Zakaj se Anžetu Logarju zdi, “da v tem letu nekdo pleše – zadnji ples …”? – “Anže, kaj se čakaš”, ga provocirajo komentatorji pod njegovo kolumno

Pregovorno politični previdni  Anže Logarje je, kot vse kaže, prekinil politični molk in tokrat v komentarju objavljenem na Portalu Plus snel rokavice in najprej obračunal predvsem s svojo naslednico na položaju zunanje ministrice Tanjo Fajon nato pa v kolumni “Vladavina prava vs. vladavina pravih” še s strankarsko kolegico Fajonove  z ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan.

“Še ena ministrska kolegica Tanje Fajon je v teh dneh prepričana, da ima prav. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Tako je prepričana v nakup nove sodne stavbe za 4-kratno prvotno ceno, da ni zahtevala niti cenitve (prihranila je nekajtisoč evrov!). Prav tako ni preverila podatkov o dejanski velikosti stavbe pri Geodetski upravi (je 1000 m2 premajhna, da bi zadostila potrebam sodišč). In kot pravosodna ministrica, ki skladno s predvolilnimi obljubami ponovno vzpostavlja vladavino prava, prodajalcu nepremičnine zaupa do te mere, da si stavbe ni šla niti ogledati, čeprav je (lastnoročno) podpisala klavzulo videno-kupljeno, ki (kot pravnica to že ve) onemogoča kasnejše sklicevanje na neustreznost ali nepravilnosti oziroma poškodbe na predmetu nakupa.

Očitno se je nekomu zelo mudilo. Ministrica je pogodbo podpisala 28.12., denar pa nakazala na zadnji delovni dan iztekajočega leta, torej 29.12.. Ne kdorkoli – pravosodna ministrica! Torej nekdo, ki naj velja za vrhovnega pravosodnega puritanca. V vladi, ki je prisegla na to, da bo povrnila pravno državo. Kupi stavbo za sodnike, ki je premajhna, predraga, pa še sodnikov, ki naj bi delali v njej, ni o tem nič obvestila. S pogodbo, ki ne zadosti standardom skrbnega upravljanaj z javnim denarjem.

No, glede na to, da je začetek leta, ko smo (še) optimistični, lahko celotni pripetljaj, če imamo močne zvočnike, zapišemo tudi na bolj optimistični način. Na primer: vprašajte se, kaj ste vi naredili za državo 28. in 29.12? Nič? Dominika Švarc Pipan pa je. Na dan, ko so bili razen dežurnih služb ostali državni uslužbenci v mislih in/ali dejanjih na dopustu, je ona lastnoročno podpisala pogodbo o nakupu nepremičnine za 8 milijonov evrov našega denarja. Deloma zakurjena stavba z razbitimi okni, na sicer ne najbolj ustrezni lokaciji, bo potrebovala še približno 2 milijona evrov investicij, kar pomeni, da je ministrica s svojim podpisom zagotovila, da denar kroži. Direktorju podjetja s pomenljivim imenom Rezidenca Rajski vrt d.o.o., ki je bilo leta 2019 ustanovljeno z minimalnim osnovnim kapitalom 7.500 evrov, tik preden je predmetno nepremičnino kupilo za 1,7 milijona evrov, do nakazila ministrice Švarc Pipan pa praktično ni poslovalo, smo z našim denarjem polepšali praznike. Predstavljajte si samo, kako optimistično je lastnik firme zajadral v leto 2024!

Kako je ministrica za pravosodje (!) sploh mislila, da to ne bo prišlo na dan? Da ne bo celotni Sloveniji jasno, da zadeva smrdi do neba!? Takšne “tik pred zdajci” sumljive transakcije izvaja ravno pravosodna ministrica vlade, ki je prva poklicana k vzpostavljanju pravne države?!? In da bo mera še večja, sedaj ministrica prosi sodno vejo oblasti, naj se začne ukvarjati z zadevo in jo reši. Ker da je zanjo zadeva zaključna.

