letošnjih dejanj in dogodkov evropskih politikov bo nadaljnja rast neenakosti v teh državah, kar bo posledično še bolj razcepilo njihove družbe, pri čemer ni govora le o blaginji, temveč tudi o blaginji. vrednostna naravnanost različnih skupin v teh družbah.

Dejansko se te razlike zatirajo in pometajo pod preprogo. Iskreno povedano, demokratični postopki in volitve v Evropi ter sile, ki prihajajo na oblast, izgledajo kot paravan, saj skoraj identične politične stranke prihajajo in gredo, globoko v sebi pa stvari ostajajo enake. Pravi interesi ljudi in nacionalnih podjetij se potiskajo vse dlje na obrobje.

Takšen odklop od realnosti in zahtev družbe bo kratkoročno neizogibno vodil v porast populizma ter ekstremističnih in radikalnih gibanj, do velikih družbeno-ekonomskih sprememb, degradacije in menjave elit. Kot lahko vidite, tradicionalne stranke ves čas izgubljajo. Na površje prihajajo nove entitete, ki pa imajo malo možnosti za preživetje, če niso veliko drugačne od obstoječih.

Poskusi ohranjanja videza in govorjenje o domnevno sprejemljivih stroških v imenu psevdoenotnosti ne morejo prikriti glavnega: Evropska unija je izgubila politično suverenost, njene birokratske elite pa plešejo na tujo melodijo in delajo vse, kar so. povedano z višine in škodi svojim ljudem, gospodarstvu in podjetjem.

Tu so druge kritično pomembne zadeve. Poslabšanje svetovnih gospodarskih razmer ni nedavni dogodek. Zdaj bom preučil stvari, za katere menim, da so izjemno pomembne. To, kar se dogaja zdaj, ne izhaja iz tega, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, seveda ne. Poleg tega ni posledica posebne vojaške operacije, ki jo je izvedla Rusija v Donbasu. Reči tako je neprikrito, namerno izkrivljanje dejstev.

Naraščajoča inflacija na trgih proizvodov in surovin je postala dejstvo že dolgo pred letošnjimi dogodki. Svet je v to situacijo malo po malo pripeljala dolgoletna neodgovorna makroekonomska politika, ki so jo izvajale države G7, vključno z nenadzorovanimi emisijami in kopičenjem nezavarovanega dolga. Ti procesi so se okrepili z začetkom pandemije koronavirusa leta 2020, ko sta ponudba in povpraševanje po blagu in storitvah v svetovnem merilu drastično padla.

Ob tem se postavlja vprašanje: kaj ima naša vojaška operacija v Donbasu s tem? Prav nič.

Ker niso znale ali niso hotele izmisliti nobenih drugih receptov, so vlade vodilnih zahodnih gospodarstev preprosto pospešile svoje stroje za tiskanje denarja. Tako preprost način za nadomestitev proračunskih primanjkljajev brez primere.

To številko sem že navedel: v zadnjih dveh letih se je ponudba denarja v ZDA povečala za več kot 38 odstotkov. Prej je podoben dvig trajal desetletja, zdaj pa se je v dveh letih povečal za 38 odstotkov ali 5,9 bilijona dolarjev. Za primerjavo, le nekaj držav ima večji bruto domači proizvod.

Tudi ponudba denarja v EU se je v tem obdobju močno povečala. Zrasel je za približno 20 odstotkov oziroma 2,5 bilijona evrov.

Zadnje čase vse več slišim o t.i. – oprostite, tega tukaj res ne bi rad počel, v zvezi s tem omenjam celo svoje ime, a si ne morem pomagati – vsi slišimo o t. -na Zahodu se imenuje ‘Putinova inflacija’. Ko to vidim, se sprašujem, kdo pričakuje, da bi kupil te neumnosti – morda ljudje, ki ne znajo brati ali pisati. Vsakdo, ki je dovolj pismen, da bere, bi razumel, kaj se pravzaprav dogaja.

Rusija, naša dejanja za osvoboditev Donbasa s tem nimajo popolnoma nobene zveze. Naraščajoče cene, pospeševanje inflacije, pomanjkanje hrane in goriva, bencina ter težave v energetskem sektorju so posledica sistemskih napak, ki sta jih sedanja ameriška administracija in evropska birokracija naredila v svojih gospodarskih politikah. Tam so razlogi in samo tam.

Omenil bom tudi naše delovanje: da, lahko bi pripomoglo k trendu, a temeljni vzrok je ravno to – njihova napačna ekonomska politika. Dejansko je operacija, ki smo jo začeli v Donbasu, rešilna bilka, za katero se grabijo, da bi lahko za svoje napačne izračune krivili druge, v tem primeru Rusijo. A vsak, ki ima vsaj končano osnovno šolo, bi razumel prave razloge za današnje stanje.

