Igor Omerza: “Pljunek na osamosvojitev”

V Sobotni prilogi Dela je konec julija zgodovinarka Mateja Ratej objavila prispevek v katerem se dotika tudi moje prve knjige iz serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, podnaslov Ciril Žebot – Peter. Peter je bilo namreč kodno ime pod katerim so ga marljivi udbovci zalezovali do njegove smrti (januarja1989) in še nekaj mesecev čez ta datum. Kakorkoli že, Mateja razglablja o vsebini moje knjige (in tudi širše), a jo ne imenuje. Tu je treba najprej metodološko pripomniti, da je Udba ponarodeli izraz za slovensko tajno politično policijo, ki pa ni bila niti državna niti strankarska asociacija, ampak privatna vojska ozkega komunističnega vrha. Udba ima v Sloveniji dolgo zgodovino, saj je njena prva predhodnica zlovešča Varnostno-obveščevalna služba (uradno in zavajajoče VOS OF), ki jo je avgusta 1941 ustanovil vodja slovenskih stalinistov Edvard Kardelj. Ta morilsko- stalinistični vosovski spaček je bil ustanovljen predvsem zato, da pomori Kardeljeve politične sovražnike (nasprotnikov Edi itak ni poznal!), torej da se izkoristi okupacija za stalinistični prevzem oblasti in da Slovenija postane del stalinistične Rusije. Mimogrede, do napada na Sovjetsko zvezo alias Rusijo je bil Edvard Kardelj Hitlerjev zaveznik, saj ga je k temu zavezoval pakt med Adolfom in Stalinom.

Poleg tega ima Udba še eno predhodnico, maja 1944 ustanovljen Oddelek za zaščito naroda alias OZNA, ki pa je bila že jugoslovanska asociacija in je bil njen slovenski del samo tajni stalinistični kolešček v jugoslovanskem oznovskem stroju. In končno dobimo v Jugoslaviji in zato tudi v Sloveniji marca 1946 stalinistično Upravo državne bezbednosti alias Udbo (slovenska kratica UDV, kasneje SDV). In vse te tri tajne policije (VOS, OZNA, Udba) so zalezovale Žebota.

Vosovci so celo Cirila, kot to prostodušno zapiše (več kot dvajset let po vojni) vosovski morilec Janez Vipotnik, “1941. in 1942. leta hajkali po Ljubljani, da bi ga likvidirali.” Ta ogaben knjigovodski izraz, mislim na likvidacijo, uporablja za politični umor prof. Lamberta Ehrlicha v svojem prispevku tudi Ratejeva.

Ratejevo moti, da poveličujem Žebota kot slovenskega osamosvojitelja. Tega po njenem mnenju ni vreden, saj je bil kot mladenič borbeni katoličan in kot tak zagret antikomunist in ker so bila njegova vojna osamosvojitvena razmišljanja (v Rimu) fantazijske narave. Verjetno tako misli tudi za njegova povojne osamosvojitvene “fantazije”, ki jih jaz obširno predstavljam v prvem delu “udbovske” knjige o Žebotu in še več tega bo sledilo v dveh nadaljevanjih.

Prvič, mi v tem pogledu ni jasno ali moramo danes kritizirati borbo proti komunizmu (Ehrlich in Žebot sta pred in med vojno pravzaprav napadala mednarodni in slovenski komunistični stalinizem), saj je nova in demokratična in samostojna in suverena slovenska država bila mogoča šele po propadu svetovnega in v tem okviru tudi domačega enopartijskega komunističnega režima. Kar bi Ehrlichu in Žebotu lahko oponesli je kvečjemu to, da v tej borbi s komunisti nista bila uspešna. Morda bi bila, če bi uporabljala brutalne in brezobzirne komunistične metode, a po tej poti nista hotela iti! V tej luči se meni zdi današnje Matejino zavračanje Žebotove in Ehrlichove borbe proti stalinizmu nesmiselno in nerazumljivo, celo škodljivo za utrjevanje demokratičnosti naše mlade države.

Drugič. Matejino poimenovanje osamosvojitvenih idej kot nekaj fantazijskega ni popolnoma zgrešeno, je pa dokaj nepopolno, kajti lahko bi umorjenega Ehrlicha in njegovega osamosvojitvenega učenca Žebota imeli (bolj upravičeno!) tudi za pomembna preroka in graditelja nečesa, kar se je zgodilo desetletja pozneje, ko je fantazija naše samostojnosti resničnost postala! In seveda Cirilove osamosvojitvene misli so skozi njegovo obsežno in tehtno pisano besedo iz emigracije dolga desetletja pronicale v Slovenijo in se tu razraščale, čeprav je Udba te pisne izdelke vneto plenila na meji, v notranjosti ali pokupila vse izvode njegovih knjig v zamejstvu!

Seveda Žebot ni bil edini slovenski osamosvojitveni “fantast”, v emigraciji jih je bilo kar nekaj in še “hujših” od njega (npr. Ruda Jurčec, France Dolinar, Franc Jeza). Tudi v matici so bili taki, s to razliko, da v socialistični Sloveniji tega ni bilo mogoče javno izražati, zato jih je Udba lovila s svojimi tajnimi metodami zalezovanja in uničevanja “življenja drugih”. Tako npr. so Francu Miklavčiču naprtili zapor tudi zaradi tega, ker je Udba našla njegove zasebne dnevnike v katerih je pisal o osamosvojitvi Slovenije! Več o tem se najde v mojih dosedanjih (in bodočih knjigah) o propadlem in “udbovskem” socialističnem režimu v Sloveniji.

Neverjetno je, da moramo 30 let po osamosvojitvi, ko državljani Slovenije upravičeno slavimo ta datum, v osrednjem slovenskem časopisu, ki se je nekoč ponašal z nazivom “Samostojen časnik za samostojno Slovenijo”, brati žolčen napad na naše osamosvojitvene temelje, med katere z zlatimi črkami sodita tudi v tem “sobotnem” Matejinem prispevku ponižana prof. Lambert Ehrlich in prof. Ciril Žebot. Ko sem to bral se mi je zazdelo, da zopet čitam tisto Delo, ki je dolgo časa in ponosno nosilo slogan “Proletarci vseh dežel, združite se”!

Zato pa je tako kot je. V središču Ljubljane se šopirita spomenika dveh največjih slovenskih stalinističnih klavcev in tudi dveh največjih nasprotnikov slovenske samostojnosti (Kardelj in Kidrič) in namesto spomenika velikanom slovenske osamosvojitve (npr. Ehrlichu, Žebotu, Jezi, Toplišku itd.), se postavlja nov doprsni kip Janezu Stanovniku, visokemu funkcionarju in politiku propadlega režima ter obenem velikanu slovenske proti-osamosvojitve. Očitno bo moralo preteči še kar nekaj vode, da bodo ta kiparska obeležja dvema največjima zločincema v zgodovini našega naroda zamenjana s (prosto po Ratej Mateji) “fantasti” slovenske demokratizacije in posledično državne osamosvojitve!