Kako je poslanec Robert Polnar postal “sovražnik št. 1” podpornikov Janeza Janše – Se bo Polnar, ki je sebe ocenil kot “najboljšega poslanca v zgodovini DeSUS-a”, potegoval za mesto Aleksandre Pivec? – TOPNEWS.si

Kako je poslanec Robert Polnar postal “sovražnik št. 1” podpornikov Janeza Janše – Se bo Polnar, ki je sebe ocenil kot “najboljšega poslanca v zgodovini DeSUS-a”, potegoval za mesto Aleksandre Pivec?



Kako je poslanec Robert Polnar postal “sovražnik št. 1” podpornikov Janeza Janše – Se bo Polnar, ki je sebe ocenil kot “najboljšega poslanca v zgodovini DeSUS-a”, potegoval za mesto Aleksandre Pivec?

Opozicijska LMŠ bo danes v postopek DZ vložila interpelacijo ministrice za kmetijstvo Aleksandre Pivec. Podporo interpelaciji so napovedali tudi v SD, Levici in SAB, najverjetneje bi jo podprli tudi poslanci koalicijske DeSUS. Po odstopu Pivčeve z mesta predsednice stranke je namreč ne želijo več niti na ministrskem položaju.

Eden od največjih nasprotnikov Pivčeve že od napovedi njene kandidature znotraj poslanske skupine poslanec Robert Polnar je sicer obljubil podporo Erjavcu, nato pa ga enostavno niti ni bilo na kongres, kjer je večina delegatov podprla novo predsednico Aleksandro Pivec.

Po “spoznavnem” razgovoru Aleksandre Pivec s poslansko skupino je Polnar dejal, da mu je “aktivno” vseeno, kdo je predsednik stranke.

“Jaz mislim, da je tu šlo predvsem za to, da so se ljudje naveličali sedanjega predsednika, kar je po 15. letih vodenja stranke morda tudi čisto normalna človeška reakcija. Kar se pa tiče mojega odnosa, pa moram povedati, da mi je aktivno vseeno do tega, kdo je predsednik stranke,” je bil do Pivčeve indiferenten Polnar.

“Ja, poglejte sedaj, če sem čisto direkten, se je gospa Pivec predvsem izkazala, pod narekovaji povedano, z vezanjem otrobov in kvašenjem neslanosti. Danes mi praktično vsebinskega pogovora nismo imeli. Tudi nisem pričakoval kakršnegakoli vsebinskega pogovora. Bil je bolj spoznavni sestanek. Pričakujem pa, da bomo v prihodnje prešli tudi na zelo konkretne vsebinske teme in da se bomo končno začeli tudi o vsebini pogovarjati ne pa zgolj o formi”.

Medtem ko je opozicijska LMŠ taktično izkoristila situacijo po odstopu Pivčeve in danes vlaga interpelacijo proti kmetijski ministrici, pa Polner postaja vse večja zvezda ne samo pri poslancih Desusa, ampak tudi med ostalimi poslanci državnega zbora.

Zadnja bravura Polnerja je bil njegov nočni nastop ob interpelaciji proti notranjemu ministru Hojsu, kjer ni govoril ad personam, ampak ad rem. Polnar s svojimi nastopi, predvsem po zadnjem sestanku koalicije na Brdu pri Kranju, kjer je bil edini sposoben razložiti koncept predloga zakona o demografskem skladu, kar je zbudilo ljubosumje znotraj poslanske skupine.

Se še spomnite izjave poslanca Roberta Polnarja iz decembra 2019: “Sem najboljši poslanec v zgodovini DeSUS in niso tako neumni, da bi me odslovili”.

Polnar je izjavo dal v kontekstu nasprotovanja s poslansko skupino. glasoval je proti imenovanju Angelike Mlinar za kohezijsko ministrico. Razburil pa je tudi z nasprotovanjem zakonu o izvrševanju proračunov, ko je dejal, da bo tudi v prihodnje glasoval po svoji vesti, kar je uresničil tudi pri glasovanju tudi pri interpelaciji Pivčevi.