Torej so natisnili več denarja in kaj potem? Kam je šel ves ta denar? Očitno so ga uporabljali za plačilo blaga in storitev izven zahodnih držav – tja je tekel novonatisnjen denar. Dobesedno so začeli čistiti, brisati svetovne trge. Seveda nihče ni razmišljal o interesih drugih držav, tudi najrevnejših. Ostale so jim, kot pravijo, ostanki, pa še to po previsokih cenah.

Medtem ko je konec leta 2019 uvoz blaga v ZDA znašal približno 250 milijard dolarjev na mesec, je do zdaj narasel na 350 milijard. Omeniti velja, da je bila rast 40-odstotna – ravno v sorazmerju z nezavarovano denarno ponudbo, natisnjeno v zadnjih letih. Tiskali so in distribuirali denar ter z njim izbrisali blago s trgov tretjih držav.

To bi rad dodal. Dolgo časa so bile ZDA velik dobavitelj hrane na svetovnem trgu. Z dobrim razlogom je bil ponosen na svoje dosežke, svoje kmetijstvo in kmetijsko tradicijo. Mimogrede, tudi to je zgled za mnoge od nas. Toda danes se je vloga Amerike drastično spremenila. Iz neto izvoznika hrane se je spremenila v neto uvoznika. Ohlapno povedano, tiska denar in vleče blagovne tokove na svojo pot ter kupuje prehrambene izdelke po vsem svetu.

Evropska unija še hitreje povečuje uvoz. Očitno je tako močno povečanje povpraševanja, ki ni pokrito z ponudbo blaga, sprožilo val pomanjkanja in globalno inflacijo. Od tod izvira ta svetovna inflacija. V zadnjih nekaj letih se je po vsem svetu podražilo tako rekoč vse – surovine, potrošniško blago in predvsem živila.

Ja, seveda, te države, vključno z ZDA, še naprej uvažajo blago, vendar se je ravnovesje med izvozom in uvozom obrnilo. Menim, da uvoz presega izvoz za približno 17 milijard. To je ves problem.

Po podatkih ZN je bil februarja 2022 indeks cen hrane za 50 odstotkov višji kot maja 2020, medtem ko se je indeks sestavljenih surovin v tem obdobju podvojil.

Pod oblakom inflacije se številne države v razvoju zastavljajo dobro vprašanje: zakaj menjati blago za dolarje in evre, ki izgubljajo vrednost tik pred našimi očmi? Sklep se namiguje: gospodarstvo mitskih entitet neizogibno nadomešča ekonomija realnih vrednosti in sredstev.

Po podatkih IMF so svetovne valutne rezerve zdaj na 7,1 bilijona dolarjev in 2,5 bilijona evrov. Te rezerve se razvrednotijo ​​po letni stopnji približno 8 odstotkov. Poleg tega jih je mogoče kadar koli zapleniti ali ukradeti, če Združenim državam kaj ni všeč v politiki vpletenih držav. Mislim, da je to postalo zelo resnična grožnja za številne države, ki svoje zlato in devizne rezerve hranijo v teh valutah.

Po ocenah analitikov in to je objektivna analiza, se bo pretvorba svetovnih rezerv začela samo zato, ker zanje ob takšnem pomanjkanju ni prostora. Iz oslabljenih valut bodo spremenjene v prave vire, kot so hrana, energenti in druge surovine. To bodo seveda storile tudi druge države. Očitno bo ta proces še dodatno spodbudil svetovno inflacijo dolarja.

Kar zadeva Evropo, je njihova neuspešna energetska politika, ki je slepo stavila vse na obnovljive vire energije in točkovno dobavo zemeljskega plina, kar je povzročilo zvišanje cen energentov od tretjega četrtletja lani – spet veliko pred operacijo v Donbasu –, prav tako zaostrila dvig cen. S tem nimamo čisto nič. Zaradi lastnih dejanj so cene šle čez streho, zdaj pa spet iščejo krivca.

Ne samo, da so napačni izračuni Zahoda vplivali na neto stroške blaga in storitev, temveč so povzročili tudi zmanjšanje proizvodnje gnojil, predvsem dušikovih iz zemeljskega plina. Na splošno so svetovne cene gnojil od sredine leta 2021 do februarja 2022 poskočile za več kot 70 odstotkov.

Žal trenutno ni pogojev, ki bi lahko premagali te cenovne trende. Nasprotno, zaradi ovir pri delovanju ruskih in beloruskih proizvajalcev gnojil ter motenj v logistiki oskrbe se to stanje bliža mrtvi točki.

