“Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica” – Odziv Roberta Goloba na odločitev Janševe vlade, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot “nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja”
Vlada je danes razglasila, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, je vlada navedla na Twitterju.
— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) May 12, 2022
Izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih ter sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, se 17. maj vsako leto obeleži kot Nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma. pic.twitter.com/9ZS5aVa6Pu
— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) May 12, 2022
Komunistično nasilje je na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa je prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije, so zapisali na vladnem profilu na Twitterju.
In to razglasi vlada, katere stranka ima največ bivših komunistov. A ni to malo paradoksalno? pic.twitter.com/dbSWFKLMhz
— Otrok socializma (@MrWotan65) May 12, 2022
Kot so navedli, so se komunistični umori posameznikov in družin pričeli jeseni 1941, za nacionalni dan pa so izbrali datum, ko so leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.
Ob tem je vlada izpostavila, da gre za prvega v vrsti mnogih vojnih množičnih zločinov komunističnega partizanskega gibanja nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Dodala je, da so ti zločini dosegli vrh po koncu vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek slovenskega prebivalstva. Poleg tega je bilo v tem času umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov drugih narodnosti.
Slovenija je nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve pa so večinoma poimensko popisane. Še vedno pa ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in in komunističnega terorja po njej, opozarja vlada.
Prav tako, kot so navedli, v javnem spominu ni uveljavljen spoštljiv spomin na trpljenje več sto tisoč prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve drugih oblik komunističnega nasilja med in zlasti po drugi svetovni vojni, od beguncev in izgnancev, žrtev nasilja tajne politične policije, taborišč, stalinističnih procesov in drugih oblik brezpravja. Omenili so še žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, proti veri in Cerkvi in tiste, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.
Tako kot EU je bila tudi samostojna Slovenija utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma.
Po mnenju vlade so žrtve drugih dveh totalitarizmov, fašizma in nacizma, dobile v narodovi zavesti zaslužen spoštljiv spomin. Žal pa samostojna država “vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivost do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizmna še vedno, ali celo čedalje bolj nepieteten. Vse glasnejši so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja,” je vlada še utemeljila odločitev za razglasitev dneva spomina na žrtve komunizma.
Na razglasitev 17. maja kot nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma se je odzval tudi najverjetnejši mandatar Robert Golob. “Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica,” je za medije po seji sveta stranke Gibanja Svoboda dejal Golob.
Vlada je danes razglasila, da se 17. maj v Sloveniji obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine.
Za nacionalni dan so izbrali datum, ko so leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.
"Iz načina, ko se premestitve izvajajo skrivoma, brez celostne strokovne in javne debate pred premestitvijo in brez utemeljitve tega dejanja, gre sklepati, da je »projekt« umika kipov iz javnega prostora politično motiviran, kar najstrožje obsojamo." https://t.co/VblGLYSn7Z
— Gregor Golobič (@ZaresGregor) May 11, 2022
Z razglasitvijo 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunizma in podobnimi potezami poskušajo stranke desnice prebivalce zaplesti v večne kulturne boje, ki nimajo nikakršne povezave s težavami današnjega dne, so v odzivu sporočili iz stranke Levica. Poudarili so, da je hkrati jasno, kdo je bil na pravi strani zgodovine.
Predstavniki nekdanje oblasti so se opravičili za povojne dogodke, obstajajo raziskovalni projekti za odkrivanje grobišč in ne glede na svoje ravnanje si vsakdo zasluži dostojen pokop, so sporočili iz Levice.
A prav tako menijo, da je jasno, kdo je bil na pravi strani zgodovine. “Partizani so nam izborili svobodo in v naslednjih desetletjih so sledili številni dosežki, ki si jih lahko še danes jemljemo za zgled: pravice delavcev, emancipacija žensk, gradnja stanovanj, odločna zunanja politika,” so zapisali.
Stranki SDS so očitali, da želi državljane zapletati v večne prepire o letih 1945 in 1991, ker s tem zakrivajo, da nimajo nikakršnega interesa reševati dejanskih problemov današnjega dne. Poudarili so, da se vsi državljani trenutno soočajo z rastočimi cenami kruha, goriv in ostalih osnovnih potrebščin, ne glede na to, čigav ded je bil partizan in čigav domobranec.
.
