Umrl eden najbolj vplivnih ljudi v državi, nekdanji načelnik SDV (Službe državne varnosti) Janez Zemljarič

94. letu starosti je umrl slovenski politik, pravnik in gospodarstvenik Janez Zemljarič. Zemljarič je imel številne politične, družbene in gospodarske funkcije. Zemljarič je bil rojen leta 1928 v Bukovcih pri Ptuju,.

Realko (1940/1941) in 3 razrede meščanske šole je obiskoval na Ptuju in opravil 1945 tu gimnazijske dopolnilne izpite. Pravo je študiral v Ljubljani in 1961 diplomiral. Od oktobra 1944 do konca vojne je sodeloval v NOB kot kurir in terenski delavec. Leta 1946 je bil član Občinske organizacije Ljudske mladine Slovenije Ptuj, 1947–1957 referent sekretariata za notranje zadeve LRS, 1957–60 predsednik komisije pri OK ZKS Ljubljana, 1960–61 sekretar OO SZDL Ljubljana, 1961–1966 predsednik organizacijsko-kadrovske komisije pri GO SZDL Slovenije, 1966–67 predsednik mestne konference SZDL Ljubljana, 1968–1973 direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani, 1973–1978 namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve, v letih 1975-76 direktor Službe državne varnosti (SDV). V letih 1978–1980 republiški sekretar za notranje zadeve, 1980–1984 predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (predsednik vlade),1984–1989 podpredsednik Zveznega izvršnega sveta (ZIS; podpredsednik vlade SFR Jugoslavije), nato predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji.

Zemljarič nastopa tudi v moji glomazni knjigi EDVARD KOCBEK OS. DOSJE št. 584. Tu natančno opišem, kako je zasliševal in grozil Kocbeku zaradi njegovega zgodovinskega pričevanja o množičnem umoru domobrancev v Pahor-Rebulini knjižici “Edvard Kocbek – Pričvalec našega časa”. pic.twitter.com/s018T6TBq3

— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) December 31, 2022

Delo na odgovornih mestih mu je nalagalo vrsto funkcij pri raznih komisijah in svetih Skupščine SRS, SZDL Slovenije, CK ZKS, izvršnega sveta SRS, med drugim je bil predsednik komisije ZIS za planiranje, tekočo ekonomsko in socialno politiko, predsednik komisije ZIS za uresničevanje protiinflacijske politike, predstavnik ZIS v Zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ, član CK ZKJ. Bil je tudi predsednik Samoupravne interesne skupnosti za izgradnjo cest v Ljubljani, predsednik Zveze za telesno kulturo Slovenije, predsednik organizacijskih komitejev za svetovna prvenstva v veslanju in padalskih skokih, sekretar organiz. komiteja za svetovno prvenstvo v namiznem tenisu v Ljubljani, predsednik komiteja za šport in turizem IOSPE UNESCO (1966-1969), predsednik operativnega štaba za izgradnjo Cankarjevega doma v Ljubljani in še vrsta drugih zadolžitev. V okviru vseh teh dejavnosti je sam ali kot soavtor oblikoval temeljna programska gradiva, poročila in javne predstavitve ter objavil več kot 60 člankov. Prejel je več odlikovanj in priznanj.

Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik slovenske vlade, nato je bil pet let podpredsednik zvezne vlade, bil je tudi notranji minister in direktor Službe državne varnosti. Dobre povezave je imel v tujini, predvsem v državah tretjega sveta.

V zadnjih 50 letih je bil  eden najvplivnejših ljudi v Sloveniji, ki  se ga je prijel vzdevek “stric iz ozadja”. Med drugim je nadzoroval izgradnji kliničnega centra in Cankarjevega doma, pripomogel je, da so na mednarodni trg prodrla slovenska podjetja (denimo Iskra in Litostroj), prav tako je imel vpliv kot podpredsednik Akademske športne zveze Olimpija.