Prepričan je bil, da je najboljši poslanec v zgodovini DeSUS in da zato tudi poslanska skupina ni tako neumna, da bi ga odslovila. Zanimivo je, da je poslanec Robert Polnar, ki je glasoval proti proračunu in potem še proti ministrici Mlinarjevi in mesece pred padcem vlade Marjana Šarca vizionarsko podprl Janeza Janšo za mandatarja ima v poslanski skupini nekakšno imuniteto in je praktično nedotakljiv.

Da bo interpelacijo podprl, pa je že pred sejo javno napovedal poslanec Robert Polnar. Pred glasovanjem so se sicer poslanci DeSUS sicer sešli tudi s predsednikom vlade Janezom Janšo, vendar so bili po njem o vsebini pogovorov redkobesedni, Janša pa očitno ni uspel prepričati Polnarja, da ne bi glasoval proti Hojsu.

Polnar je v ranih jutranjih urah uresničil svojo napoved in glasoval za Hojsovo razrešitev, medtem ko se ostali poslanci DeSUS niso opredelili. Vodja poslanske skupine Jurša in poslanec Branko Simonovič sta se vzdržala, Ivan Hršak in Jurij Lep pa nista prijavila prisotnosti.

Polnarjev nastop, v katerem je pri obrazložitvi glasu govoril tudi o Sofoklejevi drami Antigona, pa je postal prava zvezda s svojim izbranim nastopom, ki je presenetil vse. Prepis njegovega nastopa v celoti objavljamo spodaj.

