S čim je Robert Golob fasciniral novinarko Caroline de Gruyter, kolumnistko pri Foreign Policy?- Golobovi kritiki doma šokirani zaradi pozitivne kritike: “Koliko ste jim pa plačali, da so to napisali ?,” se vprašujejo – TOPNEWS.si

S čim je Robert Golob fasciniral novinarko Caroline de Gruyter, kolumnistko pri Foreign Policy?- Golobovi kritiki doma šokirani zaradi pozitivne kritike: “Koliko ste jim pa plačali, da so to napisali ?,” se vprašujejo

11. avgusta 2022
S čim je Robert Golob fasciniral novinarko Caroline de Gruyter, kolumnistko pri Foreign Policy?- Golobovi kritiki doma šokirani zaradi pozitivne kritike: “Koliko ste jim pa plačali, da so to napisali ?,” se vprašujejo

Caroline de Gruyter je kolumnistka pri Foreign Policy ter dopisnica za Evropo in kolumnistka nizozemskega časopisa NRC Handelsblad  je v avgustovski številki ugledne mednarodne revije poročala o prvem vrhu EU junija letos.  “Slovenski premier Robert Golob je na junijskem zasedanju vrha Evropske unije v Bruslju 15 minut govoril o energetskih težavah Evrope. To je bilo izjemno, saj je bil to njegov prvi evropski vrh doslej. Običajno novinci najprej večinoma poslušajo. Če sploh govorijo, so zelo kratki.

Še bolj zanimivo je, da je Golob nastopil tudi v imenu Belgije, Nizozemske in Luksemburga. To je storil spretno in z avtoriteto, so kasneje povedali diplomati. Inženir elektrotehnike Golob je pred aprilsko zmago na slovenskih volitvah s svojo novo stranko Svobodnjaki in majsko sestavo vlade ustanovil uspešno trgovsko družbo z energijo GEN-I in jo vodil dolga leta. Je eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za zeleno energijo,” je Caroline de Gruyter zapisala v uvodu članka z na slovom: “Vojna v Ukrajini osvobaja Srednjo Evropo Države v regiji zaradi vojne končno postajajo polnopravne članice kluba EU”.

 

Golobovi kritiki doma so bili zaradi članka in pozitivne ocene , vsaj po odzivih na družbenih omrežjih doma tako šokirani in  prepričani, da je zapis “naročen in plačan”.

https://twitter.com/civciv_si/status/1557380250270457856

 

“Nove države EU lahko potrebujejo leta, da v Bruslju dosežejo svoj polni potencial. Potreben je čas in trdo delo, da zgradimo obsežno mrežo – ne samo v Bruslju, ampak v vseh evropskih prestolnicah – da imamo kompetentne javne uslužbence, ki delajo v evropskih institucijah, in obvladujemo zapletena vprašanja, ki včasih segajo mnogo let nazaj.

Osemnajst let po največji širitvi EU, ko se je pridružilo 10 večinoma srednjeevropskih držav, nekateri politiki, diplomati in javni uslužbenci s tega območja še vedno trpijo za nekakšnim manjvrednostnim kompleksom. V primerjavi z Nizozemci ali Francozi, ki so bili tam od začetka evropske integracije leta 1952, te države včasih še vedno veljajo za novinke.

V svoji knjigi The Light That Failed: Why the West Is Losing the Fight for Democracy iz leta 2020 in člankih v mednarodnih revijah sta bolgarski politolog Ivan Krastev in profesor prava na Univerzi v New Yorku Stephen Holmes zapisala, da so po letu 1989 številni Srednjeevropejci močno poskušal postati kot Zahod: »Politično filozofijo postkomunistične srednje in vzhodne Evrope bi lahko strnili v en sam imperativ: Posnemaj Zahod!« To je vključevalo “uvažanje liberalno-demokratičnih institucij, uporabo zahodnih političnih in ekonomskih receptov ter javno podpiranje zahodnih vrednot,” so zapisali. “Posnemanje je bilo splošno razumljeno kot najkrajša pot do svobode in blaginje.”

