“Sedanje politično razpoloženje je nevzdržno” – Borut Pahor o stanju v politiki in pričakovanjih pred sredinim srečanjem s parlamentarnimi strankami – TOPNEWS.si

“Sedanje politično razpoloženje je nevzdržno” – Borut Pahor o stanju v politiki in pričakovanjih pred sredinim srečanjem s parlamentarnimi strankami



“Sedanje politično razpoloženje je nevzdržno” – Borut Pahor o stanju v politiki in pričakovanjih pred sredinim srečanjem s parlamentarnimi strankami

V predsedniški palači so danes obeležili 30. obletnico razglasitve ustavnega amandmaja XCIX (99) k ustavi RS. Predsednik republike Borut Pahor je v govoru med drugim poudaril, da sedanje politično razpoloženje, v katerem je več konflikta kot sodelovanja, ni vzdržno. Želi si, da bi to spremenili v političnem dialogu z vsemi strankami.

Borut Pahor: “Srečanje parlamentarnih strank ni sklicano zato, ker bi se stranke o bolj ali manj važnih stvareh države strinjale, temveč je sklicano zato, ker se večji del ne strinjajo. To je tudi bistvo političnega dialoga. Poleg tega bomo poskušali poiskati nekaj skupnih zamisli za važne državne zadeve. Od izhodne strategije iz epidemije preko strategije za okrevanje, slovenskega vodenja Evropske unije, ima srečanje v sredo še en važnejši cilj. Ustvarjati politično razpoloženje, ki bo bolj vključujoče in manj izključujoče, ki bo bolj strpno in manj sovražno, ki bo nevarno razhajanje političnih duhov umirilo in ne poglobilo. Sedanje politično razpoloženje, v katerem je več konflikta kot sodelovanja, več izključevanja kot vključevanja, vse preveč nezaupanja iz vidika splošnih družbenih in državnih koristi, nevzdržno. Če bi nadaljevali po tej poti, bomo vsi izgubili, zlasti pa naši ljudje, ki jih vodimo”.

V nadaljevanju objavljamo besedilo govora predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

V 30 letih od sprejema resolucije in ustavnega amandmaja 99, 20. februarja 1990, danes prvič svečano obeležujemo ta simbolni in stvarni mejnik.

Ker sem v zadnjih treh letih priredil 10 obeležitev pomembnih zgodovinskih mejnikov, ki so nas na prelomu iz 80 v 90 leta vodili v demokracijo in samostojnost, sem letos izjemoma ocenil, da v ta niz mejnikov sodi tudi sprejem resolucije in ustavnega amandmaja 99 v Bučarjevi skupščini februarja 1991.

Zelo se zahvaljujem dr. Franciju Gradu za imenitno osvetlitev pomena tedanje odločitve. V tem smislu naj tudi sam še enkrat poudarim:

Plebiscitno odločitev ljudi o osamosvojitvi Slovenije smo se namenili uveljaviti po pravni poti in po mirni poti. To je pomembno vplivalo na nekaj, kar bi si dovolil imenovati moralni vzvod osamosvojitve.

Vendar bi rad v nadaljevanju rekel nekaj za današnje potrebe in današnje politične okoliščine.

Mojo radovednost in pozornost je v tem smislu zbudil komentar novinarke Jane Taškar na naslovnici Dela, ki je sprejem resolucije in amandmaja pospremila z naslednjimi pomenljivimi besedami.

»Ob vsem tem seveda ni šlo niti brez razlik v pogledih na postopek in način razdružitve. Te so prišle do veljave že v nastopu obeh uvodničarjev, Milana Kučana in Janeza Drnovška, še bolj pa v razpravah vodij poslanskih klubov, čeprav so na koncu resolucijo podprli vsi.
Tako strankarska nasprotja v nekaterih pogledih počasi razjedajo osamosvojitveni nacionalni konsenz, ki je dosegel vrh ob plebiscitu, vendar pa to ni nič slabega, če bo strankarska razprava prispevala k postopnemu razčiščevanju največjih osamosvojitvenih dilem.«

Iz teh dejstev in njihovih ocen lahko potegnemo nauke za današnji čas.

1. Tudi takrat so bile med strankami velike, celo velikanske razlike.
2. Ker je bila osamosvojitev usodno vprašanje prihodnosti Slovenije so stranke decembra 1990 premostile razlike in sklenile sporazum.
3. Tudi zato je plebiscit uspel tako zelo kot je.
4. Kljub sporazumu pa so, normalno, razlike ostajale.
5. Razlike so bili do neke mere celo koristne, ker so kristalizirale rešitve.
6. Vseeno pa je sporazum politično in moralno obvezoval stranke, da so razlike premoščale, ne pa poglabljale.

Vse to imam pred očmi, ko za prihodnjo sredo sklicujem srečanje parlamentarnih strank. Čeprav je bil povod za to zamisel prav sporazum strank iz leta 1990 in dolga tradicija sporazumevanja strank v 30 letih pa srečanje v sredo na Brdu pri Kranju vsaj za enkrat nima tako velikih ambicij, ni pa čisto brez njih.

Srečanje parlamentarnih strank iz koalicije in opozicije ni sklicano zato, ker bi se stranke bolj ali manj o važnih stvareh države strinjale, temveč je sklicano prav zato, ker se večji del ne strinjajo. To je tudi bistvo političnega dialoga.

Poleg tega, da bomo poskušali poiskati nekaj skupnih zamisli za važne državne zadeve, od izhodne strategije iz epidemije, preko strategije za okrevanje in slovenskega vodenja Evropske unije ima srečanje še en važnejši cilj: ustvarjati politično razpoloženje, ki bo bolj vključujoče in manj izključujoče, ki bo bolj strpno in manj sovražno, ki bo nevarno razhajanje političnih duhov umirilo, in ne poglobilo.

Sedanje politično razpoloženje v katerem je več konflikta kot sodelovanja, več izključevanja kot vključevanja, več nezaupanja je z vidika splošnih družbenih in državnih koristi preprosto ni vzdržno. Če bi nadaljevali po tej poti bomo vsi izgubili, zlasti pa naši ljudje, ki jih vodimo.

Do naslednjih volitev je kratek čas, vmes so pa prepomembne odločitve, da bi jih sprejemali v zastrupljenem političnem ambientu.

Nimamo nobenih zagotovil, da bomo uspešni. Vendar pa imamo tudi v luči slavne slovenske tradicije političnega sodelovanja dolžnost, da poskusimo po naših najboljših močeh, v korist države in njenih ljudi in ne v korist ene ali druge stranke.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)