Že dobri dve desetletji sem v politiki, pa še nobena vlada januarja ni imela odprtih toliko front, aktualnih toliko afer, ki si jih je sama zakuhala, kot ravno ta vlada, ki naj bi v deželo prinesla svobodo in vladavino prava.

Reši naj jo torej taista sodna veja oblasti, ki ji vlada odreka z ustavno odločbo naloženo zvišanje plač?! Kot bi bral dramo absurda. Če predsednik vlade zmaga na volitvah z obljubo povrnitve pravne države, potem pa ne poskrbi za udejanjanje najbolj elementarnega dela spoštovanja vladavine prava – uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča, ki mora biti točka 1. na seznamu pravne države, potem pade vse. Ni preseneljivo, da so sodniki v pismu predsednici Evropske komisije in predsednici Evropskega parlamenta zapisali: “Predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti so tako zlorabili svojo moč v posmeh nam, sodnikom, in v veliko sramoto vseh.” Zdi se, kot da “dvojna življenja” iz knjige Stephena Kocha v začetku leta 2024, ko naj bi bili (še) optimistični, gledamo kar v živo, v obličju premierja in ministrov te vlade…”.

Tako Logar njegovo kolumno objavljamo spodaj v integralu, ki si bo seveda lahko prebral zanimive komentarje pod pod njegovo kolumno, kjer si bo Logar moral prebrati tudi kritike na njegov račun :   “To je tale vaš Logar. Lepo od portala + da mu da prostor, ampak mene ne prepriča. Verjamem da ima uredništvo čisto dobronamerne načrte, ampak mene tip ne prepriča. Zdaj je prijavil da niti na evropske ne bo šel. Da bo čakal še dve leti do naslednjih nacionalnih volitev. Lepo od njega – do takrat se bo na ulici pojavil kakšen res pravi kanddidat , ker bo imel narod dovolj skorumpiranega Goloba in prodane opozocije a la Janša. Kam pa Logar spada si sami odgovorite… in še “Slovenska SDS je na oblasti že 33 let. Janša je okradel pol Slovenije, zato nenehno volimo njegove nasprotnike, recimo Jankovića, Šarca, ali Goloba, ki nas potem obdarijo in nam dvignejo moralo in standard. Upam, da bo na naslednjih volitvah zopet zmagal nekdo, ki bo prperečil Janši ropanje Slovenije….”

Vsak teden novi davki, tako da v usodo vdani gospodarstveniki pravijo, da bo največji uspeh te vlade v letu 2024, če bo na gospodarskem področju naredila – nič.

📄 Vabljeni k branju kolumne na: https://t.co/R0VchRe71N pic.twitter.com/meoct8e9QI

— Anže Logar (@AnzeLog) January 16, 2024

VLADAVINA PRAVA VS. VLADAVINA PRAVIH

Stephen Koch, esejist in zgodovinar, v svoji knjigi Dvojna življenja podrobno opiše nastanek in brutalnost, pa tudi sprevrženost in mojstrsko sprijenost sovjetske idejne vojne zoper zahodni svet v luči oblikovanja stalinističnega režima. Prvo poglavje začne s pomenljivim naslovom Laganje za resnico. In opiše temeljno načelo komunistične doktrine: nasprotniku očitaj natanko tisto, kar počneš sam. Če torej kradeš, za kradljivca obtoži razrednega sovražnika. Če sam lažeš, ga obtoži, da je lažnivec. Kajti medtem, ko bo on javnosti razlagal, da to ni res, boš ti s svojo lažjo prepričal že toliko ljudi, da bodo na koncu verjeli tebi, ne njemu. Seveda pa si moraš pred tem zagotoviti dovolj močne zvočnike.

Oziroma medije, kot v knjigi posebej poudari Koch.