ROBERT POLNAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani gospe in gospodje.
Republika Slovenija je deklarativno antifašistična, toda fašistične dovzetnosti pridobivajo na slovenskem neoviran prostor za politično izražanje. Govoril bom pod geslom rečenice, ki se glasi: »Normalni ljudje ne vedo, da je vse mogoče.« Praktični nasvet nas poučuje, pametnejši popušča.
Ali to pomeni, da moramo svet prepustiti manj pametnim? Da se morajo pametni umakniti na tista mesta, ki se jih manj pametni nikoli ne bodo poželeli. Ali pa to pomeni, da se morajo pametni umakniti, zato da bi manj pametni prispeli natanko tja, kamor so navalili, da pripadejo samim sebi. Pustite jih, da neovirano sledijo svojemu notranjemu glasu. Neumnemu se njegova pustota odpira kot izziv, če smo ga pravilno dočakali. To se pravi, če smo popustili njegovim nakanam ali pa ga enostavno ignorirali, bo v tej svoji lastni pustoti izginil.
Vsako neumnost je treba prepustiti njenemu neizogibnemu samouničenju. Stari Grki so denimo glede tega imeli vzpostavljene take vrste tankočutne seizmografe normalnosti. Zato so lahko bili posebej navdahnjeni ustvarjalci prihodnosti. Ne očitajte mi, prosim vas, da je bilo zdavnaj Antična drama prežema za celo življenje.
Sofoklova Antigona, spoprijem splošnih in kodificiranih načel. Pozabili smo, da je Kreon imel prav gledano s pravnega stališča. Antigonina državljanska neposlušnost pa je bila upravičena iz stališča etike in pravicoljubja, za katera ni nujno, da sta kodificirana z zakonom. Zato je danes naša nuja izostritev lastne kritične zavesti. Razumevanje, da je pozicija sodne in izvršne veje oblasti relativna in da so njuni postopki pogosto motivirani z osebnimi interesi. Ti pa so lahko tudi v popolnem nasprotju z javnim interesom, zato je potrebno reagirati v imenu človeškega dostojanstva in humanosti. Za oboje namreč velja, da ni nujno da sta normirani, zato, da bi ju ljudje spoštovali. Slovenija je članica Evropske unije. Evropska unija je zamisel, ki se je rodila iz fizičnega in moralnega opustošenja po drugi svetovni vojni, ki jo je povzročil fašizem. Fašizmu naklonjene besedne in pisne lahkomiselnosti so zato v moderni Evropi skrajno svojevrsten pojav. Pri nas se kažejo v poskusih izenačevanja fašizma in komunizma, pri čemer se grobo in brezsramno izničujeta dve poglavitni fašistični izrojenosti, rasizem in genocidnost. V resnici pa so nepotvorjena narodna sramota, predvsem pa dokaz neprilagojenosti zahodno evropski civilizaciji.
Birokratsko sprenevedanje dela sodne veje oblasti in dela izvršne veje oblasti v primeru mariborskega koncerta, kaže na pogubno razpadanje vsakršnih vrednot. Z razpadom spoštovanja človeškega dostojanstva, z ošabnostjo in domišljavim narcisizmom, z butalskim provincializmom, s klansko privrženostjo sebi in svojim se vzpostavljajo pogoji, ko nihče nima pravih idej kaj storiti. Zato se verjetnost vznika vulgarnega populizma močno povečuje in tudi pogostost moralno sprevrženih dejanj. Najnevarnejši dolgoročni rezultat takega razpadanja je izguba sposobnosti, da prepoznavamo dejanske nevarnosti in jih ločimo od navideznih. Kaj namreč sledi iz splošnega prepričanja, da so vsi enako pokvarjeni.
To, da si tisti kratkovidni tribunali, ki pravno teorijo iz dneva v dan precejajo v krivosodno prakso nekaznovano privoščijo vse, kar jim šine v glavo. Zato, ker je dovolj veliko število ljudi postalo dovolj neobčutljivih za razlike med obdolženimi in obsojenimi, med krivimi za grehe zoper spodobnost in krivci za revščino in izkoriščenost, za razlike med drobnimi goljufi, velikimi sleparji in zločinci različnih stopenj.
Glasbeni slog protagonista za zdaj še neizvedenega koncerta je bil in je ostal zmes bojda pastirskega rocka, makedonske folklore in trdega rocka. Toda pri Perkoviću nikoli ni bila stvar samo v glasbi. Od vsega začetka je bila njegova glasba stroj za samolegitimiranje in tako sama po sebi stroj za politično izključevanje. Besedila, glasba, scenski rekvizitarij, koncertne izkušnje so delovali kot latentno ideološko besedilo, ki je afirmiralo »mi«, to »mi« pa je bila ideja pravih. Pravih nacionalistov in šovinistov z močnim oporiščem v klerikalni ideologiji, po kateri je tuja vera, tudi tuja nacija. Tuja nacija pa je v temelju in po definiciji sovražnik. Celoten atrakcijski potencial njegovega parapolitičnega rocka je zgrajen na ideji razdvajanja. Na nas in na njih. Prvo hrvaško rodoljubno grlo je z leti postalo ikona ustaške idolatrije, ki po svetu prepeva vesele deseterce o koncentracijskih taboriščih. Do danes se še ni povsem razjasnilo na katere njegove klavske uspešnice se nanaša svoboda govora, na katere pa ne. V enem od borbenih songov poveličuje ustaške zločince Pavelića, Rubulića in Francetića, proslavlja klanja in množične poboje Srbov in izraža upanje, da bodo krdela psov spolno občevala z materjo takratnega predsednika hrvaške vlade in materami njegovih volivk in volivcev. 