Nadškofa metropolita Stanislav Zore in Alojzij Cvikl sta v Ljubljani in Mariboru darovala polnočnici – Evangeličanski škof Geza Filo pa je vodil božično bogoslužje v nedeljo popoldne v Ljubljani

Kristjani po vsem svetu so opolnoči, ko so po cerkvah potekale polnočnice, pričakali božič, s katerim obeležujejo dan Jezusovega rojstva. Nadškofa Stanislav Zore in Alojzij Cvikl sta polnočnici darovala v stolnih cerkvah ljubljanske in mariborske nadškofije.

Zore je dejal je, da Bog človeka ni ustvaril za temo in za strah. “Ustvaril ga je iz ljubezni in ga postavil v raj, da bi mogel uživati Božje darove, da bi se mogel veseliti svojega Stvarnika in svojega bližnjega,” je dejal v nagovoru. Po njegovih besedah je Bog ljubezen in ker vse, kar dela, dela iz ljubezni in za ljubezen, človeka ni zavrgel in se ni obrnil proč od njega, čeprav je človek zdvomil nad njegovo ljubeznijo.

Na vse to nas po njegovih besedah spominjajo prazniki, ki so prav zaradi tega tako lepi. “Praznovanja naše vere so čudovito stvarna, saj si ne zapirajo oči pred ničemer. Ne pred temo, ne pred človekovim grehom, ne pred njegovim odpadom od Boga, ne pred njegovo sposobnostjo odločati se za zlo. Obenem pa naši prazniki ostajajo polni upanja, pogleda v prihodnost, globoke vere, da je Bog zvest sebi in bo svoje obljube tudi izpolnil,” je vernike nagovoril Zore.

Mariborski nadškof Cvikl je med pridigo pri polnočni maši dejal, da veselo oznanilo, ki ga prinaša rojstvo odrešenika, ni namenjeno močnim in pomembnim ljudem tega sveta, ampak predvsem »tistim, ki imajo odprto srce, ki hrepenijo po pravi sreči in miru«. Upanje, ki ga prinaša odrešenik, tudi ni grajeno na človeški moči in nasilju, ampak na božji ljubezni in dobroti, ki je v prvi vrsti namenjena ubogim in preprostim, je dejal.

Sveta noč je po besedah nadškofa noč, ki nagovarja vsakega. »Zato vas vabim, da odpremo svoja srca in sprejmemo ta dar, ki je edini sposoben spremeniti naše življenje tako, da bomo tudi mi vedno bolj postajali dar za druge. Tako bo naše življenje postalo bolj uresničeno in tudi bolj polno iskrene in globoke vere, v kateri bomo tesneje povezani z Bogom in drug z drugim. To svojo iskreno in pristno vero potem izpovedujmo in živimo v naših družinah, na delovnem mestu in v javnem življenju,« je pozval.

V pridigi na predvečer božiča je evangeličanski škof Geza Filo izpostavil, da “če kdaj, smo prav danes potrebni luči, ki prihaja iz Betlehema, potrebni smo novega razodetja božje dobrote in ljubezni, ko vidimo kaj se dogaja v današnjem svetu, kjer je toliko zla, nasprotovanja, hudobije, krivic in nasilja.”

Po njegovih besedah tisoči ubogih ljudi, ki bežijo pred grozotami vojnih spopadov, tisoči brezpravnih beguncev, otrok, mladih in starejših tava po svetu, da bi si rešili golo življenje in našli pogoje za človeka vredno življenje. “In v ta zmedeni, z grozečimi in temnimi silami preplavljeni svet, nocoj, danes, na božični praznik, posije nova luč, novo upanje, resnična pomoč, tolažba in rešitev,” je dodal.

“Ta sveta noč nagovarja vsakega od nas. Lahko ostanemo zaprti vsak v svojem svetu, vsak s svojimi idejami in načrti. Lahko pa svoje srce odpremo, da nas doseže veselo oznanilo, da nas doseže luč, ki s seboj prinaša tudi mir,” je dejal.

Želi si, da bi na to noč vsaj malo začutili vstopanje luči, ki preganja našo temo in strah, da bi vsak začutil v globini svojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij in napetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni, sodelovanja in dobrote.