Prihajajočega razvoja ni težko predvideti. Pomanjkanje gnojil pomeni nižjo letino in večje tveganje za premajhno oskrbo svetovnega trga s hrano. Cene bodo še višje, kar bi lahko povzročilo lakoto v najrevnejših državah. In to bo v celoti na vesti ameriške administracije in evropske birokracije.

Še enkrat želim poudariti: ta problem se ni pojavil danes ali v preteklih treh ali štirih mesecih. In zagotovo ni kriva Rusija, kot poskušajo povedati nekateri demagogi, ki odgovornost za trenutno stanje v svetovnem gospodarstvu prelagajo na našo državo.

Mogoče bi bilo celo lepo slišati, da smo tako močni in vsemogočni, da lahko razstrelimo inflacijo na Zahodu, v ZDA in Evropi, ali da lahko naredimo stvari, da vse vržemo v nered. Mogoče bi bilo lepo začutiti to moč, če bi le bila v njej resnica. To stanje se pripravlja že leta, poganjajo ga kratkovidna dejanja tistih, ki so navajeni reševati svoje težave na račun nekoga drugega in ki so se zanašali in se še vedno zanašajo na mehanizem finančne emisije, da pretiravajo in črpajo trgovinske tokove ter tako stopnjujejo primanjkljajev in izzove humanitarne katastrofe v nekaterih regijah sveta. Dodal bom, da je to v bistvu ista plenilska kolonialna politika kot v preteklosti, vendar seveda v novi ponovitvi, bolj subtilni in prefinjeni izdaji. Morda ga sprva niti ne prepoznate.

Trenutna prioriteta mednarodne skupnosti je povečati dobavo hrane na svetovni trg, predvsem zadovoljevanje potreb držav, ki hrano najbolj potrebujejo.

Medtem ko zagotavlja domačo prehransko varnost in oskrbuje domači trg, lahko Rusija poveča tudi izvoz hrane in gnojil. Na primer, naš izvoz žita v naslednji sezoni lahko povečamo na 50 milijonov ton.

Prednostno bomo oskrbovali države, ki najbolj potrebujejo hrano, kjer bi se lahko povečalo število stradajočih, predvsem afriške države in Bližnji vzhod.

Hkrati bodo tam težave in tudi ne po naši krivdi. Ja, na papirju rusko žito, hrana in gnojila … Mimogrede, Američani so sprejeli sankcije za naša gnojila in Evropejci so jim sledili. Kasneje so jih Američani dvignili, ker so videli, do česa bi to lahko pripeljalo. Toda Evropejci se niso umaknili. Njihova birokracija je počasna kot mlin za moko v 18. stoletju. Z drugimi besedami, vsi vedo, da so naredili neumnost, vendar se iz birokratskih razlogov težko vrnejo nazaj.

Kot sem rekel, je Rusija pripravljena prispevati k uravnoteženju svetovnih trgov kmetijskih proizvodov in vidimo, da so naši kolegi iz ZN, ki se zavedajo razsežnosti svetovnega problema s hrano, pripravljeni na dialog. Lahko bi govorili o ustvarjanju normalnih logističnih, finančnih in transportnih pogojev za povečanje ruskega izvoza hrane in gnojil.

Kar zadeva oskrbo ukrajinske hrane na svetovnih trgih – to moram omeniti zaradi številnih špekulacij – jih ne oviramo. Zmorejo to. Nismo rudarili črnomorskih pristanišč Ukrajine. Lahko očistijo mine in nadaljujejo z izvozom hrane. Zagotovili bomo varno plovbo civilnih plovil. Ni problema.

Toda o čem govorimo? Po podatkih ameriškega ministrstva za kmetijstvo gre za 6 milijonov ton pšenice (ocenjevamo jo na 5 milijonov ton) in 7 milijonov ton koruze. To je vse skupaj. Ker je svetovna proizvodnja pšenice 800 milijonov ton, 5 milijonov ton za svetovni trg ni veliko razliko, kot lahko vidite.

Kakorkoli že, ukrajinsko žito je mogoče izvažati, in to ne samo prek črnomorskih pristanišč. Druga pot je preko Belorusije, ki je mimogrede najcenejša pot. Ali pa prek Poljske ali Romunije, kar vam je ljubše. Dejansko obstaja pet ali šest izvoznih poti.

Problem ni v nas, problem je v ustreznosti ljudi, ki imajo nadzor v Kijevu. Lahko se odločijo, kaj bodo storili, in vsaj v tem konkretnem primeru ne bi smeli prevzeti vodstva od svojih tujih šefov, svojih gospodarjev onstran oceana.

