Brutalno: Aktivni udeleženci vojne za Slovenijo, med katerimi je tudi častnik Janez Butara, kritizirajo uradno slovensko stališče do vojne v Ukrajini in citirajo N. Chomskega: “Če bi še danes veljali zakoni z nürnberškega sodišča, bi vsi ameriški predsedniki končali z vrvjo okoli vratu!”
Podpisniki javnega pisma z naslovom “Vojna in mir v Ukrajini” in podnaslovom “Naloga vlade je, da po najboljših močeh takoj zahteva prekinitev ognja!,” ki ga je objavilo današnje Delo v pismih bralcev brutalno obračunavajo z uradno linijo slovenske zunanje politike in njenim odnosom do vojne v Ukrajini. Med podpisniki, ki so se podpisali v imenu Društva SRP so poleg polkovnika Janeza Butare sicer bivšega poveljnika 1. brigade Slovenske vojsk in večkrat odlikovanega udeleženca vojne za Slovenijo tudi ože Florijančič, Mirko Ognjenović, Darko Kastelic, Remzo Skenderović, Boris Pogačar, Jože Ribič, Janez Muhvič, Lojze Podobnik, Franc Medle, Rafko Križman, Jože Butar
“Vsi podpisani smo bili aktivni udeleženci vojne za neodvisno Slovenijo in niti v snu nismo pričakovali, da bo slovenska zunanja politika postala tako servilna in klečeplazna do novih gospodarjev ter arogantna do bivših republik prejšnje skupne države. Slepo prikimavanje odločitvam Bruslja in Washingtona in naša udeležba v vojnah, ki so njihove, in ne naše, postavljata Slovenijo na listo ubogljivih satelitskih držav.
Na domačem parketu pa je situacija diametralno drugačna. Še danes imamo težave z uveljavitvijo arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, popolni fiasko z ničelnim izplenom srečanj na Brdu, Bledu in Brionih, izgubljamo mednarodne tožbe s sosedi – naj omenimo samo tožbe s Hrvaško glede Neka, varčevalcev Ljubljanske banke na Hrvaškem in v BiH, izbrisane … Edini obliž nam ostaja priznanje avtohtonosti kranjske klobase in delitev istega s Hrvati glede vina teran.
Vrnimo se k tragičnim dogodkom, povezanim z vojno v Ukrajini, ki ima lahko apokaliptični konec, če pride do uporabe jedrskega orožja. Ta zgodba ima veliko večje razsežnosti, različne vpletene akterje, različne interese in cilje. Vse skupaj pa se lomi na plečih dveh slovanskih narodov, in tej moriji ni videti konca. Oba naroda imata stoletne izkušnje sobivanja, takšne in drugačne, veliko Ukrajincev živi v Rusiji in obratno, ogromno je mešanih zakonov … In prav bi bilo, da sosedi sami odločata o načinu sobivanja.
Problematična v tej zgodbi je tretja stranka, ki ima neomejene apetite po obvladovanju sveta, hegemonu, ki ne izbira, kje in kdaj bo organiziral puče, zanetil vojne, ustvarjal zamrznjene konflikte, postavljal in odstavljal legalno izvoljene predsednike, organiziral referendume in priznal samo tiste, ki so njemu pogodu, zlorabljal mednarodno pravo …
Ta vojna je bila pričakovana in vsiljena Ukrajini in Rusiji s strani zahodnega hegemona in njegovih satelitov, kajti razvijajoči se svet je postal resna konkurenca in grožnja edinemu monopolistu. Konflikt med Ukrajino in Rusko federacijo je bil idealna priložnost za oslabitev Ruske federacije in kasneje discipliniranje Kitajske. Zgodovinske težnje Zahoda po obvladovanju carske Rusije, ZSSR in držav ob razpadu Sovjetske zveze so bile vedno njihove »mokre sanje«. Sedanji spopad na ukrajinskih in ruskih tleh lahko mirne duše opredelimo za vojno med Zahodom in Rusko federacijo na plečih Ukrajine, ki plačuje največji krvni davek. Danes Ukrajina obstaja samo še formalno, infuzijo za obstoj kolabirane države zagotavljajo samo še zahodni krediti, vsak dan dostavljajo novo orožje in strelivo in pošiljajo na tisoče slabo usposobljenih ukrajinskih mož na fronto v smrt. Režim Zelenskega se je ujel v lasno past in sploh ne razume ali noče razumeti, da so se naivno ujeli v pretkano zanko Zahoda, ki bo pustila neslutene posledice za narod in državo. Majdanski puč v režiji in podpori Zahoda je posledično prinesel aneksijo Krima in plebiscit v Donbasu. Rešilna opcija mirnega reševanja konflikta sta bila sporazuma iz Minska.
Naivni Zelenski je še do zadnjega upal, da se bo končalo brez spopada, to je bila tudi njegova politična agenda … celo sestanek obeh delegacij v Ankari že deset dni po začetku ruske specialne operacije je dajal upanje na miren razplet. Vodjo ukrajinske delegacije, ki je podpisal dokument, so po vrnitvi v Kijev likvidirali sami, enako bi končal tudi Volodimir, če bi podprl dogovor. Zahod je zahteval vojno, kajti dotedanji vložek je bil prevelik. Po sramotnem porazu Nata v Afganistanu si niso mogli privoščiti še enega poraza. Milijardam dolarjev, vloženih v Ukrajino že od leta 2000, se niso mogli kar tako odreči. In danes imamo proxy vojno za že prej omenjene cilje zahoda.
In kje je tukaj Slovenija? Očitno in brez sramu podpira nadaljevanje vojne do zadnjega Ukrajinca, podpira uporabo kasetnega streliva, na bojišče pošilja težko orožje, vsak dan sledimo cenzuriranemu in abotnemu medijskemu poročanju, aktivna je pri širjenju rusofobije, politiki obiskujejo Kijev po določenem urniku nadrejenih, enkrat na mesec ujamejo kakšnega ruskega špijona in samo še potrjujejo dosmrtno zavezanost hegemonu.
Naj zaključimo z znano izjavo N. Chomskega: »Če bi še danes veljali zakoni z nürnberškega sodišča, bi vsi ameriški predsedniki končali z vrvjo okoli vratu!« Naloga vlade je, da po svojih najboljših močeh takoj zahteva prekinitev ognja in pripelje obe strani za pogajalsko mizo! V nasprotju z našo servilno vlado smo proti vsaki vojni, še posebej med slovanskimi narodi, in žal nam je vsake žrtve na obeh straneh.”