Kaj nas čaka dan po tem, ko se je Slovenija zbudila z manjšinsko vlado? – Pred nami je krajše ali daljše obdobje politične nestabilnosti ne glede na to, ali bo vodenje države prevzel Karl Erjavec ali pa bo premier ostal Janez Janša

Čeprav ni znano, kakšna je bila pravzaprav argumentacija in kaj so govorili včeraj za zaprtimi vrati vodstva DeSUS-a v dvorani Urška na Gospodarskem razstavišču, lahko predvidevamo, da je bil eden od glavnih argumentov Karla Erjavca, da stranka vsak dan ostanka v Janševi koaliciji izgublja politično podporo med volivci, kar je nevarno za obstanek stranke na politični sceni, če bi prišlo do morebitnih izrednih volitev.

Ob tem sem se spomnil na znamenito polemiko med Borutom Pahorjem in Milanom Kučanom na znamenitem 14. izrednem kongresu ZKJ. Po anekdoti naj bi šla zadeva nekako takole. Borut  Pahor, ki je bil takrat v delegaciji v skupini mlajših komunistov, ki so hoteli, da bi iz Beograda šli takoj že prvi dan, je po nekaterih interpretacijah avtor znamenitega stavka na zaprtem posvetu pred odhodom v posebno dvorano Sava Centra: “Vsako minuto, ki jo preživimo tukaj v Beogradu, izgubljamo doma 1000 (ali celo 10.000) glasov”. V polemiki mu je, po mojem spominu, Milan Kučan ali morda celo Ciril Ribičič odgovoril, da so potem že izgubili vse volivce. “Prenovitelji” so potem na aprilskih volitvah zmagali kot posamična stranka, čeprav je oblast prevzela koalicija Demos. Komentar enega od dobrih poznavalcev in akterjev političnega dogajanja včeraj je bil, da je Karel Erjavec z odločitvijo, da stranka zapusti Janševo koalicijo, vsekakor Desusu zagotovil mesto v parlamentu ne glede na to, ali bodo volitve redne ali izredne.

Čeprav je vlada po odhodu ene od koalicijskih strank formalno manjšinska, so prve reakcije v Janševi koaliciji na odhod Desusa pričakovane. In sicer, koalicija naj dela naprej brez Desusa, “kot da se ni nič zgodilo”. Janša bo vztrajal do konca, dokler ga z morebitno uspešno konstruktivno nezaupnico ne bi  “vrgli” z oblasti. Če nezaupnica ne bo uspešna, pa bo nadaljeval z manjšinsko vlado ob podpori Jelinčičeve SNS in poslancev narodnosti, ki so takoj, ko se je nakazovala prva kriza z Desusom podpisali sporazum o sodelovanju.

Zato ni presenetljivo, da se je včeraj začelo preštevanje, kakšna je pravzaprav dejanska škoda in koliko poslancev ima katera politična grupacija. Gremo po vrsti. Karl Erjavec je s tem, ko je potegnil Desus iz Janševe vlade, naredil to, kar so politični analitiki napovedovali, in sicer, če stranka hoče dolgoročno politično preživeti in ostati v politični kondiciji za redne ali izredne volitve glede na levosredinsko orientacijo večine članstva, mora zapustiti Janševo koalicijo.

Erjavec je torej ne glede na to, kaj se bo dogajalo v prihodnjih tednih in mesecih, stranki tako rekoč zagotovil preživetje. Tudi če bi jutri bile izredne volitve, je Desusu zagotovljeno mesto v parlamentu. To je seveda politična kalkulacija s stališča Desusa. Poleg tega se stranki obeta, da bi prvič od nastanka dobila mandatarja za sestavo nove vlade Karla Erjavca, kar je zagotovo poleg osnovnega namena operacije nekaj več v dosedanji politični kombinatoriki za omenjeno stranko.

Težišče dogajanj se je pravzaprav že pred tem preneslo na SMC, ki je pod velikim političnim pritiskom, kako naprej. Zdravko Počivalšek vsaj v prvih reakcijah pravi, da bo že danes dopoldne predvsem od poslanske skupine zahteval, da se izjasni glede novih političnih okoliščin in podpre njegovo linijo, da stranka SMC ostane v vladi in Janševi koaliciji do konca.

Odločitev Počivalška vsaj po sinočnjih reakcijah ni nepričakovana, vprašanje pa je, ali ima po devetih mesecih sodelovanja v Janševi koaliciji še tako karizmo kot na začetku, ko je naredil nemogoče – stranko SMC odpeljal v Janševo koalicijo. Tista operacija po odstopu vlade niti ni bila pretirano težka, vsaj glede na preokupacije poslancev. Za razliko od Karla Erjavca Zdravka Počivalška manj skrbijo volivci SMC-ja, da bi moral tehtati, ali ostanek v Janševi vladi pomeni tudi politično preživetje stranke.