Pa se vrnimo za dve leti nazaj. Pisal se je 22. april leta 2022. Rekordna, skoraj 70 % udeležba na državnozborskih volitvah, zmagala je Svoboda, so rekli. Blagodejnost volitev je, da pomenijo nek presek. Nek reset, ko se vse začne na novo, ali pa potrdi opravljeno delo. In vsak začetek, ali pa nadaljevanje dela z javno podporo spremlja prešernost, optimistično pričakovanje. Podobne občutke s sicer manjšo intenzivnostjo doživljamo ob prelomu leta. Začetek januarja, čeprav po navadi mrzel, že zaradi začetka novega cikla prinese nekaj optimizma. Oziroma bi ga vsaj moral.

Ste torej danes optimistični?

Skozi celotno kampanjo so se Robert Golob ter njegovi potencialni koalicijski partnerji glasno zaklinjali, kako bodo Sloveniji vrnili vladavino prava, kako bodo ponovno vzpostavili pravno državo. To je bil “leitmotiv” njihove celotne kampanje. Spomnimo se besed Urške Klakočar Zupančič ob razglasitvi rezultatov: “Gre za praznik demokracije in praznik za vse ljudi, ki si želijo svobodnega življenja. Živeli bomo v državi, kjer bodo vsi spoštovani, kjer bodo spoštovane človekove pravice in kjer bo veljala vladavina prava.”

V enem od prvih nastopov po oblikovanju vlade je Robert Golob še posebej podčrtal pomen vladavine prava: “Vlada se je zavezala, da bo vzpostavila učinkovito pravno državo v Sloveniji. Pravno državo, ki ji nismo bili priča v zadnjih dveh letih.” Kdo ne bi upal, da bo res tako! Kajti če smo si v čem edini – ne glede na politični nazor, smo si v zavedanju, da pravna država pri nas ne deluje. Da v Sloveniji ni vladavine prava in da pred zakonom očitno nismo vsi enaki. In ta občutek razžira temeljno podstat zaupanja v sistem in demokratično ureditev. Je nekaj najbolj škodljivega za prihodnji razvoj družbe kot skupnosti.

Skoraj dve leti je od tedaj, ko je parola o “ponovni vzpostavitvi pravne države” zmagala na volitvah. Zdaj je že čas, ko lahko preverimo, kako se je vlada Roberta Goloba izkazala.

Poglejmo na treh primerih, kako priseganje na pravno državo deluje v praksi.

Slovenija je s prvim januarjem zasedla mesto nestalne članice v Varnostnem svetu. Kolosalna priložnost, da se s pomočjo diplomacije aktiviramo na področjih, kjer lahko kot država uveljavimo svoje prednosti. Zaradi nevtralne nacionalne agende imamo možnost, da kot pošteni pogajalec pomagamo iskati kompromise in rešitve za krizna žarišča. Pri tem moramo, kot je v enem od intervjujev pravilno sugerirala predsednica republike, držati nevtralno vlogo oziroma se ne smemo preveč očitno postavljati na eno ali drugo stran.

Besede zunanje ministrice, predsednika vlade ali predsednice republike so od 1. januarja besede predstavnika članice Varnostnega sveta. Zato bodo izjave (vedno) deležne odmeva. Če ne javnega, pa za zaprtimi vrati. Zato bi morala Tanja Fajon skrbno izbirati besede. Bolj kot jih je doslej.

Kar nekaj razprave je dvignila odločitev vlade (na predlog Ministrstva za zunanje in evropske zadeve), da Slovenija aktivno sodeluje v postopku pred Meddržavnim sodiščem, ki se nanaša na očitano sporno delovanje Izraela v Gazi in na Zahodnem bregu. V nasprotju s pričakovanji Slovenija za osrednjo aktivnost članstva v Varnostnem svetu ni izbrala vojne v Ukrajini, kjer bi lahko igrala pomembno vlogo tudi zato, ker je hkrati članica EU in tako neposredno vpliva na odločevalski proces starega kontinenta. Morda jo je od tega odvrnilo zavedanje, da bi morala v tem primeru postavljati pod vprašaj delovanje agresorja – stalne članice Rusije, če bi želela slediti mirovniški usmeritvi zunanje politike Republike Slovenije. Tako je na primer delovala Estonija med svojim nedavnim mandatom.

