(VIDEO) Zakaj je bila skepsa in protestna odpoved udeležbe Milana Kučana na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu, kjer je bil govornik Janez Janša, tokrat morda odveč? – TOPNEWS.si

(VIDEO) Zakaj je bila skepsa in protestna odpoved udeležbe Milana Kučana na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu, kjer je bil govornik Janez Janša, tokrat morda odveč?

(VIDEO) Zakaj je bila skepsa in protestna odpoved udeležbe Milana Kučana na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu, kjer je bil govornik Janez Janša, tokrat morda odveč?

Ob sinočnjih proslavah pred dnevom samostojnosti in enotnosti, najprej v državnem zboru, kjer je bil osrednji govornik predsednik govornik Igor Zorčič ter na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu, kjer je bil slavnostni govornik predsednik vlade je bilo zanimivo predvsem “spremljevalno” dogajanje, predvsem pa kdo je prišel in koga ni bilo.

Slavnostne seje DZ so se sinoči udeležili tudi predsedniki republike, vlade in državnega sveta, člani ministrskega zbora, predstavniki diplomatskega zbora, sodne veje oblasti ter širšega političnega, družbenega in verskega življenja. Prav tako pa tudi nekdanji predsednik Milan Kučan, ki je protestno odpovedal udeležbo na proslavi v Cankarjevem domu.

Na vprašanje zakaj se je tako odločil  je nekdanji predsednik  Milan Kučan dejal: “Glejte v takratni skupščini je bil sprejet zakon o plebiscitu. S trenutkom, ko je bil zakon sprejet je plebiscit postal zakonit. Vse ostale aktivnosti, ki so bile kasneje so temeljile na tem aktu, ki je bil pravni akt. Postal je za mednarodno javnost legitimen ta plebiscit in ker je to bilo v državnem zboru, ker je to bilo v parlamentu, se seveda spodobi, da se tega dogodka spominjajo ljudje, ki so bili takrat zraven in ljudje tudi kasneje in seveda, bolj ali manj upam, da tudi prihodnje generacije. Res je pobuda za plebiscit bila DEMOS-ova, ampak DEMOS je bila skupina strank, šele ko to postala akt skupščine, se pravi organa , ki je najvišji organ demokracije, ko je tam bil sprejema zakone so stvari tekle v pravo smer in zato sem jaz tukaj ne vem pa kaj naj bi tam proslavljal ob tem da je moje stališče v odnosu do politike, ki jo počenja ta vlada, znano”. Na vprašanje koga bo podprl na volitvah prihodnje leto je Kučan dejal, “naj vas potolažim jaz ne bom kandidiral”.

Pred parlamentom je udeležence proslave pričakala manjša skupina protestnikov, ki so z žvižganjem in zmerljivkami nagovarjali posamezne politike. “O Logar”, “Kje si Kacin”, “Dobri štunfi, pa petke od zad”, je bila pohval deležna Alenka Jeraj. “A niso tebe že odjebali,” so protestniki nagovorili Franca Pukšiča. “Mitja, a si kaj žejen, mamo tudi traminca,” so vzklikali Mitji Slavincu.  Zdravko Počivalšek pa jih je moral poslušati zaradi napovedi o dvigu natalitete. Ko so gostje prebili “živi zid pred parlamentom” se je v Cankarjevem domu že začenjala državna proslava.

V govoru na osrednji državni proslavi je Janez Janša  med drugim izpostavil, da je bila slovenska osamosvojitev inovacija, Slovenci pa nismo zgodovinsko nikomur nič dolžni. Različne uspehe smo dosegli za različno ceno, ki je bila toliko manjša, kolikor bolj smo bili enotni in inovativni, je ocenil. Po Janševih besedah smo pred 30 leti verjeli, da je bilo z “lažno drugorazrednostjo Slovencev dokončno opravljeno”, a se moramo žal še vedno spopadati z njo, kot da smo pozabili temeljno sporočilo plebiscita: “če želimo, da nas priznajo drugi, se moramo najprej priznati sami”.

Ob vsem tem se po njegovih besedah postavlja vprašanje, ali nas danes tudi drugi vidijo kot kup nesreče in dolino solz. Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se namreč spominjamo časa, ko smo si edinokrat v zgodovini kot narod na plebiscitu sodbo napisali sami, kar smo storili enotno, na najbolj demokratičen način, ki je možen.

