V Trstu poslednje slovo od Borisa Pahorja

Več sto ljudi se je opoldne na tržaškem pokopališču sv. Ane poslovilo od pisatelja in akademika Borisa Pahorja. Pahorju so se poklonili ministri slovenske vlade ter osebnosti in sveta kulture in politike, ki so poudarili pokončno držo in visoke etične standarde tržaškega pisatelja.

Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je pisatelju prišla poklonit že zjutraj z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto. Med drugimi so pogrebnim slovesnostim prisostvovali minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar in ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Prav tako je bilo opaziti številne vidne predstavnike javnega življenja, med njimi tržaškega pesnika in pisatelja Miroslava Košuto, filozofa in fotografa Evgena Bavčarja, nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča in predsednika SLS Marjana Podobnika.

Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti ocenila, da je bila v Pahorju “najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu, ampak ne pozabimo na svoj obraz”. To je po njenem bila tudi Pahorjeva velika modrost “tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine”.

“Izgubili smo velikega človeka, velikega Slovenca, Tržačana, Evropejca,” pa je poudaril minister Arčon in poudaril Pahorjevo sporočilo, da se v bodoče upremo krivici ter brezpogojno podpremo sožitje in ljubezen.

Pri maši, na kateri je bil prisoten tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, je duhovnik Karel Bolčina v svoji homiliji izpostavil, da je bil Pahor “očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico”.

Nato je Pahorja primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. “Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja” Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi, je naštel Bolčina.

Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim izpostavil “talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti”.

Pahor se je rodil leta 1913 v slovenski družini v Trstu. Med drugo svetovno vojno se je pridružil osvobodilni fronti, leta 1944 so ga nemške oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga deportirali še v druga taborišča.

Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.

Bil je tudi prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.