A Tanja Fajon je raje izbrala bližnjevzhodni mirovni proces. Bližnjevzhodna kriza traja že skoraj 60 let, in do danes ni bilo junaka, ki bi jo rešil. Še najbližje rešitvi je bil ameriški državni sekretar James Baker, a so volitve ameriškega predsednika 1992 preprečile podpis sporazuma, Clintonova administracija pa je začrtala nov poskus z dogovorom iz Osla, a je kasneje propadel zaradi atentata na izraelskega predsednika vlade Jicaka Rabina. Vprašanje miru na tem delu sveta je eskaliralo po terorističnem napadu Hamasa na Izrael in posledično vojaški operaciji izraelske vojske na območju Gaze.

Nekaj drži. S članstvom v Varnostnem svetu zraste tudi teža Slovenije v svetu. Oziroma domet njenih besed (in dejanj). Ampak po isti logiki lahko vpliv države zaradi besed (ali dejanj) tudi drastično zmanjša njeno težo ozirom vpliv v mednarodnih odnosih. Tega se je treba zavedati. Besede zunanje ministrice, besede predsednika vlade ali predsednice republike so od 1. januarja besede predstavnika najpomembnejšega organa multilateralne svetovne organizacije. Zato bodo izjave (vedno) deležne odmeva. Če ne javnega, pa za zaprtimi vrati. A zato nič manj usodnega. Iz tega razloga bi morala Tanja Fajon skrbno izbirati besede. Bolj kot jih je v teh prvih dneh novega leta.

Ni težava, če se je Slovenija priglasila k postopku pred ICJ za oblikovanje svetovalnega mnenja glede posledic delovanja Izraela na človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih. Pri tem je celo zamudila rok za prijavo, a je sodišče intervencijo vseeno dovolilo. In tudi ni edina evropska država, ki je prijavila svoj prispevek. Italija, Nemčija, Španija, Češka, Irska, Luksemburg in Madžarska so že poslale pisno intervencijo. Intervencija Slovenije bo zgolj ustna.

Težava je, kakšna sporočila ob tem daje zunanja ministrica.

V intervjuju z CNN je bila Tanja Fajon zelo eksplicitna. “V Gazi se soočamo s kršitvami mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic, kar je jasno.” Za domačo javnost je ta (ne)diplomatska odločnost verjetno privlačna. Za članico Varnostnega sveta pa … No, nisem najbolj prepričan. Poglejmo, kako je o isti temi govoril britanski zunanji minister David Cameron (ki mu zagotovo ne moremo očitati pomanjkanja diplomatskih izkušenj): “Če me vprašate, ali me skrbi, da je Izrael sprejel ukrepe, ki bi lahko bili v nasprotju z mednarodnim pravom, ker je bil ta in ta objekt bombardiran. Da, seveda me to skrbi. Vsak dan gledam, kaj se je zgodilo, in se sprašujem, ali je to v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom, ali so Izraelci storili kaj več, da bi se izognili žrtvam.”

Opazite nianso? Ona ve, da je šlo za kršitev, on pa je izrazil resno skrb. In obe državi sta prijavili svojo intervencijo pred Meddržavnim sodiščem. In obe državi hkrati sedita v Varnostnem svetu.

Problem izjave Tanje Fajon se skriva v dejstvu, ki ga sicer pravilno izpostavi MZEZ v svojem spročilu za javnost, s katerim slovensko javnost obvesti o priglasitvi Slovenije k sodelovanju pri postopku pred sodiščem. Tam namreč v zvezi s postopkom zoper Izrael, ki ga je pred istim sodiščem sprožila Južnoafriška republika, zapišejo: “Samo sodišče je tisto, ki lahko odloči o tem, ali določena dejanja pomenijo genocid ali ne. Nobena država, organizacija ali politični predstavnik nima mandata, da to stori namesto sodišča.” In enako velja za kršitev humanitarnega prava ter prava človekovi pravic. Sodišče je tisto, ki bo odločilo. Zato so združeni narodi tudi odprli svetovalni postopek pred sodiščem. In zato Davida Camerona skrbi, a nič bolj eksplicitnega, dokler ne odloči sodišče. Za tiste, ki so še dve leti nazaj glasno prisegali na vladavino prava – če bi bilo tako jasno, kot pravi Tanja Fajon, postopka pred sodišče sploh ne bi bilo potrebno sprožiti.