Hkrati je še poudaril, da Slovenija danes po njegovih ustvari več kot katerakoli država, ki je nastala na ozemlju bivše SFRJ, pri čemer so nekatere mnogo večje. Med drugim je izpostavil številne lestvice, kjer je Slovenija na vodilnih mestih, slovenske inovacije in tiste, pri katerih so Slovenci sodelovali.

Medtem, ko je imel Igor Zorčič v parlamentu izrazito politična sporočila v svojem govoru, kjer je bil kritičen do aktualne oblasti in je v svojem govoru podal nekaj močnih političnih sporčil, pa se je Janez Janša v govoru izognil kakršnimkoli političnim kvalifikacijam. Zato je bilo skepsa in protestna odpoved udeležbe nekdanjega predsednika Milana Kučana na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu  morda  takrat odveč.

Nasploh je bila proslava v Cankarjevem domu, kjer ni bilo, razen po uradni dolžnosti, videti levega pola politike, kljub žalostnim časom  zaradi pandemije   bolj sproščena in vesela,  kot smo je bili tega  vajeni prejšnja leta. Janez Janša, ki se je v govoru postavil logično vprašanje, ali nas danes tudi drugi vidijo kot kup nesreče in dolino solz, je citiral Franca jezo in Aleksandra Solženicina.

“Pred nami so spet veliki izzivi in preizkušnje. Upamo da ne, vendar se lahko zgodi, da celo večje, kot tiste pred desetletji. Zato velja ponoviti za Francem Jezo in Aleksandrom Solženicinom: Ponovno se dvignimo na nivo časa. Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne zgolj izjemne, ampak res velike ljudi. Zato poiščite junaka svobode v svojem srcu. Poiščite ga v svoji duši. Poiščite ga v globinah svoje dežele. In kot po čudežu lahko nekaj izjemnega spet vznikne v slehernemu med nami – kot cvetje spomladi, čeprav se sredi zime včasih zdi, da je pod snegom vse mrtvo – in odigra odločilno vlogo.

V nadaljevanju objavljamo integralni posnetek dogajanja na slavnostni seji in pred državnim zborom na Trgu republike  ter osrednje proslave v Cankarjevem domu. Prav tako pa tudi slavnostne govore obeh predsednikov parlamenta in vlade, Igorja Zorčiča in Janeza Janše.

“Spoštovani,

Pred nami so praznični dnevi. A zdi se, kot da smo sredi izjemne krize, ki ne omogoča nič drugega, kot tekanje v krogu, brez izhoda in rešitev. Smo po treh desetletjih res postali zakotna dolina solz, konflikta in prepira? Ali pa je to pretežno od površnih domačih oblikovalcev javnega mnenja vsiljevana samopodoba? Vsiljevana samopodoba, ki izkorišča nekatere globoko usidrane vzorce manjvrednosti, ki so nam jih kot narodu vsiljevali iz različnih prestolnic večnacionalnih držav, katerim smo Slovenci pripadali v preteklih stoletjih? Verjeli smo, da je bilo s to lažno drugorazrednostjo Slovencev dokončno opravljeno že pred tremi desetletji, a se moramo žal še vedno spopadati z njo. Kot da smo pozabili temeljno sporočilo plebiscita: Če želimo, da nas priznajo drugi, se moramo najprej priznati sami!

Ob vsem tem se pojavlja tudi logično vprašanje, ali nas danes tudi drugi vidijo kot kup nesreče in dolino solz?

Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se spominjamo časa, ko smo si pogumno edinokrat v zgodovini kot narod sodbo napisali sami. Na plebiscitu, enotno, na najbolj demokratičen način, ki ga pozna sodobna civilizacija. Ter jo nato uspešno uveljavili vsemu navkljub.

