(IUS-INFO) Andraž Teršek: Pravica do zaščite pred strahom in poniževanjem

Bila je vojna. Točno določena vojna, v njeni obliki in razsežnosti, se je končala. Druge so se nadaljevale ali začele. Tik pred tem in leta po tem se je govorilo, pisalo in gradilo… Ustvarili so se pakti, deklaracije, konvencije in ustanovne listine. Nekaj novega in drugačnega je bilo zamišljeno – in začeto. Nekaj boljšega. V središču tistega “nekaj”, ki ni postalo TO “nekaj”, kar JE, pa je bila tudi ali predvsem človekova pravica do zaščite pred strahom; glede vojne in miru, svobode, pomanjkanja, zdravja…

Ta pravica je ovoj, ki obdaja (s trajno razvijajočo se razlago – interpretacijo – določeno) vsebino in socialno funkcijo drugih človekovih pravic. Človekovih pravic (zapisanih v mednarodno- pravnih dokumentih, ki pretežno določajo – le – minimalne standard za pravno in politično zaščito človeka in človečnosti) in ustavnih pravic (zapisanih v ustavo).

Seveda to velja tudi za pravico do zaščite zdravja, zdravega okolja, dostojanstva, zasebnosti, splošne svobode ravnanja, starševskih pravic, pravic otrok … itd. Vse te pravno pripoznane človekove pravice (in vse druge človekove pravice) vključujejo pravico človeka, da dvomi in sprašuje. Pravico človeka, da misli in da javno izraža svoje mišljenje. Pravico, da to počne brez strahu. Njegovo pravico, da se z njim ravna kot z mislečim človekom, ko se vede kot misleči človek.

Pravico človeka, da se ga ne naslavlja kot bedaka, ko se ne vede kot bedak. Ker ni bedak. In pravica človeka, da misli in javno izraža svoje mišljenje je hkrati njegova moralna dolžnost: da postaja in postane misleči človek. Da si za to prizadeva. Misleči človek, ki ne dovoli, da bi se ga imelo za bedaka. In ne dovoli, da bi se žalilo njegov intelekt in se ga poniževalo kot mislečo osebo.

Ta pravica, ki je hkrati moralna dolžnost, osredotočeno zre v oči neki drugi DOLŽNOSTI nekoga drugega, da se človekov misleči dvom in zaskrbljenost, njegovo negotovost, prepričljivo prevprašuje, strah resnicoljubno blaži in na njegova misleča vprašanja dlakocepsko prepričljivo odgovarja. Dolžnosti, torej, da se z ljudmi ne ravna kot z bedaki. Ali drugače nedostojno in ponižujoče. To je dolžnost države, institucij, ustanov, odločevalcev in ljudi, ki opravljajo družbeno pomembno delo. In javnih občil. Ti – institucionalizirani – družbeni akterji niso bogovi. Tudi ne vladarji absolutisti. Niti kategorično nezmotljive in nedotakljive avtoritete (v smislu diktatorjev, pa naj bodo razsvetljeni ali zatemnjeni). Tudi tedaj ne, če se jim zgodi, da o sebi tako mislijo. Pa tudi tedaj ne, ko se tako vedejo – hote ali po ponesrečenem naključju. So … pač, v smislu, na katerega mislim in je mislečemu človeku očitno, da mislim prav v tem smislu – služabniki ljudem. In hkrati, sploh ne paradoksalno, varuhi, celo (v istem smislu) posvečeni varuhi njihove dobrobiti; kot posameznika/slehernika/sočloveka/osebe.

Prav posebej (seveda, razumljivo, logično, nujno) to velja tudi za predstavnike medicinske znanosti in zdravniške stroke. Morda z otipljivo izjemo, ki jo ponazarja rahlo prirejeni monolog dobrega igralca v odlično odigrani stranski vlogi uspešnega kirurga, v enem od hollywoodskih filmov: “Sprašujete me, če se imam za boga? Ne, ko vstopim v operacijsko sobo, se nimam za boga. Tudi ne, ko rešujem vaše življenje. (s telesom se nagne naprej, predirljivo se zazre do dna sogovornikovih oči – op. AT) Takrat jaz sem vaš BOG!” Sogovornik ni ugovarjal. Tudi sam ne bi. In nisem.

Kakorkoli. Če se ta dolžnost ponotranji, ozavesti in javno manifestira, udejanja – je to odlično. Tako, kot mora biti. Pa se? Se res? Spet odlično. A če se ne, oziroma kadar se ne, gre za nemoralno početje, za etično zavržno početje in za pravno pregonljivo početje. Za zločin nad človekom. Za nečlovečnost. Preveč je takšnih početij in dogodkov. Jih je vse več? Tudi v tem kontekstu so najboljši pričevalci misleči in resnicoljubni ljudje, ki so takšno početje izkusili. Kako vedeti, da so pričevalci o tem misleči ljudje? To je hitro in enostavno ugotovljivo. Kako vedeti, da so to resnicoljubni ljudje? Tudi to je ugotovljivo, dokazljivo.