Zanimivo in v političnem dogajanju spregledano pa je včerajšnje glasovanje o podpori vrhovnemu sodniku Gorkiču. Ob tem je pomenljivo, da sta proti Gorkiču glasovala dva poslanca Desusa, trije poslanci pa niso glasovali, saj sta bila Jurša in Lep na seji organov stranke DeSUS, kjer so odločali od odhodu iz koalicije. Seveda ni mogoče enega glasovanja generalizirati na vsa bodoča glasovanja, pa vendarle bi lahko bila to napoved neke drugačne večine v parlamentu.

Počivalškova misija “do konca z Janšo” bo seveda sedaj veliko težja in  kako je bila uspešna se bo pokazalo že na prvem glasovanju o konstruktivni nezaupnici. Je pa pomenljivo že včerajšnje glasovanje glede imenovanja novega sodnika vrhovnega sodišča, kjer je koalicija KUL že glasovala in dobila zavidljivih 45 glasov, proti sta glasovali samo Janševa SDS in Toninova NSi.

Za Gorkiča je glasovalo 45 poslancev LMŠ, SD, Levice, SAB in SMC ter poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti, proti pa je bilo 34 poslancev iz vrst SDS, NSi in DeSUS. Po strankah pa je zanimivo, da je kar šest od osmih poslancev SMC-ja glasovalo za Gorkiča.

Julija je bilo za izvolitev tega profesorja kazenskega prava 36 poslancev, proti 38, menda zaradi “napake” Levice pri glasovanju.

Čeprav se je ob nastopu Janševe koalicije pred dobrimi devetimi meseci pričakovalo, da bo Janšev mandat le prehodni dveletni mandat in bo Janša vse svoje sile usmeril v prihodnji štiriletni mandat, ne pa da bo takoj začel z uresničevanjem tako imenovane Druge republike, se je vse skupaj hitro spremenilo že v samem začetku.

Zakaj je prišlo do radikalizacije vladajoče stranke in spremembe te strategije, je težko reči. Po aferi z maskami je postalo jasno, da je v slovenski politiki konec džentelmenskega sporazuma in da so rokavice vržene.

Poleg spopadanja z epidemijo smo imeli skoraj vsak teden krizne razmere, ne toliko za opozicijske stranke, ampak sta predvsem koalicijski stranki in poslanci Desusa in SMC-ja imeli krizne razmere. Ne glede na matematične izračune, je pred državo krajše ali daljše obdobje politične nestabilnosti.

Vlada je od včeraj formano manjšinska, opozicija pa še nima dovolj glasov, da bi z Erjavcem prevzela izvršilno oblast. Kako dolgo bo trajalo obdobje  “politične nestabilnosti”, je v tem trenutku seveda težko reči. Po enem od scenarijev, bi se lahko vleklo vse do rednih volitev, po drugem scenariju pa bi lahko že pred novim letom imeli novega mandatarja za sestavo vlade.

Vsekakor bo več znanega po današnjih sestankih predsednika SMC-ja s poslansko skupino. Ne bo pa še dokončnega odgovora, saj v alternativni koaliciji še ni popolnega soglasja glede tega, ali naj konstruktivno nezaupnico vložijo s podpisi 46-ih poslancev ali naj gredo na “slepo” – pač vložijo konstruktivno nezaupnico in potem upajo, da se bo na tajnem glasovanju zbralo dovolj glasov za menjavo mandatarja.

Če bo obveljala beseda Zdravka Počivalška in mu bo uspelo ograditi poslance, da bi vsi ostali lojalni njemu in Janševi koaliciji, bomo imeli v prihodnjih mesecih manjšinsko vlado, ki vsekakor ne bo imela takšne moči, kot jo je imela do sedaj.

Prihodnji meseci so pomembni predvsem zato, ker se v državnih podjetjih menja več kot 80 različnih nadzornikov in predsednikov uprav. Ni pa tudi ne zanemarljivo ali pa je celo ključno, da je vlada v prvi obravnavi potrdila demografski sklad, ki v temelju spreminja dosedanji koncept upravljanja državnega premoženja. In tisti, ki bo imel ključe do tega, bo imel ne glede na politično kombinatoriko polne kašče in veliko politično moč.

Seveda ni izključeno, da bo oblast vseeno uspelo prevzeti Erjavcu in koaliciji KUL ob asistenci dela poslancev SMC. Na Počivalška glede na zadnje izjave, namreč Erjavec ne more računati, saj je obljubil lojalnost predsedniku vlade Janezu Janši.

Če bi prišlo do oblikovanja nove vlade, kar je manj verjetno kot to, da bo sedanja manjšinska Janševa koalicija nadaljevala z delom, zna biti SDS v opoziciji še bolj neugodna ali pa bolj “pasja”, kot je bila na oblasti, in novi koaliciji ne bi pustila dihati niti za minuto do rednih ali izrednih volitev.