Vendar se je lovljenje idealiziranega tujega modela izkazalo za bolj frustrirajoče, kot so mnogi pričakovali, tako moralno kot psihološko. Posnemovalce preganja stalen občutek neustreznosti, odvisnosti in manjvrednosti, medtem ko se posnemani ustalijo v vlogi pokrovitelja. »Medtem ko so posnemovalci svoje modele gledali zviška,« sta zapisala Krastev in Holmes, »so modeli svoje posnemovalce gledali zviška. Zato ni povsem skrivnostno, zakaj je »posnemanje Zahoda«, ki so ga prostovoljno izbrali Vzhodni Evropejci pred tremi desetletji, na koncu povzročilo politično reakcijo.«

Na koncu so nekatere vlade postale tako razočarane, da so se začele upirati nekdanjemu vzorniku. Ta zamera je bila ena od gonilnih sil za populističnim valom demokratične regresije in ksenofobije, ki je v zadnjem desetletju zajel Srednjo Evropo. Nekateri, kot sta madžarski premier Viktor Orban in nekdanji slovenski premier Janez Janša , so se začeli odkrito postavljati na stran nekdanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki sovraži EU. Od Poljske in Madžarske do Češke in Slovaške so se politiki obrnili proti vsemu, za kar se je zavzemal Bruselj: neodvisnim institucijam, spoštovanju manjšin, svobodnemu tisku itd. Po Orbanovih besedah ​​gredo lahko vsi globalisti k hudiču.

Toda z rusko invazijo na Ukrajino februarja so se stvari spremenile. Srednja Evropa je območje med Nemčijo in Rusijo. Ko sta imeli ti državi dobre odnose, včasih ni bilo jasno, kje je Srednja Evropa, ker se ji ni bilo treba postavljati na nobeno stran. Toda zdaj, ko so se odnosi med Nemčijo in Rusijo popolnoma poslabšali, ta dvoumnost izhlapeva. Poleg Madžarske, ki vzdržuje prisrčne odnose z Rusijo in si prizadeva za obojestranskost, so se srednjeevropske države jasno odločile: sodijo v Evropo.

Vzemite Poljsko. V zadnjih letih se je vladajoča stranka Zakon in pravičnost s politizacijo pravosodnega sistema spravila v kot in s tem kršila evropsko vladavino prava . Zavrnila je celo uboganje sodb evropskega sodišča o tej zadevi. Ko je Evropska komisija v odgovor zadržala sredstva EU za Poljsko, Varšava še vedno ni hotela popustiti. Zaradi tega ministri iz drugih držav EU redkokdaj več obiskujejo Poljsko.

Evropska politika pogosto vključuje sestavljanje koalicij med državami, ki želijo spodbujati ali blokirati odločitve v Bruslju; vendar je bila zaradi svoje nepopustljivosti Poljska – velika država, ki bi lahko imela moč – pogosto postavljena na stranski tir. V letu 2020V poročilu Evropskega sveta o zunanjih odnosih , ki prikazuje potencial vsake države EU za oblikovanje koalicije, se je Poljska pojavila kot druga najbolj razočarajoča partnerica za druge države članice, ki je daleč pod svojo težo.

Toda zdaj, ko je Ukrajina na vrhu prednostnega seznama EU, je Poljska država na prvi črti. Z dolgoletnimi opozorili o ruski nevarnosti, ki jih preostala Evropa končno jemlje resno, je samozavestno zavzela osrednje mesto v mnogih pogledih. Sprejela je milijone ukrajinskih beguncev. Ker ima dolgo mejo z Ukrajino, ima ključno vlogo pri zagotavljanju humanitarne pomoči in vojaške opreme tej od vojne razdejani državi. Poljska je ključna tudi za Natove obrambne načrte za Evropo. Zaradi vseh teh razlogov državo ponovno obiskujejo evropski ministri in predsedniki vlad. Za obiske v Kijevu potujejo preko Poljske. Poljska je bila tudi prva, ki je na srečanju le nekaj dni po invaziji v Bruslju izpostavila vprašanje članstva Ukrajine v EU.