Slovenska osamosvojitev je bila inovacija, je bila nekaj posebnega. Kolikor poznamo zgodovino, se prav noben drug narod ni osamosvojil, ubranil pred agresijo in postavil na lastne noge na povsem enak način, kot smo se mi. Naša osamosvojitev s plebiscitom kot temeljnim, osrednjim političnim dejanjem in uspešno obrambo nove države je bila samosvoja, izvirna, posebna, nikoli prej izvedena na podoben način. Bila je, kot je napovedal dr. Jože Pučnik v Poljčah, veliko presenečenje, še posebej v njeni končni izvedbi in zato uspešna kljub izjemno neugodnemu razmerju sil, ki je bilo proti nam. Tako v okviru nekdanje SFRJ kot v Evropi in v svetu. Počenega groša niso stavili na naš uspeh, vendar smo zmogli in uspeli. Vedeli smo, da se moramo najprej priznati sami in po tem nas bodo tudi drugi.

Zmogli smo takrat in čas nam je dal prav. Ustvarimo več kot katerakoli država, ki je nastala na ozemlju bivše SFRJ. Slovenija je danes med desetimi najbolj varnimi državami na svetu in varnost je človekova temeljna dobrina. Smo sedmi najbolj zeleni in deveti najbolj trajnostni na svetu. Lonely Planet je Slovenijo uvrstil na peto mesto med najbolj priporočljivimi turističnimi destinacijami za obisk v letu 2022. Slovenija je bila leta 2020 uvrščena na 8. mesto na svetu po kazalniku starševskega varstva in predšolskega varstva. Hkrati se Slovenija uvršča na 10. mesto na UNICEF lestvici blaginje otrok.

Od leta 2004 naprej se lahko primerjamo tudi s partnerji znotraj Evropske unije. Slovenija je letos prva glede športne uspešnosti na prebivalca v EU. To je presenetilo mnoge in na naše športnike smo izjemno ponosni. Slovenija je med prvimi tremi državami v EU po deležu študentov v prebivalstvu, starem med 20-24 let. V času po osamosvojitvi smo postali bolj egalitarna družba kot smo bili v enopartijskem režimu. Smo drugi najboljši v EU glede socialnih razlik v dohodku. V stopnji tveganja revščine ali socialne izključenosti pa je Slovenija tretja najmanj izpostavljena v EU. Leta 2020 je bila stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti otrok v Sloveniji 12%, vsak odstotek je preveč, kar je celo najmanj v EU. Povprečje EU je 24%.
Slovenija ima v EU četrti najnižji delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti primerno ogrevanega stanovanja.

Slovenija ima sedmo najnižjo vrzel stopnje delovane aktivnosti med spoloma. Slovenija je vodilna v EU po vključevanju ljudi v sheme aktivnega zaposlovanja. Slovenija je v EU država z najvišjo stopnjo zaposlenosti žensk, ki imajo otroke. Ta podatek nam skozi suhoparno statistiko hkrati pove, kdo je tisti v Sloveniji, ki nosi največje breme vsakdana in opravlja dve službi hkrati. To so predvsem matere z otroci. Njihovo presežno, bistveno premalo cenjeno delo, omogoča, da smo pri številnih drugih socialnih pokazateljih med boljšimi v Evropi.

Slovenija ima drugo najnižjo umrljivost otrok do prvega leta starosti v EU, hkrati pa smo bili lani v času epidemije kljub vsemu na sedmem mestu v EU po zadovoljstvu ljudi s kakovostjo zdravstvene oskrbe. Za zdravstveno in socialno varstvo Slovenija namenja četrti najvišji delež BDP, takoj za Nemčijo, Francijo in Belgijo.

Slovenija je po javnih izdatkih za kulturne storitve na petem mestu in daleč nad povprečjem EU. Letos prvič po letu 1992 za kulturo namenjamo več kot 2% BDP.

V EU ima Slovenija najvišji delež zavarovanih območij Natura 2000 – 38%, EU povprečje znaša 18%. Slovenija je druga v EU po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov. Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v Evropi in četrta najbolj gozdnata na severni polobli.

Letos smo v rekordnem času kljub še vedno trajajoči pandemiji nadoknadili lanski padec gospodarske rasti. Imamo celo višjo zaposlenost kot v času pred pandemijo. Pravzaprav najvišjo zaposlenost v zgodovini Slovenije. Delo ima danes preko devetsto tisoč zaposlenih. Imamo skoraj 20.000 več delovno aktivnih kot pred krizo. Povprečna bruto plača je realno višja kot pred epidemijo, enako povprečna pokojnina. V času od decembra 2019 so se prihranki gospodinjstev v bankah povečali za tri milijarde in pol, prihranki podjetij pa za skoraj dve milijardi evrov.