100 % / nerazumljivo/ ustaški simpatizer, narodni guslar. Večina držav Evropske unije mu prepoveduje nastope, ker ne razume njegove poezije, mislijo, da je neofašist, da razpihuje rasizem in med nacionalno sovraštvo. Ne dovoljujejo mu prepevati ustaških poskočnic, on pa jim pojasnjuje, da jih ne poje z zlimi nameni, ampak čisto poduhovljeno, folklorno, z rafiniranim estetskim bistvom brez družbene pogojenosti, človek bi rekle larpurlartisitčno, da je vse skupaj izven sleherne dvoumnosti rodoljubna poezija brez namigovanj in primesi nasilja ali negativnih emocij. Perković je bil na Hrvaške v določenem obdobju dobesedno državni ceremonialni umetnik, toda takšna pozicija se je morala soočiti z realitetami onkraj meja njegove države. Tamkaj je namreč obravnavan kot tisto kar tudi v resnici je, ultranacionalistični ideološki orator, ki koncerte začenja s prvo polovico fašističnega vzklika, če pa je publika dobro razpoložena jo še dodatno razvedri s pesmicami o ustaških koncentracijskih taboriščih. V normalnem svetu v zvezi z njim ni alternativnih resnic, zato se mu dogajajo prepovedi koncertov v civiliziranih srednjeevropskih državah kakršne so Avstrija, Nemčija ali Švica, ker ga prepoznavajo kot ekstremista, čeprav je del hrvaškega državnega protokola. Ne more pa se mu kaj takega zgoditi v Sloveniji. Toliko o srednjeevropski orientaciji slovenskega konservativizma. V državi, kjer je se vsaj malo spoštujejo tako imenovani pozitivni zakoni, ki prepovedujejo razširjanje fašistične propagande, bi moral biti njegov koncert povod za urgenten angažma organov državne represije. Toda Upravno sodišče in ministrstvo za notranje zadeve sta se odločila pooblaščeno skrbeti za Perkovićeve človekove pravice tudi za njegovo moralno podobo kajpada in v tem smislu zahtevati spoštovanje svobode zbiranja in združevanja, svobode govora in evropske konvencije o človekovih pravicah. Tako smo izvedeli za stvar, ki po vsem kar smo videli in slišali verjetno predstavlja juristično inovacijo. Sodišče in ministrstvo skrbita za Perkovićeve človekove pravice, tako da ne sme nihče skruniti njegove časti in ugleda, ampak morata čast in ugled ostati takšna kakor sta zamišljena in definirana. Proslavljeni hrvaški rodoljub ima po tej logiki moralno pravico, da se ga ne povezuje z njegovo lastno ustvarjalnostjo. Sodišče in ministrstvo sta se odločila zaščititi Perkovića pred ustaškimi nagnusnostmi, ki jih na svojih javnih koncertih prireja ta isti Perković. Zakaj se torej celotna operacija vodi pod firmo zaščite človekovih pravic? Zato, ker ima razigrani domoljub pravico na svojih koncertih poveličevati ustaške zločince in pozivati na klanje Srbov, vendar ga nihče ne sme in nima pravice prikazovati ali pa ovajati kot propagandista ustaških klavcev. Perkovićev glas bo tako lahko na slovenskem do mile volje klical k množičnim pokolom Srbov ravno zato, ker pevec trdi, da tega ne zagovarja in ker se pozibava v zdaj že klasični strahopetni pozi vseh ustašofilov. »To, da pojem v slavo ustaških klavcev, nima z menoj nobene zveze. Kadar nastopam kot ustaš sem izven sebe.« Res nerodno. Sprejemanje Perkovićevske hipokrizije kot občega načela se utegne reflektirati na splošno državno stanje, predstavlja modus vivendi tukajšnje državotvorne ideje, dostojanstveno traumu, ki ne izgublja intenzitete in srečno stremi k večnosti. Obstaja pa še nekaj kar je še bolj licemerno, licemernejše od prepovedi in njene razveljavitve in od Perkovićeve kvazi ideologije.
 To je, kadar se ga brani z argumenti človekovih pravic svobode zbiranja in združevanja in svobode govora, kadar se guslarja, ki svojo priljubljeno zgradi skozi izključevanje, brani z argumenti in retoriko varovanja človekovih pravic. Takšno početje prakticira aktivnost, v kateri sta se sodišče in ministrstvo izmojstrila. Žali namreč našo inteligenco. Zato je ključno napraviti razliko med simboličnim in materialnim, med diskurzom in institucijo. Protislovno je namreč, da problematične pesmi, parole, simboli in konflikti, v sferi kolektivnega spomina, odvračajo pozornost od problematičnih institucij, v katerih so slabe stvari zacementirane. Država je tako sama po sebi problematična, protislovna in neartikulirana. Simbolični diskurzi, politična praksa, pa tudi nekatere državne institucije, zanikajo njene protifašistične temelje.
