Omerza je predaval v Mostarju o znameniti akciji Feniks (Raduša) s katero so leta 1972 člani “Hrvaške revolucionarne bratovščine” hoteli zrušiti Tita in komunistično Jugoslavijo in o “slovensko–udbovski” ugrabitvi in umoru Stjepana Crnogorca
Igor Omerza, pisatelj in največji poznavalec slovenske Udbe (če izvzamemo Janeza Zemljariča), je predaval na odmevnem Hrvaškem izseljeniškem kongresu (Mostar, 30. junij – 2. julij). Nastopil je s temo “Akcija Feniks v arhivu slovenske Službe državne varnosti”. Poglejmo glavne poudarke iz tega predavanja!
Znamenita akcija Feniks, kot so jo imenovali člani HRB – Hrvaške revolucionarne bratovščine (no, udbovci so to akcijo kodno poimenovali Raduša), je potekala junija in julija 1972 na območju dveh socialističnih republik Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Namreč, takrat je v SFRJ iz Avstrije in preko Slovenije do bosanske planine Raduša neopazno prišlo 19 do zob oboroženih gverilcev HRB-ja. Njihov namen je bilo dvigniti ljudsko vstajo, zrušiti Tita in komunistično Jugoslavijo ter vzpostaviti samostojno in demokratično hrvaško državo. Bilo so dvajset let prehitri in v borbah z jugo vojsko, teritorialno obrambo in javno ter tajno policijo jih je bilo 6 ubitih, 9 umorjenih po zajetju, štirje pa so bili, na izrecno zahtevo Tita, obsojeni na smrtna tajnem vojaškem procesu v Sarajevu. Rešil se je le Ludvig Pavlović, ki je bil zaradi mladosti pomiloščen in poslan na prestajanje 20 letne zaporne kazni, vendar pa je bil – kakšna ironija usode! – kmalu po izpustitvi iz zapora (leta1991) ubit v spopadu z enotami Jugoslovanske ljudske armade.
O akciji Feniks alias Raduši je v slovenskem arhivu ohranjenih na tisoče strani in fotografij, ki pa niso vse produkt slovenske Udbe, ampak je mnogo tu ohranjenega gradiva bilo narejenega v Beogradu, Zagrebu, Bosni in Hercegovini ter Avstriji. Dokumentacijo avstrijskih varnostno–obveščevalnih organov o Raduši, je slovenska Udba dobila preko dvojice svojih top agentov v Avstriji. Kodno ime prvega je bilo “Grabnar”, (pravo ime Johann Stütz) in kodno ime drugega je bilo “Jeran” (pravo ime Maximilian Mattes).
V slovenskem arhivu je glede Raduše najbolj zanimiva dokumentacija o hrvaškem študentu Stjepanu Crnogorcu, ki ga je slovenska Udba ugrabila 3. julija 1972 v Salzburgu in nato držala ilegalno zaprtega nekje v Ljubljani. Razlog ugrabitve je bil strah tajnih policajev, da bi Stjepan vodil novo skupino gverilcev v socialistično Jugoslavijo. O tej možnosti so bosanski udbovci izvedeli iz zaslišanj prvih ujetih gverilcev.
Zato je zvezna Udba naročila slovenski naj takoj ugrabijo Crnogorca in ti so to uspešno opravili po samo nekaj dnevnih pripravah! V ta namen so naši tajni policaji izdelali potni list na ime Marko Golac, kjer pa je bila fotografija Stjepana Crnogorca. S pomočjo tega falsificiranega potnega lista, so omamljenega Stjepana prepeljali čez mejo!
Nato so ga v Ljubljani udbovci zasliševali in mu tudi naročili naj napiše, kako je potekala njegova ugrabitev. Verjetno je bil namen tega nenavadnega naročila, da bi udbovski šefi v Ljubljani preverili, če so udbovski ugrabitelji brez puščanja sledov opravili to umazano raboto. Dobra stran tega pa je, da je danes zaradi tega mogoče natančno opisati potek in način te ugrabitve.
Izjemen dokument za zgodovino slovenske Udbe je tudi depeša v kateri visoki slovenski udbovec Boris Mužič 4. julija 1972, torej samo dan po izvedeni ugrabitvi Stjepana, prosi tovariša Silva Gorenca (takratnega šefa zvezne Udbe), naj mu takoj dostavi 20.000 dolarjev in 70.000 novih dinarjev za poplačilo deveterice udbovskih sodelavcev, ki so izvedli (v udboreku: realizirali) akcijo ugrabitve Crnogorca. Ti takratni “umazani” denarci bi danes ustrezali približno 250.000 evrom!
Zadnji dokument o še “živem” Crnogorcu nosi datum 19. julij 1972. Potem pa se je nesrečnik za večno pogreznil v udbaško-ljubljansko noč in meglo! Že nekaj let se njegova družina trudi najti v Sloveniji njegove posmrtne ostanke, a je žal udbovska zarota molka o tem totalna!
Igor Omerza je predavanje v Mostarju zaključil takole: “Akcija Feniks alias Raduša, vdor devetnajstih oboroženih pripadnikov Hrvaške revolucionarne bratovščine v Jugoslavijo (junij-julij 1972), katere nesojeni neposredni udeleženec je bil tudi Stjepan Crnogorac in katere glavni namen je bilvzpostavitev samostojne in demokratične hrvaške države, je bila takrat neuspešna. Ker pa so Hrvati suvereno državo in parlamentarni politični sistem dosegli slabih dvajset let pozneje, se seveda lahko vprašamo, koliko je vendarle k temu posredno pripomogla tudi ta znamenita akcija. Natančnega odgovora na to ni mogoče dati, ker ne moremo ponavljati zgodovine – iz nje izločiti akcijo Feniks in nato ugotavljati njen nadaljnji tok brez vpliva izročila “feniksovcev”. Toda prepričan sem, da njihova in Crnogorčeva smrt v tem pogledu ni bila zaman.”