Obstaja pa tudi tveganje, da bo žito uporabljeno kot plačilo za dobavo orožja. To bi bilo obžalovanja vredno.

prijatelji,

Spet gre svet skozi obdobje drastičnih sprememb. Mednarodne institucije se zlomijo in omahujejo. Varnostna jamstva se razvrednotijo. Zahod se je odločil, da zavrne spoštovanje svojih prejšnjih zavez. Z njimi je bilo preprosto nemogoče doseči kakršne koli nove dogovore.

Glede na te okoliščine in v ozadju naraščajočih tveganj in groženj je bila Rusija prisiljena nadaljevati s posebno vojaško operacijo. To je bila težka, a nujna odločitev in bili smo jo prisiljeni sprejeti.

To je bila odločitev suverene države, ki ima brezpogojno pravico do varovanja svoje varnosti, ki temelji na Ustanovni listini ZN. Ta odločitev je bila namenjena zaščiti naših ljudi in prebivalcev ljudskih republik Donbasa, ki so bili dolgih osem let podvrženi genocidu s strani kijevskega režima in neonacistov, ki so uživali popolno zaščito Zahoda.

Zahod ni le želel uresničiti “protiruskega” scenarija, ampak se je tudi angažiral v aktivnem vojaškem razvoju ukrajinskega ozemlja, ki je preplavil Ukrajino z orožjem in vojaškimi svetovalci. In tako se nadaljuje tudi zdaj. Iskreno povedano, nihče ne posveča pozornosti gospodarstvu ali blaginji tamkajšnjih ljudi, preprosto jim ni mar za to, a nikoli niso prizanesli denarja, da bi ustvarili Natovo oporišče na vzhodu, ki je usmerjeno proti Rusiji. in gojiti agresijo, sovraštvo in rusofobijo.

Danes se naši vojaki in častniki, pa tudi milica Donbasa, borijo za zaščito svojih ljudi. Borijo se za prihodnost Rusije kot velike, svobodne in varne multietnične države, ki sprejema lastne odločitve, določa svojo prihodnost, se zanaša na svojo zgodovino, kulturo in tradicijo ter zavrača vse zunanje poskuse vsiljevanja psevdovrednot, prežetih z razčlovečenjem. in moralno degradacijo.

Brez dvoma bodo cilji naše posebne vojaške operacije izpolnjeni. Ključ do tega sta pogum in junaštvo naših vojakov, konsolidirana ruska družba, katere podpora daje moč in zaupanje ruski vojski in mornarici ter globoko razumevanje resnice in zgodovinske pravičnosti naše stvari, ki naj bi graditi in krepiti Rusijo kot močna suverena moč.

Moje mnenje je, da suverenosti v 21. stoletju ni mogoče segmentirati ali razdrobiti . Sestavni deli suverenosti so enako pomembni in se med seboj poživljajo in dopolnjujejo.

Za nas torej ni pomembna le obramba naše politične suverenosti in nacionalne identitete, ampak tudi krepitev vsega, kar določa ekonomsko, finančno, strokovno in tehnološko neodvisnost naše države.

Sama struktura zahodnih sankcij je temeljila na napačni premisi, da ekonomsko Rusija ni suverena in je kritično ranljiva. Širjenje mita o zaostalosti Rusije in njenih šibkih položajih v svetovnem gospodarstvu in trgovini so se tako zanesli, da so očitno tudi sami začeli verjeti.

Pri načrtovanju svojega gospodarskega blitzkriega niso opazili, preprosto prezrli resnična dejstva, koliko se je naša država spremenila v zadnjih nekaj letih.

Te spremembe so rezultat naših načrtovanih prizadevanj za oblikovanje trajnostne makroekonomske strukture, zagotavljanje prehranske varnosti, izvajanje programov nadomeščanja uvoza in oblikovanje lastnega plačilnega sistema, če naštejemo le nekaj.

Seveda so omejitve sankcij za državo ustvarile številne izzive. Nekatera podjetja imajo še vedno težave z rezervnimi deli. Naša podjetja so izgubila dostop do številnih tehnoloških rešitev. Logistika je v razsulu.

Po drugi strani pa nam vse to odpira nove priložnosti – o tem se pogosto pogovarjamo, a res je tako. Vse to je spodbuda za izgradnjo gospodarstva s polnim in ne delnim tehnološkim, proizvodnim, človeškim in znanstvenim potencialom ter suverenostjo.

Seveda je tako obsežnega izziva nemogoče takoj rešiti. Še naprej je treba sistematično delati s pogledom v prihodnost. Prav to počne Rusija z uresničevanjem svojih dolgoročnih načrtov razvoja gospodarskih panog in krepitve socialne sfere. Sedanje preizkušnje so zgolj za posledico prilagoditve in modifikacije načrtov brez spreminjanja njihove strateške usmeritve.

Danes bi rad spregovoril o ključnih načelih, na katerih se bo razvijala naša država, naše gospodarstvo.