Gospe poslanke, gospodje poslanci, ustaštvo je arhetip kolaboracije in vsako simpatiziranje z njim, ima neposredno povezavo tudi z našo takratno situacijo. Pomladi 1941. Položaj takrat ni bil niti malo udoben in varen. Slovenci smo bili, naj se zaradi mnogokratnega ponavljanja reč sliši še tako obrabljena, takrat res določeni za dokončno etnično ukinitev. Nacifašistični aparat je bil pripravljen dejanje izvesti po hitrem postopku, brutalno, brez izbiranja sredstev in celo najmanjše upiranje je bilo zato igra z lastno glavo. Hitlerjevski stroj je uspel že kar v prvih nekaj mesecih, prebivalstveno dodobra izprazniti Kozjansko, izseliti nekaj deset tisoč Štajercev, predvsem inteligence z duhovništvom vred. Ljudje so prebirali rdeče plakate, z »Bekanntmachungami« o »postreljencih«, konzumirali grde besede in zaušnice, če so v šoli poskušali govoriti po svoje. Vse to ne lepo in zares mrakobno, strašljivo doživetje vojne, je kasneje, pri umevanju odločitve, leta 1941, dodajalo kontekst, ki ga kdo, ki vsega tega ni izkusil na lastni koži, še danes ne zmore zaznati.
Odločitev za dejavno in skrajno tvegano vztrajanje pri slovenstvu, tedaj ni bilo kabinetno ali pa politikantsko vprašanje. Kdor se je odločil tako, je svoje življenje zavestno postavil na kocko. Političnim dejavnikom v Sloveniji, ki žele v svojo današnjo korist častiti odločitev za prostovoljno politično vojaško in policijsko kolaboracijo slovenskih državljanov s fašističnimi okupatorji v času 2. svetovne vojne, se je danes v veliki meri posrečilo slovensko javnost speljati na zmoten tir razmišljanja o upravičenosti tiste žalostne odločitve.
Kar precejšen del javnosti sprejema njihovo tezo, da je šlo za odločitev med dvema zloma, med fašizmom in komunizmom. Kolaboranti so se baje odločili za manjše zlo – za kolaboracijo v boju proti večjemu zlu, proti komunizmu in po sedmih desetletjih, v luči konca komunizma in zmage liberalne demokracije, je videti logično, da je bila izbira kolaborantov pravilna tudi v času okupacije, četudi je bila v nasprotju z zgodovinskim okvirom vojne Združenih narodov, ki je bila vojna proti fašizmu. Kolaboranti naj bi bili celo modrejši in daljnovidnejši pri ugotovitvi pravega sovražnika. Ta logika se je pretihotapila v današnja politizirana razmišljanja, ker se ji je posrečilo zabrisati dve drugi zgodovinski dejstvi, ki sta zares temeljni za vrednotenje odločitve za storjeno prostovoljno kolaboracijo.
Prvo je dejstvo okupacije same, ki pred vse okupirane državljane postavlja vprašanje o njihovi državljanski zvestobi ali nezvestobi. Prostovoljna kolaboracija je v vsakem primeru kršenje državljanske zvestobe in jo kazenski zakoniki načeloma obsegajo v kategoriji veleizdaje. Drugo
dejstvo pa je napačno identificiranje obeh temeljnih ideoloških blokov, ki sta si na Slovenskem, na slovenskih tleh v modernem času stala nasproti. To nista bila fašizem in komunizem. Fašizem je bil navzoč kot okupator. Nasproti sta si stala specifično slovenski radikalno desničarski in ekskluzivne oblasti navajeni politični katolicizem ter specifično slovenski socialistični oziroma revolucionarni socializem. V zgodovinskem položaju naroda se je kot neustrezen izkazal prvi, ko se ni odločil za odpor, marveč za prostovoljno kolaboracijo, kakor je iz zgodovine ni mogoče izbrisati. V slovenski zgodovini ostaja kot pravno in moralno nedopustno dejanje. Prednost drugega pa je bila, da se je za odpor odločil in tako ravnal ustrezno narodovemu položaju, njegova neustreznost je bila dolgoročnejša. Svoj veliki prispevek v narodovem odporu je po osvoboditvi napadene države in rešitvi naroda pred smrtno nevarnostjo vložil v revolucionarno uresničevanje svojega družbenega načrta, neizključujoče nasilje. In tu se je končno izkazal kot zgodovinsko neustrezen. Zato, gospe in gospodje, tisti, ki pozabljajo na preteklost so obsojeni na to, da jo ponavljajo. Spoštovani gospod minister, vi ste pred tremi meseci odstopili. Takrat sem osebno to ocenil kot dejanje racionalnega častivrednega moža. Zdaj se je v treh mesecih ta vaš odstop prelevil v burlesko, ki je lahko zanimiva samo po svoji nižje razrednosti. V jaro kačo brez konca in kraja, popolnoma neustrezno in neprimerno funkciji, ki jo opravljate. Mislim, da lahko mirno odidete v nepristransko čistilnico časa in ne skrbite, čas vam bo pravičen. Svetišče države, v tem primeru Ministrstvo za notranje zadeve pa naj ostane prazno za sprotno moralno in delovno snažnost političnih izmen. Hvala lepa.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)