V času pandemije smo ohranili vse potenciale in jih celo izboljšali ter se ob tem zadolžili za petino manj, kot se je v povprečju EU.

Na področju vključevanja digitalnih tehnologij v podjetjih je Slovenija iz 15. mesta v zadnjem letu napredovala na 8. mesto v EU.

Kljub vsem tem dobrim kazalcem pa se Slovenci ne počutimo povsem svobodne, nismo niti med najbolj srečnimi in zadovoljnimi. Po indeksu svobode smo 33. na svetu, po sreči in zadovoljstvu pa na 26. mestu. Smo pa v zadnjem letu napredovali za sedem mest. Na svetovni lestvici inovativnosti in konkurenčnosti se uvrščamo med 35 in 40 mestom. Prepočasi napredujemo tam, kjer imamo poleg čudovite narave in geostrateške lege našo največjo konkurenčna prednost. In kjer imamo vse možnosti, da postanemo boljši. Zmoremo več, bistveno več.

Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo dosegli, smo si izborili sami. Različne uspehe smo dosegli za različno ceno. Ta je bila toliko manjša, kolikor bolj smo bili enotni in inovativni.

Danes to vemo. Vemo, da smo zmogli takrat in da enako zmoremo danes. Ne samo da vemo, to dokazujemo. Zato se ne počutimo drugorazredne ne v EU in ne v svetu.

Vemo tudi, da se danes svet vrti precej hitreje kot pred tremi desetletji. Mnogo prej in bolj natančno zvemo, kaj se dogaja okrog nas, v soseščini in drugod po celem svetu. Neprimerno večja količina informacij in znanj je vsak dan bolj dostopna neprimerno večjemu številu posameznikov.

Stoletje, v katerega smo že krepko zakorakali, bo čas drugačne dinamike, kot smo jo vajeni.

Znanost dokazuje, da je danes v našem znanem vesolju, ki se sicer dokazano širi, od dva do deset tisoč milijard galaksij. Ena od teh je Mlečna cesta, v kateri sta tudi naš planet Zemlja in naše osončje. Skupaj s še najmanj sto milijardami zvezd oziroma osončij in najmanj toliko planetov. Od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let. Za primerjavo: Od Zemlje do lune svetloba potuje dve sekundi. Kakih sedem odstotkov zvezd naj bi bilo podobnih našemu soncu in na milijarde planetov naši Zemlji. Prostor za človeštvo je praktično neskončen in pred nami je čas, ko lahko človek s svojimi dosežki poseže po sosednjih osončjih. In nato naprej.

Hkrati je pred nami čas, ko se bo odločilo, ali je človeštvo najprej sposobno stopiti skupaj pri ohranitvi življenjskih pogojev našega čudovitega planeta, izkoreniniti lakoto, združiti znanje in se nato usmeriti k zvezdam. Dobesedno.

Pravzaprav je trenutno to edini res prepoznavni možni skupni cilj človeštva v predvidljivi prihodnosti. Skupni cilj, ki lahko, ni pa nujno, ob vseh obstoječih razlikah, združi človeško raso v skupnem hotenju za skupno dobro. Zelo verjetno je to edina alternativa novim radikalnim delitvam v svetu, vseobsežnemu hibridnemu vojskovanju, oboroževalni tekmi v vesolju in ponovni otipljivi grožnji jedrskega spopada.

Ta izziv bo v bližnji prihodnosti test tako za svetovno politiko kot za svetovno znanost. Test za vsak narod na planetu in za vsako državo. Tudi za nas Slovence. Vsak lahko in mora prispevati. V zgodovini smo dokazali, da zmoremo. Tudi z inovacijami.