Nenadoma je Poljska spet videti verodostojna, kar ji daje vzvod. In Varšava to poskuša uporabiti za rešitev svojega problema pravne države z EU. Nov zakon, ki reformira svoj disciplinski režim za sodnike, vsebuje nekaj koncesij, katerih cilj je končno sprostiti nekaj od 36 milijard evrov (ali 36,7 milijarde dolarjev) zamrznjenih sredstev EU. Te koncesije še niso dovolj, je nedavno opozorila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen . Toda dejstvo, da se Poljska skuša spustiti z visokega drevesa, je samo po sebi vredno pozornosti.

Drugi znak počasne emancipacije srednjeevropskih držav je izginjanje višegrajske skupine, platforme, ki so jo Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška pogosto uporabljale za skupno pozicioniranje v Bruslju, predvsem glede vprašanj migracij. Le Madžarska je še vedno ostro proti priseljevanju – Orban je nedavno celo posvaril pred » rasnim mešanjem « v Evropi. Čeprav niso odkrito spremenile svojih stališč do priseljevanja iz Afrike ali Bližnjega vzhoda, so ostale tri države močno odprle svoje meje za vse ukrajinske prišleke, ki so večinoma nastanjeni v zasebnih domovih. V samo nekaj mesecih je Praga sprejela več kot 80.000 Ukrajincev , večinoma žensk in otrok.

Češka, Slovaška in Slovenija so v zadnjih mesecih izglasovale avtoritarne voditelje in tako obrnile populistični trend prejšnjega desetletja. Ti voditelji tega, čemur nekateri pravijo » novi evropski red « – kjer nasprotovanje držav Rusiji postaja merilo evropske enotnosti – popravljajo škodo, ki so jo pravni državi povzročili njihovi predhodniki, in zdi se, da se vneto borijo proti korupciji. Druga nova voditeljica z močjo v Bruslju je estonska premierka Kaja Kallas. Trenutna šefica boja proti korupciji v EU je Laura Codruta Kovesi, neustrašna nekdanja romunska državna tožilka.

Kot znak, da je njenih muk posnemanja morda končno konec, je Češka julija začela svoje šestmesečno predsedovanje Svetu Evropske unije z uvrstitvijo ” demokratičnih vrednot ” na svoj prednostni seznam. Država očitno želi znova vlagati v Evropo. Prejšnji češki premier Andrej Babiš, ki se bo soočil zaradi domnevne goljufije v zvezi s sredstvi EU – je za predsedovanje svoje države EU dodelil tako skromna sredstva, da se je njegov naslednik Petr Fiala takoj soočil s težavami pri zaposlovanju. V zadnjem trenutku je Fiala uspel nekoliko povečati skupni znesek in se je odločil, da namesto tega sodeluje s prostovoljci.

Ta češki preobrat je eden izmed večih v regiji, na katere je Sophie in ‘t Veld , nizozemska poslanka Evropskega parlamenta, ki je odkrita glede temeljnih pravic in pravne države, nedavno namignila, ko je zapisala, da kraji, kjer evropska vladavina zakon je v porastu, so “izjemno pogosto na vzhodu.”

V Bruslju ta zagon postaja otipljiv. Prvič bi lahko Romunka postala generalna sekretarka Evropskega sveta, vpliven položaj, ki ga še nikoli ni zasedel Srednjeevropejec. Ker je njen glavni tekmec sedanji francoski veleposlanik pri EU in Francija trenutno že velja za zelo dominantno v zadevah EU, bo morda imela priložnost.

Romunski filozof Andrei Plesu je nekoč dejal, da ima Evropejcem samo eno pomembno sporočilo: “Sprostite se.” Da, je rekel, nenehno se trudimo najti pravo ravnovesje med centralizacijo in prožnostjo. V Evropi nikoli ni nič enostavno in za vse je potreben čas. A na koncu bo vse v redu, saj smo kulturno vsi Evropejci.

Navsezadnje se lahko izkaže, da ima prav,” zaključuje svoj zapis Caroline de Gruyter v avgustovski številki Foreign Policy.

 

 

NEWER POST
OLDER POST

COMMENTS

Wordpress (0)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.