Pieteta ali politično trgovanje s kostmi?

Prvo dejanje pokopa žrtev iz Barbarinega rova, ki smo mu bili priča v ponedeljek 3. oktobra, v javnosti že sproža številne pomisleke. Za nekatere je bil to vrhunec spravnega procesa, medtem, ko za druge, ki so bili tako ali drugače prizadeti, pomeni še eno prevaro pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto. Borut Pahor, ki se bo drugo leto ponovno potegoval za drugi predsedniški mandat, je vsekakor odločilno pripomogel k temu, da se je vlada odločila za javni razpis za nadaljevanje del v Barbarinem rovu. Nekaterim televizijskim kameram oziroma udeležencem slovesnosti pred Barbarinim rovom namreč ni ušlo dejstvo, da se ena od ženic ni hotela rokovati s predsednikom Pahorejm. Ne bomo ugibali, ampak to bi lahko bila tudi gospa Benčina iz Ribnice , ki je v Teharjih izgubila enega, v Kočevskem rogu pa drugega brata . Benčinova je na okrogli mizi v Rovtah z naslovom “Kam jih bomo pokopali?” takole razmišljala o prekopu žrtev iz Barbarinega rova.

” Najbolj pomembno je, da priznamo resnico” je dejala Benčinova, ki meni, da niti danes, niti pred vojno in med njo, resnica ni bila priznana in še vedno ni. “Še vedno se za resnico skriva nekaj drugega, kar pravzaprav ni resnica. Priznati moramo, da je bil režim, ki je vladal od 45. leta naprej, zločinski. Zdajšnja oblast pa hoče to prikriti in zmanjšati zločine, ki jih je prizadel slovenskemu narodu”. Benčinova nadaljuje: “Prevara, laž , rop in umor, to so bile postavke, na katerih je slonela komunistična ideja. Torej prevara, vedno prevara ljudi”.

Tudi zdaj se pri razpravi o pokopih Benčinovi zdi, da gre za takšno prevaro: “Pri vsem tem govorjenju, kje se bo pokopalo, kako se bo pokopalo, imam tak občutek. Predsedniške volitve bodo čez eno leto … in bodo nekatere žrtve pokopali ali kakorkoli že. Polastili si bodo zasluge za to, da so to naredili, kot dobro. Do zdaj, oziroma po vojni so se hvali s tem, da so pobili, likvidirali in očistili toliko in toliko ljudi. Takih, ki niso bili na njihovi strani, Zdaj pa, ker bodo nekatere nekam pokopali, se bodo s tem hvalili in bo to spet njihova zasluga. Tako mislim”.

Vsi bi si morali prizadevati za resnico in ne pristati na to, da je pa vse dobro, ne pristati, je odločna Benčinova. Tudi nekatere stranke, ki bi morale biti krščanske, ki so krščanske in se imajo za take, pa vendarle tukaj popuščajo levici, zmeraj takrat, kadar bi morale biti bolj odločne, je prepričana Benčinova,

Morali bi biti vsi bolj odločni, bolj bi se morali zavzemati za resnico, nadaljuje Benčinova. Zakaj sem se oglasila, pojasnjuje Benčinova, “ker sem ena od predstavnikov žrtev. Imela sem dva brata, ki sta bila gimnazijca takrat in nista nikomur nič prizadela, nikomur pa vendar so ju umorili. Enega tukaj nekje v Teharjah, drugega v Kočevskem rogu. Moji starši so bili zaradi tega celo življenje do smrti prizadeti, pa jim nihče ni rekel, da so njihovi otroci umrli po nedolžnem. Tudi zdaj v tem primeru, ko nekateri pravijo, prekopali bomo zdaj te žrtve, kamorkoli že, ali sem ali tja. Jim bomo ob tem ko jih bomo prekopali, še vedno rekli, da so izdajalci, da so ne vem kakšni morilci in tako naprej. V resnici so pa to nedolžni ljudje. Treba se je, prej boriti za resnico. Resnica je ta, da je mnogo mladih fantov in mož bilo umorjenih popolnoma po nedolžnem. In dokler ne bomo tudi kot država priznali, kakšna je bila komunistična organizacija, do takrat je vseeno, ali pokopljejo – ta moja dva brata – ali ležita še vedno tam, kot sta do zdaj. Če jim bodo potem, ko jih bodo pokopali v nov grob, še zmeraj rekli, da so ne vem kakšni zločinci in da jih ne bodo rehabilitirali. To je moje mnenje,; ” je v odmevnem nastopu v Rovtah povedala Benčinova.

Jože Dežman, zgodovinar in predsednik vladne komisije za prikrita grobišča, ki podpira prekop žrtev iz Barbarinega rova, sodeč po njegovi kolumni, vsekakor ne deli stališča gospe Benčinove, saj je v svoji kolumni “te žrtve so nas premaknile” med drugim zapisal: Danes vidimo, da so nekateri pogreb želeli spremeniti v manifestacijo jeze in hujskanja. Naj postavim vprašanje takole: če bi vas povozil avto in bi vas vsega zmrcvarjenega fotografirali, ali bi želeli, da na pogrebu nosijo sliko vaše mizerije? Ali ni gospa, ki ni hotela dati roke predsedniku Pahorju, hudo ranjena ?

Na koncu bi želel povedati, da naj izhajamo iz tega, da smo zmagovita nacija in da moramo kot zmagovalci s polno odgovornostjo sprejeti tudi temnejše strani zgodovine. Seštevek vsega, kar smo dosegli, pa nam omogoča velik zagon v tem zrelostnem procesu.

Tako Dežman, gospa Benčinova in svojci mnogih žrtev seveda tega stališča nikoli ne bodo podpisali ali se z njim strinjali. Za njih je vse skupaj samo politični šov pred predsedniškimi volitvami. Najbolj direkten je v svojem komentarju z naslovom “Hočemo resnico in spravo ali le prisilen prekop žrtev?” teolog doktor Janez Juhant.

“Kaj si lahko mislimo glede stališča, da imamo pred predsedniškimi volitvami prihodnje leto sogovornika, ki je pripravljen si prizadevati za ta pokop in da lahko začnemo dialog z državo. Kdo pa je ta država, s katero moramo imeti dialog? Ali ni to naša demokratična država s svojimi ustanovami, ki je dolžna opraviti svojo dolžnost? Ali naj bo pokop žrtev sredstvo za izvolitev predsednika ali za kak drug politični cilj? Ali ni uveljavitev civilizacijskih človeških standardov naloga vseh političnih nosilcev? Predsednik je že enkrat predlagal, da se bomo pogovarjali o možnostih sprave, a je ta pogovor zamrl. Pogovori s predsednikom Drnovškom o etičnih standardih so zamrli, ko sem omenil, da je težko govoriti o etiki spričo tega, da je Kučan odlikoval udbovca Roterja. In zavržena izjava dr. Türka, da je »Huda Jama drugorazredna tema«! Ali gre odgovornim res le za »reševanje tehničnega problema«, zaključuje Juhant.

Vladimir Vodušek