Avtor teorije, na podlagi katere je človek prvi stopil na Luno, je naš rojak Herman Potočnik Noordung. Zakon o toplotnem sevanju črnega telesa je prvi na svetu odkril Jožef Stefan. Izumitelj Franc Rode je razvil prvi žepni kalkulator. Usmerjevalni sistem rakete, s katero je leta 1962 v vesolje poletel prvi ameriški astronavt, je razvil France Puhek. V projektu Voyager je z razvojem plazma naprave sodeloval Anton Mavretič. Ta naprava še danes v mnogih instrumentih meri sončno plazmo v vesolju. Janez Repar je izumil etilen propilensko gumo, ki omogoča vesoljskim plovilom potovanje na druge planete našega osončja. Merilne naprave slovenskega podjetja so danes vgrajene v večino vesoljskih plovil. John Hrastar je snovalec vremenskih in izvidniških satelitov ter prejemnik najvišje nagrade NASA. Marija Strojnik je razvila sistem, ki je danes vgrajen v vse satelite sistema GPS. Inovacija slovenskega podjetja je bistveno skrajšala čas do uporabe satelitskih posnetkov. Maruša Bradač je sodelovala pri zasnovi novega Nasinega teleskopa James Webb. Slovensko podjetje razvija balone za skladiščenje v vesolju. Drugo slovensko podjetje sodeluje z Naso pri razvoju eksperimentalnega električnega letala. Pri revolucionarnem, svetovno odmevnem fotografiranju črne luknje leta 2019 so sodelovali tudi slovenski znanstveniki. Nekdanji dijak kranjske gimnazije Dušan Petrač je kot vrhunski mednarodni strokovnjak za vesoljsko tehnologijo postal nasin ambasador osončja. Okrog zemljine orbite krožijo danes tudi slovenski sateliti. In še bi lahko naštevali.

Vemo, kje je bil izziv pred tremi desetletji in vemo, kje je danes. Vemo pa tudi, da nam vsa znanost in pamet in blaginja ne morejo pomagati, če ne bo ljudi. Zato je ena najvišjih prioritet tako Slovenije kot Evrope demografija. Več veselja do življenja in več otrok. Brez Slovencev, slovenskega jezika in slovenske kulture nekakšna država sicer lahko obstaja, vendar to ni Slovenija. Zato nikoli ne pozabimo, da smo se na plebiscitu odločali ZA samostojno SLOVENIJO.

Hkrati ne pozabimo niti tega, da so takrat ZA samostojno Slovenijo glasovali tudi številni pripadniki madžarske, italijanske in nekaterih drugih narodnosti in da smo vseh trideset let samostojnega življenja Slovenijo gradili kot domovino za vse.

Franc Jeza je pred desetletji zapisal: “Lahko se tolažimo s tem, da živi križem Slovenije mnogo malih, neznanih ljudi, ki ostajajo pravi neznani vojaki svobode in narodne zavednosti tudi v političnem pomenu in ki bodo kot po čudežu vzniknili – kot cvetje spomladi, čeprav se sredi zime zdi, da je pod snegom vse mrtvo – in odigrali odločilno vlogo…”

Jezo so ob takih napovedih celo nekateri njegovi prijatelji imeli za sanjača, vendar se je izkazal kot vizionar. Natančno to se je namreč zgodilo v času slovenske pomladi in prelomnega leta 1990. Kot po čudežu so vzniknili neznani junaki svobode in lahko bi si danes zavrteli na deset tisoče podobnih izjav, kot smo jih videli malo prej v video prikazu.

Pred nami so spet veliki izzivi in preizkušnje. Upamo da ne, vendar se lahko zgodi, da celo večje, kot tiste pred desetletji. Zato velja ponoviti za Francem Jezo in Aleksandrom Solženicinom:

Ponovno se dvignimo na nivo časa. Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne zgolj izjemne, ampak res velike ljudi. Zato poiščite junaka svobode v svojem srcu. Poiščite ga v svoji duši. Poiščite ga v globinah svoje dežele. In kot po čudežu lahko nekaj izjemnega spet vznikne v slehernemu med nami – kot cvetje spomladi, čeprav se sredi zime včasih zdi, da je pod snegom vse mrtvo – in odigra odločilno vlogo.

Blagoslovljen in vesel Božič želim. Ponosno praznovanje spomina na naše najbolj pogumne, usodne in dobre odločitve. V novem letu pa vsem predvsem zdravja, dobre volje in poguma. Bog živi Slovenijo.”