Veselo sporočilo svete noči nas po njegovih besedah tudi letos ponovno vabi k novemu načinu življenja, ki nikogar ne izključuje, nikogar ne zavrača, ker je bog oče vseh ljudi. “Ta nov življenjski slog nam je ljudem nujno potreben zaradi neoporečne lepote slehernega življenja,” je še dodal škof.

Vsem želi, da bi se njihova srca napolnila z božičnim veseljem. “Še posebej to želim vam, ki vas pestijo težave, preizkušnje, bolezni, skrbi, razočaranj,” je dodal. Zaželel je tudi doživeto praznovanje božičnih praznikov in da bodo dnevi veselja, prežeti z ljubeznijo in upanjem. “V novem letu 2019 pa vam želim zdravja, sreče, zadovoljstva in takih pogojev za življenje, da bo to življenje človeka vredno,” je sklenil pridigo.

Številni verniki so božič pričakali v Vatikanu, kjer je imel papež Frančišek ob 21.30 mašo. Danes bo papež številne vernike na Trgu svetega Petra tudi nagovoril in podelil tradicionalni blagoslov mestu in svetu (urbi et orbi).

Božične maše bodo danes potekale tudi po številnih cerkvah v Sloveniji. Cvikl bo imel mašo ob 10. uri v mariborski stolnici, Zore pa v ljubljanski stolnici ob 16. uri. Škof evangeličanske cerkve Filo bo imel božično bogoslužje v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani ob 11. uri.

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri polnočnici

Dragi bratje in sestre.

Spet smo postavili jaslice. Vanje smo postavili figurice, ki predstavljajo različne like, ki jih omenja evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu: Jožefa, Marijo, angele, pastirčke, različne živali in v mnogih jaslicah je še toliko drugih prizorov, ki pritegnejo našo pozornost in razodevajo ustvarjalnega duha njihovih postavljavcev. Čisto nazadnje, že v sveti noči, pa v jaslice položimo še najbolj pomembno figurico: Jezusa. Tudi v evangeliju piše, da ga je Marija rodila, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

V povezavi s praznovanjem božiča se je izoblikovalo veliko šeg in običajev. Vsaka pokrajina, vsaka vas ima nekaj svojega. Tudi v družinah so se skozi rodove razvili čisto svojski, njihovi načini obhajanja tega praznika. In vendar gre pri tem prazniku za eno samo resnico in to resnico so na poljanah pastirjem, ki so čez noč stražili pri svojih čredi, razodeli angeli: „Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.“

Božič je torej rojstvo Jezusa Kristusa. Brez njega ni božiča. Čeprav bi morda pripravili popoln scenarij praznovanja, čeprav bi bilo vse v hiši ali stanovanju urejeno do potankosti, čeprav bi bile naše cerkve polne božičnega okrasja, čeprav bi se ulice naših mest bleščale od lučk in bi po njih odmevale božične pesmi – če bi pozabili na Jezusa, če bi mu pozabili pripraviti prostor, če ne bi bilo jasli, v katere bi ga Marija položila, ne bi bilo božiča. Jaslice so jaslice šele takrat, ko je v jasli položen Jezus. Božič je novorojeni Jezus, pravi Bog in pravi človek, ki ga v jaslicah gledamo, molimo in častimo kot novorojenca. In naš božič je pravi božič šele takrat, ko v našem življenju vse praznično dogajanje na neki način stopi v ozadje in se mi napotimo na srečanje z Jezusom. Božič postane zares božič takrat, ko srečamo Jezusa, ko se rodi v nas in med nami.

Kako je Jezus stopil v našo zgodovino in naš čas. Presenetljivo. Tisti, ki je ustvaril vse, kar obstaja, saj je po Besedi, ki je bila pri Bogu in ki je bila Bog, nastalo vse, in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo, na pot odrešenja stvarstva in človeka v njem ni hotel iti brez človeka, brez človekovega sodelovanja. Svobodnega, prostovoljnega sodelovanja. Preko tistih, ki so ga sprejeli, je postal človek in zaživel med nami. Mariji je povedal svoj načrt odrešenja in Marija je v pripravljenosti sodelovati z Božjo voljo odgovorila: „Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!“ Njeno poslušanje in sprejemanje Božje volje je v njej ustvarilo prostor sprejemanja, v katerem je edinorojeni Božji Sin lahko postal človek. Ob njej je bil njen mož sveti Jožef. Tudi on je odprl uho in srce za Božjo voljo. V poslušanju Božjih namigov je Marijo in Jezusa vzel k sebi, ju ljubil in varoval, da je Jezus kljub nasprotovanju Heroda in tujini Egipta mogel rasti v ljubezni in varnosti Marije in Jožefa.