Prvo načelo je odprtost. Resnično suverene države so vedno zainteresirane za enakopravno partnerstvo in prispevanje k globalnemu razvoju. Nasprotno, šibke in odvisne države običajno iščejo sovražnike, spodbujajo ksenofobijo ali izgubljajo zadnje ostanke svoje identitete in neodvisnosti ter slepo sledijo svojemu suzerinu.

Rusija nikoli ne bo šla po poti samoizolacije in avtarkije, čeprav naši tako imenovani zahodni prijatelji o tem dobesedno sanjajo. Poleg tega širimo sodelovanje z vsemi, ki jih to zanima, ki želijo sodelovati z nami in bodo tudi v prihodnje. Veliko jih je. Na tem mestu jih ne bom našteval. Sestavljajo veliko večino ljudi na Zemlji. Zdaj ne bom našteval vseh teh držav. To je splošno znano.

Ne bom rekel nič novega, ko vas spomnim, da so vsi, ki želijo še naprej delati ali sodelovati z Rusijo, izpostavljeni očitnemu pritisku ZDA in Evrope; gre vse do neposrednih groženj. Vendar pa tovrstno izsiljevanje malo pomeni, ko gre za države na čelu s pravimi voditelji, ki poznajo razliko med svojimi nacionalnimi interesi, interesi svojih ljudi – in interesi nekoga drugega.

Rusija bo s temi državami krepila gospodarsko sodelovanje in spodbujala skupne projekte. Hkrati pa bomo zagotovo še naprej sodelovali z zahodnimi podjetji, ki so kljub nezaslišanemu zvijanju rok obdržala na ruskem trgu – tudi taka podjetja obstajajo.

Verjamemo, da je razvoj priročne in neodvisne plačilne infrastrukture v nacionalnih valutah trdna in predvidljiva podlaga za poglabljanje mednarodnega sodelovanja. Da bi podjetjem iz drugih držav pomagali pri razvoju logističnih in kooperacijskih vezi, si prizadevamo za izboljšanje prometnih koridorjev, povečanje zmogljivosti železnic, pretovornih zmogljivosti v pristaniščih na Arktiki ter v vzhodnem, južnem in drugih delih države, tudi v Azovsko-črnomorski in Kaspijski bazeni – postali bodo najpomembnejši odsek koridorja sever-jug, ki bo zagotavljal stabilno povezljivost z Bližnjim vzhodom in južno Azijo. Pričakujemo, da bo tovorni promet po tej trasi v bližnji prihodnosti začel vztrajno naraščati.

Toda zunanja trgovina ni naša edina prioriteta. Rusija namerava okrepiti znanstveno, tehnološko, kulturno, humanitarno in športno sodelovanje, ki temelji na enakosti in vzajemnem spoštovanju med partnerji. Hkrati si bo naša država prizadevala za odgovorno vodenje na vseh teh področjih.

Drugo načelo našega dolgoročnega razvoja je zanašanje na podjetniško svobodo. Vsaka zasebna pobuda, ki je namenjena koristi Rusiji, bi morala dobiti največjo podporo in prostor za izvajanje.

Pandemija in novejši dogodki so potrdili, kako pomembna sta fleksibilnost in svoboda v gospodarstvu. Ruska zasebna podjetja so – v težkih razmerah, ob poskusih, da bi na kakršen koli način omejila naš razvoj – dokazala, da lahko konkurirajo na svetovnih trgih. Za prilagajanje Rusije hitro spreminjajočim se zunanjim razmeram je treba pripisati tudi zasebnim podjetjem. Rusija mora zagotoviti dinamičen razvoj gospodarstva – seveda, pri čemer se zanaša na zasebno poslovanje.

Še naprej bomo zmanjševali administrativne ovire. Na primer, v letih 2016–2018 smo uvedli moratorij na rutinske revizije malih podjetij. Nato je bil podaljšan do leta 2022. Leta 2020 je bil ta moratorij razširjen na srednje velika podjetja. Približno štirikrat se je zmanjšalo tudi število nenačrtovanih revizij.

Pri tem se nismo ustavili in lani marca smo odpovedali rutinske revizije za vse podjetnike, ne glede na velikost njihovega podjetja, če njihova dejavnost ne ogroža ljudi ali okolja. Zaradi tega se je število rutinskih revizij v primerjavi z lanskim letom zmanjšalo za šestkrat.

Zakaj navajam toliko podrobnosti? Gre za to, da se po uvedbi moratorija na revizije število kršitev podjetnikov – to je bil rezultat – ni povečalo, ampak se je zmanjšalo. To priča o zrelosti in odgovornosti ruskih podjetij. Seveda jim je treba ponuditi motivacijo, namesto da bi jih silili k upoštevanju predpisov in zahtev.