Na slavnostni seji Državnega zbora so v okviru kulturnega programa nastopile učenke Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, godalni kvartet Adora, predvajan pa je bil tudi videokolaž “30 let Ustave Republike Slovenije”, ki je nastal v sodelovanju Državnega zbora in osnovnošolcev v sklopu natečaja ob 30. obletnici Ustave Republike Slovenije. Pri projektu videokolaža “30 let Ustave Republike Slovenije” so sodelovale OŠ Olge Meglič – Ptuj, OŠ Draga Bajca – Vipava, OŠ Solkan in OŠ Pohorskega bataljona Oplotnica.

V ospredju državne proslave v Cankarjevem domu je bila predstavitev kulturne omike osmih slovenskih pokrajin: Gorenjske, Prekmurja, Koroške, Dolenjske, Bele krajine, Primorske, Štajerske in Notranjske, podane v izpovedni obliki osmih besedil – poeziji slovenskih avtorjev, ki so tesno povezani s posamezno pokrajino, pa tudi preko glasbe in plesa. Avtor scenarija državne proslave v Cankarjevem domu je Igor Pirkovič, odrski režiser Roman Končar, glasbeni pa Patrik Greblo. V kulturnem programu državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti je nastopil tudi Omar Naber, predvajana pa je bila tudi projekcija filma o plebiscitu 1990.

Govor predsednika Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in
enotnosti

Spoštovani državljanke in državljani,
cenjeni Slovenke in Slovenci, doma in po svetu!

Danes obeležujemo zgodovinske in pogumne korake naše Slovenije. Zgodovina se je pisala prav na današnji dan, 23. decembra 1990, ko
se je 93,2 odstotka vseh volilnih upravičenk in upravičencev udeležilo plebiscita, na katerem smo odločali, ali naj Slovenija
postane samostojna in neodvisna država. 95 odstotkov volivcev je tedaj reklo »DA« samostojni poti naše Slovenije.

Te plebiscitarne odločitve ne bi bilo, če naš narod ne bi imel utemeljenih zgodovinskih, ekonomskih in idejnih argumentov za ta
pogumni korak. Ne bi je bilo brez širokega in vseobsežnega civilnodružbenega gibanja. Ne bi je bilo brez pogumnih posameznikov in medijev, ki so si izborili svobodo poročanja.
Spoštovani, tega koraka najverjetneje tudi ne bi bilo, če na obzorju družbenih sprememb po celi Evropi ne bi bilo jasne in obetavne
širitve Evropske unije, kar sicer pogrešamo tudi v današnjem času. 25. junija 1991 smo po stoletjih boja za ohranitev svojega jezika in
kulture končno dobili svojo državo in visoko v zrak ponosno dvignili svojo zastavo. A ta zgodovinski korak ni bil brez posledic. Svojo
vztrajnost, narodno zavest in trdno voljo smo znova dokazovali v osamosvojitveni vojni – za Slovenijo so nekateri naši rojaki dali svoja življenja.

Tista leta so zaznamovali plebiscit, osamosvojitvena vojna, slovenska zastava in ustava, ki v teh dneh praznuje 30letnico.
Danes zato praznujemo. A težko gremo mimo premisleka, ali smo na pravi poti. Težko gremo mimo tega, da se že skoraj dve leti borimo z
epidemijo, ki še vedno terja preštevilne in nepotrebne žrtve. In da medtem ko zdravstveno osebje po naših bolnišnicah z nadčloveškimi
napori rešuje od covida opešane paciente, ko se naši najmlajši soočajo s karantenami in močno okrnjenimi stiki z vrstniki, ko so številni delovno aktivni v negotovosti glede dela zaradi nepredvidljivih in hitro spreminjajočih se ukrepov, nekateri te razmere izkoriščajo za obračunavanje, obtoževanje in nabiranje političnih točk.
In težko gremo mimo tega, da se ob 30letnici ustave še vedno ne zavedamo teže odgovornosti, ki jo z ustavnimi odločbami pred nas
postavlja Ustavno sodišče. Ukrepanje z odloki, ki so spoznani za neustavne, nezmožnost implementacije ustavnih odločb, verbalno
obračunavanje nosilcev političnih funkcij z Ustavnim sodiščem ali rednimi sodišči – da ne pozabim političnega rovarjenja po tožilskih
vrstah in posegov v Slovensko tiskovno agencijo (STA) – kažejo vse kaj drugega kot spoštovanje naše ustave in države.
V stiski nismo samo kot država, temveč tudi kot družba. Izzivi današnjega časa zahtevajo enovite odgovore, ne pa ustvarjanja
delitev in izkoriščanja priložnosti za politično podrejanje državnih institucij in javnih medijev! Razdeljeni po dolgem in počez smo v
resnici šibki kot še nikoli!