Jezus se je rodil v čisto konkretnem času in v konkretnih zgodovinskih in družbenih okoliščinah. Na temelju podatkov, ki nam jih posredujeta evangelista Matej in Luka, lahko zelo natančno določimo čas posameznih dogodkov in znotraj tega okvira tudi določimo čas Jezusovega rojstva. Se pa še danes najdejo nekateri – ta umovanja smo lahko brali nedavno – ki zanikajo celo vrsto zgodovinskih dejstev o Jezusu in okoliščinah njegovega življenja.

Pomembno je predvsem dejstvo, da je Jezus za čas svojega rojstva izbral čisto navaden čas. Ni čakal, da bi se vse razmere na svetu uredile. Ni čakal, da ne bi bilo več krivic in zatiranja. Ni čakal, da bi vsi ljudje začeli hrepeneti po njem in bi vsi vpili k Bogu, naj pošlje odrešenika. Ne. Prišel je, ko je cesar Avgust zahteval popisovanje prebivalstva v Rimskem cesarstvu in sta se Jožef in Marija morala odpraviti v Betlehem. V Betlehemu, v Davidovem mestu je Bog stopil na našo zemljo, zajokal, kakor ob rojstvu zajoka vsak otrok. Čeprav je bilo vse, kar ga je obdajalo, preprosto, celo ubogo, ni pogrešal ljubezni, saj ni bil zavit samo v plenice, ampak je bil zavit tudi v ljubezen matere Marije in v skrbno varstvo svetega Jožefa. Ljubezen je doživel tudi v obisku pastirjev, čeprav jih običajno prebivalci vasi in mest niso bili veseli, ker so bili zaradi svojega načina življenja večkrat neprijazni in celo nasilni.

Tako je bilo takrat v Betlehemu v Judeji. Kako pa je danes? Bog želi tudi danes stopati med ljudi našega časa. Najprej želi, da bi bil dobrodošel v nas, v našem življenju. Vsakega izmed nas najprej vabi, da bi prisluhnili njegovi besedi. Ta beseda tudi nas nagovarja, da bi postali njegovi sodelavci. Če jo bomo znali poslušati in če ji bomo dovolili, da oblikuje naše življenje, potem bo njegova beseda iz nas naredila ljudi, v katerih se lahko učloveči Bog. Angelus Silesius, iz protestantizma spreobrnjeni katoliški duhovnik in mistik, je v pesmi zapisal: „Če bi se Kristus v Betlehemu tisočkrat rodil, a se v tebi ne bi, bi vso večnost izgubil.“

Ko se Jezus enkrat rodi v nas, v meni, ga moramo kakor Marija podarjati svetu, prinašati ljudem. Svetu, kakršen nas obdaja, ljudem, kakršne srečujemo. Tudi mi nimamo na voljo boljšega sveta in ne boljših ljudi. Če bomo čakali, da bodo okoliščine ugodne, bomo zamudili priložnost, da bi Kristusa prinesli svetu. Apostol Pavel spodbuja učenca Tita: „Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah“ (2 Tit 4,2). Kdo ga bo prinašal ljudem, ki iščejo, čeprav včasih ne vedo kaj ali koga, če ga ne bomo prinašali mi, kristjani. Če ga bomo skrivali pred ljudmi, potem ga tudi v nas ne bo.

Ne bojmo se teme. “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.“ Najmanjši plamenček luči predre najtršo temo in tudi najbolj nežna svetloba razkraja najbolj trdovratno temo. Če bomo sprejeli Jezusa, ki je Bog od Boga, luč od luči, bomo mogli prinašati svetlobo temu svetu.

Dragi bratje in sestre, po cerkvah in po domovih smo postavili jaslice. V srečanju z Jezusom pa tudi mi sami postanimo jaslice, da ga bodo mogli po nas srečati tudi drugi ljudje. V njem postanite luč, da boste v tej svetlobi našli pot do bratov in sester in jim podarili božič, da jim boste podarili Boga, ki se je rodil za nas. Amen