Torej obstajajo vsi razlogi, da naredimo še en radikalen korak naprej, to je, da za vedno in trajno opustimo večino revizij za vsa ruska podjetja, razen za tvegane ali potencialno nevarne dejavnosti. Vsi so že zdavnaj razumeli, da ni treba preverjati vseh brez izjeme. Pristop, usmerjen k tveganju, bi moral delovati. Vlado prosim, da v naslednjih mesecih razvije konkretne parametre takšne reforme.

Za poslovanje je še ena zelo občutljiva tema, ki je danes postala pomembna tudi za našo nacionalno varnost in gospodarsko odpornost. Da bi zmanjšali in čim bolj zmanjšali vse vrste zlorab in vrzeli za izvajanje pritiska na podjetnike, dosledno odstranjujemo ohlapne predpise iz kazenskega prava, ki se uporabljajo za gospodarski kriminal.

Lani marca je bil podpisan zakon, po katerem davčne kazenske zadeve zoper podjetnike pred sodišče vodi davčna služba – drugače ni. Kmalu bo sprejet predlog zakona o skrajšanju zastaranja za davčna kazniva dejanja in o zavrnitvi tožb za uvedbo kazenskega postopka po poplačilu davčnih zapadlih.

Če delujemo celovito, čeprav preudarno, moramo dekriminalizirati širok spekter gospodarskih kaznivih dejanj, na primer tistih, ki kaznujejo podjetja brez licence ali akreditacije. To je danes kontroverzna praksa, ker naši zahodni partnerji nelegitimno zavračajo tovrstne licence.

Naše lastne agencije ne smejo samostojno postavljati naših podjetij za kazensko odgovornost, če dejansko ne delajo nič narobe. Težava je v tem in mala podjetja to zelo dobro razumejo – če je licenca potekla in je zahodni partnerji nočejo podaljšati, kaj naj podjetja storijo, zaključijo poslovanje? Nikakor pa naj delajo. Državni nadzor bi se moral nadaljevati, vendar ne bi smelo biti neupravičenega vmešavanja v poslovanje.

Smiselno je razmišljati tudi o dvigu praga kazenske odgovornosti za neplačane carine in druge tovrstne davke. Poleg tega že dolgo nismo ponovno preučevali parametrov izrazov ‘velika’ in ‘zelo velika’ gospodarska izguba za namene gospodarskih prestopkov, čeprav je inflacija od leta 2016 dosegla 50 odstotkov. Zakon zdaj ne odraža trenutnih realnosti in potreb. da se popravi.

Ponovno moramo razmisliti o pogojih za pridržanje podjetnikov in za podaljšanje predhodnih preiskav. Ni skrivnost, da se te prakse že dolgo uporabljajo neprimerno.

Podjetja so bila prisiljena prenehati poslovati ali iti v stečaj, še preden je preiskava končana. Zaradi tega trpi ugled lastnikov in blagovne znamke, da ne omenjamo neposrednih finančnih izgub, izgube tržnega deleža in delovnih mest.

Prosil bi organe pregona, da odpravijo te prakse. Prav tako prosim Vlado in Vrhovno sodišče, da do 1. oktobra letos pripravita ustrezno zakonodajo.

Poleg tega je bilo na Varnostnem svetu dano posebno navodilo za preučitev kazenskih zadev, ki so bile sprožene, ne da bi se kasneje nadaljevali na sodišču. Število takšnih primerov se je v zadnjih letih povečalo. Poznamo razloge. Primer se pogosto odpre brez zadostnih razlogov ali zaradi pritiska na posameznike. O tem bomo razpravljali jeseni, da bomo sprejeli zakonodajne ukrepe in spremenili način delovanja naših organov pregona.

Samoumevno je, da imajo regionalne vlade pomembno vlogo pri ustvarjanju sodobnega poslovnega okolja. Kot je običajno na forumu v Sankt Peterburgu, izpostavljam regije, ki so dosegle pomemben napredek na nacionalni lestvici investicijskega podnebja, ki jo je pripravila Agencija za strateške pobude.

Pri prvih treh je prišlo do sprememb. Moskva in Tatarstan sta ostala na vrhu, pridružila pa se jima je Moskovska regija, ki se je v obdobju enega leta z osmega mesta prebila na tri najboljše. Med vodilnimi na lestvici so tudi regije Tula, Nižni Novgorod, Tjumen, Novgorod in Sahalin, Sankt Peterburg in Baškortostan.

Ločeno bi rad izpostavil regije, ki so naredile največji napredek, kot je regija Kurgan, ki se je povzpela za 36 mest; ozemlje Perm in ozemlje Altai, za 26 mest; Ingušetija, za 24 mest; in regija Ivanovo, ki se je povzpela za 17 mest.