Danes vemo, da nočemo živeti tako – prikrajšani za druženje, izčrpani od negotovosti, v diskurzu, ki ne more biti nikomur v ponos. Prav je, da hočemo drugače. Da hočemo bolje!
Družbeno soglasje je nekaj, kar smo po vseh pogumnih korakih, ki so privedli do ustanovitve Slovenije, pustili nekje zadaj. Ponovno ga
moramo poiskati! Resnično bogastvo naše družbe bomo dosegli takrat, ko bomo v vsej svoji različnosti sposobni soglašati, v kakšni
državi in svetu želimo živeti. Ko se bomo sposobni dogovoriti, kako se skupaj boriti proti epidemiji. Če želimo iz teh težkih družbenih razmer stopiti kot zmagovalci, moramo ponovno povleči pogumne poteze. In tu, spoštovani, je večina bremena na nas, politikih. Ljudje od nas ne zahtevajo ničesar nemogočega, ko nam povedo, da za svoje otroke želijo varne vrtce in šole, ko zahtevajo življenje v zdravem okolju, ko želijo pošteno delati in pošteno zaslužiti svojo plačo in pokojnino. Ko želijo živeti v varni, demokratični in tudi v tujini cenjeni državi.
Danes imamo ponovno zgodovinske, ekonomske in idejne argumente za pogumne korake. Imamo široko, vseobsežno voljo za dosego miru
in svobode ter pogumne posameznike in cele medijske redakcije, ki si ne puste vzeti svobode poročanja. Na obzorju JE boljši jutri.

Spoštovani,
različnost nas bogati, delitve pa so tiste, ki nas siromašijo. Samo dvamilijona nas je. Zavedajmo se, da ustvarjanje delitev lahko koristi posameznikom, tudi političnim skupinam, zagotovo pa ne nam kot družbi. In spoštovani politiki, državljani, umaknimo žaljive besede iz svojih besednjakov. Slovenija je tako kot pred desetletji še vedno država naravnih lepot, pridnih in prijaznih ljudi, pokažimo to tudi v komunikaciji na družbenih omrežjih.
Spoštovani gospe in gospodje,
Državni zbor bo 30 let praznoval prihodnje leto, ko bodo državljani in državljanke volili vanj nove predstavnike in predstavnice. Ob tem se vprašajmo, ali vedno delujemo na ravni zavez, ki jih pred nas postavlja izvolitev v najvišje zakonodajno telo v državi, tako kot so to ponosno delali naši predhodniki. Generacije pred nami so res imele zgodovinsko srečo in pogum, da so lahko odločale o samostojnosti – ampak zdaj smo na potezi mi, naša generacija. Zaobljuba politike je v teh dneh, ko se bližamo koncu leta, nujna. Zaobljuba, da bomo gradili, ne razdirali, iskali skupne točke, ne pregrad. Samo s strpnim državljanskim tkanjem vsakodnevnih odgovornosti
lahko vsak izmed nas prispeva k demokratični, pravični in uspešni Sloveniji, ki nam bo vsem v ponos in veselje.
Vsem državljankam in državljanom, vsem Slovenkam in Slovencem doma in po svetu iskreno čestitam ob državnem prazniku, dnevu
samostojnosti in enotnosti.
Dovolite mi še, da vam ob prihajajočih prazničnih dneh zaželim, da bi nas leto 2022 obdarilo s srečo in zdravjem ter nas okrepilo v
prepričanju, da zmoremo kot družba doseči tudi najzahtevnejše cilje.
Srečno, Slovenija!

COMMENTS

Wordpress (0)