+++

Še ena ministrska kolegica Tanje Fajon je v teh dneh prepričana, da ima prav. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Tako je prepričana v nakup nove sodne stavbe za 4-kratno prvotno ceno, da ni zahtevala niti cenitve (prihranila je nekajtisoč evrov!). Prav tako ni preverila podatkov o dejanski velikosti stavbe pri Geodetski upravi (je 1000 m2 premajhna, da bi zadostila potrebam sodišč). In kot pravosodna ministrica, ki skladno s predvolilnimi obljubami ponovno vzpostavlja vladavino prava, prodajalcu nepremičnine zaupa do te mere, da si stavbe ni šla niti ogledati, čeprav je (lastnoročno) podpisala klavzulo videno-kupljeno, ki (kot pravnica to že ve) onemogoča kasnejše sklicevanje na neustreznost ali nepravilnosti oziroma poškodbe na predmetu nakupa.

Očitno se je nekomu zelo mudilo. Ministrica je pogodbo podpisala 28.12., denar pa nakazala na zadnji delovni dan iztekajočega leta, torej 29.12.. Ne kdorkoli – pravosodna ministrica! Torej nekdo, ki naj velja za vrhovnega pravosodnega puritanca. V vladi, ki je prisegla na to, da bo povrnila pravno državo. Kupi stavbo za sodnike, ki je premajhna, predraga, pa še sodnikov, ki naj bi delali v njej, ni o tem nič obvestila. S pogodbo, ki ne zadosti standardom skrbnega upravljanaj z javnim denarjem.

No, glede na to, da je začetek leta, ko smo (še) optimistični, lahko celotni pripetljaj, če imamo močne zvočnike, zapišemo tudi na bolj optimistični način. Na primer: vprašajte se, kaj ste vi naredili za državo 28. in 29.12? Nič? Dominika Švarc Pipan pa je. Na dan, ko so bili razen dežurnih služb ostali državni uslužbenci v mislih in/ali dejanjih na dopustu, je ona lastnoročno podpisala pogodbo o nakupu nepremičnine za 8 milijonov evrov našega denarja. Deloma zakurjena stavba z razbitimi okni, na sicer ne najbolj ustrezni lokaciji, bo potrebovala še približno 2 milijona evrov investicij, kar pomeni, da je ministrica s svojim podpisom zagotovila, da denar kroži. Direktorju podjetja s pomenljivim imenom Rezidenca Rajski vrt d.o.o., ki je bilo leta 2019 ustanovljeno z minimalnim osnovnim kapitalom 7.500 evrov, tik preden je predmetno nepremičnino kupilo za 1,7 milijona evrov, do nakazila ministrice Švarc Pipan pa praktično ni poslovalo, smo z našim denarjem polepšali praznike. Predstavljajte si samo, kako optimistično je lastnik firme zajadral v leto 2024!

Kako je ministrica za pravosodje (!) sploh mislila, da to ne bo prišlo na dan? Da ne bo celotni Sloveniji jasno, da zadeva smrdi do neba!? Takšne “tik pred zdajci” sumljive transakcije izvaja ravno pravosodna ministrica vlade, ki je prva poklicana k vzpostavljanju pravne države?!? In da bo mera še večja, sedaj ministrica prosi sodno vejo oblasti, naj se začne ukvarjati z zadevo in jo reši. Ker da je zanjo zadeva zaključna.

Že dobri dve desetletji sem v politiki, pa še nobena vlada januarja ni imela odprtih toliko front, aktualnih toliko afer, ki si jih je sama zakuhala, kot ravno ta vlada, ki naj bi v deželo prinesla svobodo in vladavino prava.