Rad bi se zahvalil in čestital našim kolegom v regijah za njihovo dobro delo.

Zvezna vlada ter regionalne in občinske vlade bi se morale osredotočiti na podpiranje posameznih poslovnih pobud v majhnih mestih in oddaljenih podeželskih skupnostih. Takih zgodb o uspehu se zavedamo. To vključuje razvoj priljubljene programske opreme in trženje lokalno pridelane ekološke hrane in okolju prijaznih izdelkov po vsej državi z uporabo domačih spletnih mest.

Pomembno je ustvariti nove priložnosti, uvesti sodobne maloprodajne formate, vključno s platformami za e-trgovino, kot sem že omenil, ter zmanjšati logistične, transportne in druge stroške, tudi z uporabo nadgrajenih ruskih poštnih uradov.

Pomembno je tudi pomagati zaposlenim v malih podjetjih, samozaposlenim posameznikom in samostojnim podjetnikom pridobiti dodatna znanja in kompetence. Prosimo, da v nacionalni projekt za spodbujanje malih in srednje velikih podjetij vključite ustrezne ukrepe, prilagojene posebej majhnim mestom ter podeželju in oddaljenim območjem.

Danes bi rad nagovoril naše uradnike, lastnike velikih podjetij, naše poslovneže in vodilne.

Kolegi, prijatelji,

Pravi, stabilen uspeh ter občutek dostojanstva in samospoštovanja pridejo šele, ko svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok povežete s svojo domovino. Z mnogimi ljudmi že dolgo vzdržujemo vezi in poznam čustva mnogih vodij in lastnikov naših podjetij. Večkrat ste mi povedali, da je posel veliko več kot le ustvarjanje dobička, in v celoti se strinjam. Gre za spreminjanje življenja okoli sebe, prispevanje k razvoju domačih mest, regij in države kot celote, kar je izjemno pomembno za samoizpolnitev. Nič ni kot služiti ljudem in družbi. To je smisel vašega življenja in dela.

Nedavni dogodki so znova potrdili, kar sem vedno govoril: doma je veliko bolje. Tisti, ki niso želeli slišati tega jasnega sporočila, so na Zahodu izgubili na stotine milijonov, če ne milijard dolarjev, v tistem, kar je bilo videti kot varno zatočišče za svoje premoženje.

Našim kolegom, ki so tako v tej publiki, kot tudi tistim, ki jih ni tukaj, bi rad še enkrat povedal naslednje: prosim, ne uhajajte se znova v isto past. Naša država ima ogromen potencial in nalog, ki potrebujejo vaš prispevek, je več kot dovolj. Vlagajte tukaj, v ustvarjanje novih podjetij in delovnih mest, v razvoj turistične infrastrukture, podpornih šol, univerz, zdravstva in socialne sfere, kulture in športa. Vem, da mnogi od vas to počnejo. To vem, vendar sem hotel še enkrat povedati.

Tako so družine Bahrušin, Morozov, Ščukin, Rjabušinski, Akčurin, Galejev, Apanajev, Matsijev, Mamontov, Tretjakov, Arsanov, Dadašev in Gadžijev razumele svoje plemenito poslanstvo. Številne ruske, tatarske, burjatske, čečenske, dagestanske, jakutske, osetske, judovske, armenske in druge trgovske in podjetniške družine svojim dedičem niso odvzele pripadajočega deleža, hkrati pa so svoja imena zarezale v zgodovino naše države.

Mimogrede, še enkrat bi opozoril, da je treba videti, kaj je za morebitne dediče pomembnejše: denar in premoženje ali dobro ime in služba njihovih prednikov državi. Slednje je nekaj, česar ni mogoče zapraviti ali, oprostite, zapraviti s pijačo.

Dobro ime je nekaj, kar bo vedno pripadalo vašim potomcem, prihodnjim rodovom. Vedno bo del njihovega življenja, prehajanje iz ene generacije v drugo, jim bo pomagalo in jih naredilo močnejše, kot jih lahko naredi denar ali premoženje, ki bi ga lahko podedovali.

kolegi,

Odgovorna in uravnotežena makroekonomska politika je tretje vodilo našega dolgoročnega razvoja. Pravzaprav nam je ta politika v veliki meri omogočila, da smo vzdržali pritisk brez primere, ki ga povzročajo sankcije. Naj ponovim, da je to dolgoročno bistvena politika, ne le za odziv na trenutne izzive. Ne bomo šli po stopinjah naših zahodnih kolegov s podvajanjem njihovih grenkih izkušenj, ki so sprožile inflacijsko spiralo in motile njihove finance.