Na tem mestu se ne bom podrobno spuščal v analizo primerov, ki zadevajo razmerje med posameznikom in državo, ko gre za vprašanje zdravja in sistemske ureditve institucionalne skrbi za zdravje. Na primer glede zavarovanj, čakalnih dob ali vrst, koncesij, pravno irelevantnih (hkrati pa zavajajočih, sprenevedavih, manipulativnih in strašljivih) “izjav o pristanku na medicinski poseg”, ali “izjav o seznanjenosti s tveganji pri medicinskem posegu,” niti o nedostopnosti sicer dostopnih in preverjenih zdravil, ker določena agencija določenega zdravila ŠE NI uvrstila na določeni seznam… Niti na osupljivo nevzdržnost nadomeščanja nujne medicinske pomoči z javnim (medijskim) zbiranjem denarja za plačilo nujnih in uspešnih medicinskih storitev v tujini (glede tega vprašanja je npr. hrvaško ustavno sodišče za močan odrivni korak pred slovenskim), niti o prepričljivosti izvrševanja sistemske in družbene vloge teles, kot je zdravniška zbornica, niti o razliki med subjektivno odgovornostjo zdravnika za storjeno napako in objektivno odgovornostjo zdravstvene ustanove za nastalo škodo pri medicinskem posegu – brez subjektivne odgovornosti zdravnika (nekaj, kar se pri nas očitno – in neverjetno – še vedno ne razume). Niti o učinkovitosti pravnih sredstev za zaščito pravic človeka-pacienta pred internimi komisijami zdravstvenih ustanov in pred sodišči… Pa o tistih zdravnikih-pediatrih, ki skrbne in zaskrbljene starše prijavljajo socialnim službam, s sugestijo na “zanemarjanje in škodovanje otroku”, ker postavljajo vprašanja in ponavljajo postavljena vprašanje, ker niso prejeli odgovora. Na tem mestu tudi ne bom podrobno pojasnjeval, kaj je to “pravica pacienta do obveščenosti” in kaj je to “pojasnilna dolžnost zdravnika.” Ne bom razčlenjeval in analiziral določb v (jasnem, razumljivem) Zakonu o pacientovih pravicah. Niti ne bom pisal o razlogu, smotru in pomenu reka “follow the money”, ko gre za vprašanje verodostojnosti početij in izjav zdravnikov – zaposlenih v javnih zdravstvenih ustanovah in tistih, zaposlenih v privatnem sektorju. Ali pa o tem, kje se konča pristna in etično brezmadežna skrb za človekovo in družbeno zdravje (kot vrednoto) ter začne prevladovati skrb za farmacevtske in medicinske storitve kot industrijo (posel). In podobno.

O nekaterih od teh vprašanj (problemov!) sem že pisal. In bom verjetno še: pisal, predaval, bral in študiral. Tudi o zavržnosti stigmatizacije ljudi, ki (in samo zato, ker) misleče postavljajo medicinska vprašanja. In o pravni nevzdržnosti diskriminacije tistih staršev, ki postavljajo vprašanja, se upirajo molku ob postavljenih vprašanjih in dvomijo v suhoparne, šablonske, čez palec ali celo arogantno, vzvišeno in žaljivo ponujene odgovore na njihova vprašanja, ki sploh ne odgovarjajo na njihova vprašanja. Danes ne bom pisal niti o ustavnopravnih in moralnih razsežnostih zakonodajnih predlogov določenih političnih strank, ki bi s stigmatizacijo in diskriminacijo želele getoizirati tiste starše in otroke, ki misleče dvomijo o tem, da bi morali nemisleče priznati popolno predajo predpisom, ki od njih zahtevajo totalno podreditev medicinskim posegom v telesa svojih otrok BREZ VPRAŠANJ. Tudi tedaj… drugače, NITI TAKRAT, ko imajo ob opazovanju otroka in skrbi zanj 24/7 zelo dobre razloge za dvom in postavljanje vprašanj na to temo. V tej kolumni tudi ne bom pravno ovrednotil “pisnega obvestila vsem staršem” neke pediatrinje, ki poskuša VSE starše VSEH otrok, NE GLEDE NA KARKOLI, prisiliti k totalni predaji s sklicevanje na “ugovor vesti” in z grožnjo, da se jim v nasprotnem primeru prepove (!!) vstop v njeno ordinacijo. Uf!

Ponovil bom že ponovljeno. Misleči ljudje, ki dvomijo in sprašujejo, najverjetneje ne potrebujejo psihologa (kot se vse pogosteje sugerira v medijih, celo v meni sicer všečnih pogovornih oddajah na javni televiziji in radiju). Ne trdim, da ga potrebujejo tisti, ki misleče ljudi, njihov argumentirani dvom in legitimna vprašanja, pošiljajo k psihologu. Trdim pa, da se ne sme vseh dvomljivcev v medicinske ukrepe in vseh postavljalcev medicinskih vprašanj “metati” v isti koš (dobesedno “koš,” kot ljudi-smeti). Trdim, da so država in predstavniki medicine totalno zavezani k največji in najboljši skrbi za slehernega pacienta. Ne le ustava, tudi zakonodaja ureja ta vprašanja – pravic pacientov in dolžnosti zdravnikov. Seveda tudi zdravniški kodeksi in zaprisege, deontologija. Trdim, da gre za kaznivo dejanje, kadar katerikoli zdravnik ob tem samo zamahne z roko – in zamahne z roko proti pacientu, to pa stori tako, da ga z arogantnim, vzvišenim in neempatičnim odnosom razžali kot osebo. In trdim (ob tem se spomnim na enako trditev, ki jo je v svoje knjige zapisal Noam Chomsky), da imamo ljudje ne le pravico biti zaščiteni pred strahom, ampak tudi pravico vedeti, kaj se z name počne in zakaj se z nami počne, kar se z nami počne.

Aktualna zgodba o novem virusu, kot se poenoteno prikazuje, utegne biti revolucionarni zgodovinski zamik. Ali pospešek temu zamiku. Politično-socialnemu. Videli in doživeli bomo, za kaj zares gre. In ne bo nam všeč. Mislečim ljudem, ki jim je mar za človečnost v sebi in človečnost samo po sebi, niti malo ne bo všeč. Da, strah nas je. Upravičeno. A iz nekega drugega razloga. Kako bi me veselilo, če bi se o vsem tem močno ali popolnoma motil.

dr. Andraž Teršek