Reši naj jo torej taista sodna veja oblasti, ki ji vlada odreka z ustavno odločbo naloženo zvišanje plač?! Kot bi bral dramo absurda. Če predsednik vlade zmaga na volitvah z obljubo povrnitve pravne države, potem pa ne poskrbi za udejanjanje najbolj elementarnega dela spoštovanja vladavine prava – uveljavitve odločbe Ustavnega sodišča, ki mora biti točka 1. na seznamu pravne države, potem pade vse. Ni preseneljivo, da so sodniki v pismu predsednici Evropske komisije in predsednici Evropskega parlamenta zapisali: “Predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti so tako zlorabili svojo moč v posmeh nam, sodnikom, in v veliko sramoto vseh.” Zdi se, kot da “dvojna življenja” iz knjige Stephena Kocha v začetku leta 2024, ko naj bi bili (še) optimistični, gledamo kar v živo, v obličju premierja in ministrov te vlade.

+++

Vstopamo v tretje leto aktualne vlade. Po volilni zmagi Roberta Goloba je bil marsikdo v Sloveniji zelo optimističen. Pred enim letom, januarja 2023 jih je bilo ob napovedanih potrebnih reformah in ob dejstvu, da gre za (številčno) najmočnejšo koalicijo v zgodovini Slovenije, še vedno precej optimističnih.

Kaj pa januarja 2024? Že dobri dve desetletji sem v politiki, pa še nobena vlada januarja ni imela odprtih toliko front, aktualnih toliko afer, ki si jih je sama zakuhala, kot ravno ta vlada, ki naj bi v deželo prinesla svobodo in vladavino prava. Štrajk sodnikov in zdravnikov, konec januarja tudi zaposlenih na upravnih enotah. Vsak teden novi davki, tako da v usodo vdani gospodarstveniki pravijo, da bo največji uspeh te vlade v letu 2024, če bo na gospodarskem področju naredila – nič.

Da o poročilu KPK zaradi domnevnega posega predsednika vlade v kadrovanje na Policiji sploh ne govorim. V manj kot dveh letih je Robert Golob zamenjal 5 od svojih 11 ministrov. Kako sploh zaupati predsedniku vlade, ki se je zmotil kar pri polovici ekipe, ki si jo je sam izbral?!? Danes razumemo tudi, zakaj je pred volitvami nonšalantno razlagal, da nižji davki na plače njemu nič ne pomenijo. Tudi vam ne bi, če bi imeli so(n)čni biznis z državno firmo, ki vam mesečno prinese 10 tisočakov, ne da bi mignili s prstom.

In še o glavnem argumentu predsednika vlade, ki na kritike o delovanju vlade odgovarja, da so mu volivci zaupali mandat z rekordno podporo, da izvaja program. Tudi ta teza drži natanko toliko, kot njegovo udejanjanje pravne države. Namreč, ta vlada izvaja zelo prepoznaven program. Prav vsi ukrepi, ki jih je aktualna vlada sprejela, so ukrepi iz socialistične agende koalicijske stranke Levica. In, gospod Golob, vam so volivci namenili podporo za sredinski program, ukrepi, ki ste jih sprejemali v zadnjem letu in pol pa so prav vsi iz orodjarne stranke, ki je na volitvah dobila samo dobre 4 odstotke.

Ko smo takole optimistični v začetku novega leta, se spomnimo še na skoraj ponarodelo izjavo aktualnega premierja. Tisto o plesu. Takrat, preko video povezave je ob svoji veliki zmagi dejal: “Danes ljudje plešejo, jutri pa se začne nov dan in jutri bomo začeli trdo delati, da upravičimo to zaupanje, to je naša zaveza. Gremo plesat.”

Ne vem, kako je z vami, če se kaj vrtite te dni. Sam se ob tem legendarnem povabilu spomnim predvsem na povabilo Uršiki zali iz Prešernovega Povodnega moža. Vemo, kako se je končalo:

To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od pôda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove šumeče planila.
Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
al Uršike videl nobeden ni več.

Zdi se da v tem letu nekdo pleše – zadnji ples …