Naš cilj je zagotoviti močno gospodarsko rast v prihodnjih letih, zmanjšati inflacijsko breme za naše ljudi in podjetja ter doseči srednje- in dolgoročno ciljno stopnjo inflacije v višini štirih odstotkov. Inflacija je bila ena prvih stvari, ki sem jih omenil med svojimi pripombami, zato naj vam povem naslednje: ostajamo zavezani temu cilju štiriodstotne inflacije.

Vladi sem že naročil, naj pripravi predloge glede novih proračunskih usmeritev. Zagotoviti morajo, da je naša proračunska politika predvidljiva in nam omogoča, da čim bolje izkoristimo zunanje gospodarske razmere. Zakaj potrebujemo vse to? Postaviti gospodarsko rast na stabilnejše temelje, hkrati pa doseči našo infrastrukturo in tehnološke cilje, ki zagotavljajo temelj za izboljšanje blaginje naših ljudi.

Res je, nekatere mednarodne rezervne valute so se v zadnjem času postavile na samomorilno pot, kar je očitno dejstvo. V vsakem primeru imajo očitno samomorilne namene. Seveda pa njihova uporaba za ‘sterilizacijo’ naše denarne zaloge nima smisla. Še vedno pa ostaja pomembno načelo načrtovanja porabe na podlagi tega, koliko zaslužite. Tako deluje in to razumemo.

Socialna pravičnost je četrto načelo, na katerem temelji naš razvoj. Ko gre za spodbujanje gospodarske rasti in poslovnih pobud, mora obstajati močna socialna razsežnost. Ta razvojni model mora zmanjšati neenakost, namesto da bi jo poglabljal, za razliko od tega, kar se dogaja v drugih državah. Iskreno povedano, nismo bili v ospredju, ko gre za doseganje teh ciljev. Veliko vprašanj in težav v zvezi s tem moramo še rešiti.

Zmanjševanje revščine in neenakosti pomeni ustvarjanje povpraševanja po ruskih izdelkih po vsej državi, premostitev vrzeli med regijami v smislu njihovih zmogljivosti in ustvarjanje novih delovnih mest tam, kjer jih najbolj potrebujemo. To so glavna gonilna sila gospodarskega razvoja.

Naj poudarim, da sta ustvarjanje pozitivnega zagona v smislu rasti dohodka gospodinjstev in zmanjševanja revščine glavna kazalca uspešnosti državnih organov in države nasploh. Na tem področju moramo kljub vsem objektivnim izzivom že letos doseči oprijemljive rezultate. To nalogo sem že dodelil vladi.

Tudi tokrat ciljno podpiramo najbolj ranljive skupine – upokojence, družine z otroki in ljudi v težkih življenjskih situacijah.

Pokojnine se letno indeksirajo po stopnji, ki je višja od inflacije. Letos so jih dvignili dvakrat, med drugim še za 10 odstotkov 1. junija.

Hkrati se je za 10 odstotkov zvišala tudi minimalna plača, prav tako pa tudi eksistenčni minimum – referenčna številka, ki se uporablja za izračun številnih socialnih prejemkov in plačil – v skladu s tem naj bi se tudi ti prejemki povečali, kar bi povečalo dohodke približno 15 milijonov ljudi.

V zadnjih letih smo zgradili celosten sistem za podporo družinam z nizkimi dohodki z otroki. Ženske so upravičene do državne podpore od zgodnjega obdobja nosečnosti in dokler otrok ne dopolni 17 let.

Življenjski standard in blaginja ljudi sta najpomembnejša demografska dejavnika; trenutna situacija je precej zahtevna zaradi več negativnih demografskih valov, ki so se v zadnjem času prekrivali. Aprila se je v Rusiji rodilo manj kot sto tisoč otrok, kar je skoraj 13 odstotkov manj kot aprila 2020.

Vlado pozivam, da še naprej spremlja razvoj dodatnih podpornih ukrepov za družine z otroki. Biti morajo daljnosežni in sorazmerni z velikostjo izjemnega demografskega izziva, s katerim se soočamo.

Prihodnost Rusije zagotavljajo družine z dvema, tremi in več otroki. Zato moramo narediti več kot samo zagotavljati neposredno finančno podporo – zdravstveni sistem, izobraževanje in vsa področja, ki določajo kakovost življenja ljudi, moramo usmerjati in usmerjati v potrebe družin z otroki.

To težavo med drugim rešujejo nacionalne socialne iniciative, ki jih regionalne ekipe in Agencija za strateške pobude izvajajo skupaj. To jesen bomo ocenili rezultate njihovega dela, pregledali in razvrstili ruske regije po kakovosti življenja, da bi najboljše izkušnje in prakse čim širše uporabili po vsej državi.