(VIDEO) Temna stran Dela – Igor Omerza o tem, ali je bil Danilo Slivnik dopisnik ali sodelavec Udbe v Moskvi – Kdo so bili konfidenti Udbe v časopisu Delu – TOPNEWS.si

(VIDEO) Temna stran Dela – Igor Omerza o tem, ali je bil Danilo Slivnik dopisnik ali sodelavec Udbe v Moskvi – Kdo so bili konfidenti Udbe v časopisu Delu



(VIDEO) Temna stran Dela – Igor Omerza o tem, ali je bil Danilo Slivnik dopisnik ali sodelavec Udbe v Moskvi – Kdo so bili konfidenti Udbe v časopisu Delu

Igor Omerza je v počastitev šestdesetletnice Dela sinoči v prostorih v muzeju VSO-ja na Cankarjevi ulici 11 v Ljubljani predstavil prvi del trilogije. Temna stran dela s podnaslovom Osupljiva anatomija režimsko – udbovskih labirintov. Trilogijo ali tri knjige, zadnjo naj bi predstavil prihodnje leto ima skupno rdečo nit in sicer, kdo med uredniki in novinarji Dela so bil sodelavci Udbe.

“Gre za žanr, ki bi ga lahko opredelil kot politični triler ali politično kriminalko. Ne trudim se pisati zgodovine, ampak želim razkriti anatomijo delovanja propadlega socialističnega režima, in to prek podajanja zanimivih in, žal, večinoma tragičnih zgodb iz naše bližnje preteklosti. Enostavno sledim dokumentaciji, manj pričevanjem, in zagotavljam vam, da življenje piše bolj napete in presenetljive zgodbe, kot si jih lahko izmisli najbolj bujna literarna domišljija.”

Prvi del Omerzove trilogije je posvečen predvsem medijskemu pogromu nad Edvardom Kocbekom, pesnikom, pisateljem in politikom krščanske provenience. Tu je Delo, pred njim pa njegova predhodnika. Delo je nastalo leta 1959 z združitvijo časnika Slovenski poročevalec in tednika Ljudska pravica, igralo pa je osrednjo vlogo. Prvi medijski linč si je Kocbek prislužil z izdajo svoje knjige partizanskih novel Strah in pogum leta 1951. Kolovodja je bil takratni direktor Slovenskega poročevalca, nato prvi glavni urednik Dela Rudi Janhuba.

Bolj intrigantna utegneta biti zato drugi in tretji del trilogije (izšla naj bi do konca prihodnjega leta), v katerih Omerza med drugim napoveduje analizo odnosa Dela do Cirila Žebota, Staneta Kavčiča, Spomenke Hribar in Borisa Pahorja, razkritje udbovskih konfidentov, ki so bili zaposleni v Delu ali pa bili njegovi stalni sodelavci, osvetlil pa bo tudi tiste novinarje, ki jih je Udba nadzorovala, ter novinarsko alternativo režimu, med katerimi so bili tudi Delovi novinarji.

Na naše vprašanje glede vloge Danila Slivnika pa je Igor Omerza sinoči dejal: “Jaz bi samo to povedal, ker ne bi rad zdaj recitiral neka imena, ki bom zelo natančno opredelil stvari z dokumentacijo.

Slivnika so obtoževali, da je bil, saj je potem na sodišču celo dobil to tožbo, sodelavec Udbe s kodnim imenom Potnik. On ni bil to, bila je pa akcija Potnik proti sovjetski obveščevalni službi. On je bil dopisnik v Moskvi. On je seveda hodil na informativne razgovore na Udbo, to tudi opisuje v svoji knjigi (Potnikovo poročilo), ampak ni bil pa registrirani delavec ali sodelavec. Tako, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ni imel tega imena, in da pač ni bil sodelavec Udbe, oziroma konfident Udbe.

Opisuje pač, da je hodil na informativne pogovore, kar je bilo logično, ker so ga klicali kot dopisnika iz Moskve. To opisuje vse v svoji knjigi. Precej te dokumentacije sem našel tako, da bom to objavil, še več stvari, ki sem jih sedajle povedal. Gre za nekatere zanimive stvari. To je vse, kar bi lahko sedaj rekel. Ostale konfidente bom pa pač, pa tiste, ki so pisali v Delu, pa so bili konfidenti, objavil kasneje. Vse, kar lahko rečem v tem trenutku je, da od desetih novinarjev, ki jih vlado Šlamberger v svoji knjigi “Junaki svinčenih časov” opisuje kot ostra Delova peresa, jih je bilo osem konfidentov Udbe. Za dva pa mogoče nisem našel dokumentacije. (Ha, ha, ha. Smeh v dvorani) Ker je problem, ker jaz ne morem oziroma težko zdaj dajem neko splošno oceno, ker je devetdeset odstotkov dokumentacije uničene, in potem moraš kot arheolog raziskovati. Ampak, pri novinarjih je ta sreča, sreča ali podvig, da so uničili notranjo problematiko, ker pa so hodili na srečanja z tujimi novinarji ven ali pa so tuji novinarji sem prihajali na redakcijo Dela, pa sploh v Ljubljano na razne forume in se je ohranilo veliko dokumentacije v zunanjem fondu. Se pravi notranjega so pospravili, nekaj je ostalo pa v zunanjem fondu. Tako, da imamo o nekaterih izjemno veliko dokumentacije, o nekaterih pa zelo malo, o nekaterih pa nič, kot sem rekel. Ampak, jaz bom vse to, kar imam, pač predstavil, dokumentiral. Za nekoga, za katerega sem prepričan, da je bil sodelavec na Delu. Je pa lahko pri novinarjih ugotavljat, kdo je bil sodelavec. Zakaj? Ker se vedno pojavi nekaj zapisov o tem in tem in tega in tega dne. In potem greš gledat samo v časopisno dokumentacijo in najdeš, da je to tisti, ki je to napisal.

Recimo, zdaj za enega, ki ne bom zdaj povedal še pravega imena, ampak kodno ime Gad, je tega in tega leta prosil za akreditiv, da je šel spremljat kongres nemške socialdemokratske partije in potem samo pogledaš v Delu, kdo je poročal s tega kongresa, in dobiš pravo ime.

Recimo, nekatere stvari so lahke, nikoli pa ne moreš ugotoviti, kdo je bil šofer, kdo je bil taksist, kdo je bila čistilka, ker jih nimaš za kaj prijet. Ker nimajo vsebinsko nobenega pomena, in ne moreš odkrit pravih imen in tudi ni pomembno. Hočem reči, da je odkrivanje konfidentov v časopisnih hišah lažje. Je pa zanimivo, da je tega resnično neproporcionalno več v Delovi hiši kot pa recimo v Ljubljanskem Dnevniku, Večeru RTV in tako naprej. Očitno, jaz zdaj ne morem reči, ker nimam vse dokumentacije, ali je to res, tako, ali je dokumentacija za druge hiše uničena, ampak očitno je bilo Delo neka osrednja točka, medijska točka režima, saj televizija je šele pozneje prišla. In delo so resnično držali. Recimo Gorjup je bil fantastični režimski urednik, da se razumemo. Oni so nega pravilno izbrali. Da so ugotovili, da je 27-letnik tako sposoben, da pelje Delo kot režimski časopis, je bila res dobra kadrovska ocena.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)