Tranzicijska kontinuiteta in globoka država v sodstvu – Zakaj je posnetek nastopa sodnika Zvjezdana Radonjića skrb vzbujajoč? – TOPNEWS.si

Tranzicijska kontinuiteta in globoka država v sodstvu – Zakaj je posnetek nastopa sodnika Zvjezdana Radonjića skrb vzbujajoč?

Tranzicijska kontinuiteta in globoka država v sodstvu – Zakaj je posnetek nastopa sodnika Zvjezdana Radonjića skrb vzbujajoč?

Čeprav je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik potem, ko je prejel pojasnila sodnika Zvjezdana Radonjića, ki trdi, da se je med sojenjem Milku Noviču za umor Janka Jamnika ves čas soočal s pritiski, v medijih dejal, da “situacija ni tako dramatična, kot je bila predstavljena javnosti, pa je včerajšnja objava stenograma skrb vzbujajoča.

Posneti nagovor sodnika Radonjića, v katerem je razkrinkal pritiske globoke države, je še bolj zaskrbljujoč v tistem delu, ker je razkril, da ni šlo zgolj za proceduralne pritiske in uporabo sredstev, ki jih imajo stranke tožilstvo in obramba v postopku, ampak za nekaj, kar smo vsaj tisti, ki s(m)o bili deležni sodne obdelave sumili, vendar je bilo težko dokazati. Najbolj problematični del nastopa Sodnika Radonjiča je namreč v tistem delu, ko govori o tem, da “k njemu že mesece hodi določena sodnica, ki je vedno v kontaktu s skupino državnih tožilcev. Vsak teden mi namiguje, a ne, da ne boš oprostil Noviča, a ne, da ne boš oprostil Noviča”.

Radonjič je povedal nekaj, kar samo potrjuje tiste teze, da največ sodnih odločitev “pade” v sodnih bifejih. Tako imenovane bifejske sodbe bi težko sicer opredelili kot formalni vpliv na sodnike, ampak gre za prijateljsko prepričevanje oziroma “izmenjavo mnenj” med sodniki, ki pa so vendarle samo ljudje in imajo prijatelje, znance in družine, s katerimi se pač pogovarjajo o tem, kaj delajo in jim zaupajo svoje dileme in travme, ki jih doživljajo pri sojenjih. Ne gre za sistemsko korupcijo, ali če hočete sistemske pritiske na sodnike ali sodnice, ampak za prijateljsko prepričevanje in namig, kako bi bilo najbolj odločiti v posameznih konkretnih in odmevnih zadevah.

Drug problem, ki je rak rana slovenskega sodstva, na katerega je sicer opozoril Radonjič, je tožilstvo, vendar ne samo v kontekstu, ki ga omenja Radonjič in sicer, antagonizem med tožilcem in sodnikom, ampak je problem zlizanosti tožilstva in sodnikov, kjer sodniki v večini primerov zgolj sledijo tožilstvu in gre praktično v celotnem dokaznem postopku zgolj za potrjevanje obtožnice in ne sojenje ter enakopravnost obeh strani na sodišču, se pravi obrambe in tožilstva. To lahko potrdim na lastnem primeru, kjer je sodnica zgolj sledila tožilstvu in izvajala samo tiste dokaze, ki naj bi potrjevali obtožnico. Na zlizanost med sodniki in tožilci, ki imajo mimogrede stalni dostop do sodnikov, kar sem se prepričal na lastne oči, ko je recimo sodnik iz sodišča v Celju v času, ko sem bil na tožilstvu, enostavno prišel k tožilcu. Lahko predvidevam, da ne na kavo ali prijateljski pogovor, ampak po instrukcije, kako bosta izpeljala konkretni postopek do obsodbe.

Nasploh pa imam, potem ko je vodja ODT v Celju Ivan Žaberl v mojem primeru po “prijateljski liniji” sam osebno sprejel odvetnika Jožka Gregoroviča, iz odvetniške pisarne Gregorovič-Pungartnik, ki je zastopal Unior skupaj s svojim klientom in podal kazensko ovadbo proti meni skupaj s “samoovadbo”, kar je kasneje vodja ODT potrdil tudi na pričanju na sodišču v Slovenj Gradcu, seveda svoje mnenje. Da ne bom pristranski, predlagam seveda, da se vrnemo k sodniku sodniku Zvjezdanu Radonjiču. Ta je v dramatičnem in čustvenem nagovoru opozoril na številne pritiske, ki jih je doživljal med sojenjem in dramatično priznal globoko državo pravosodja. Zato je njegov nastop, ki je bil objavljen včeraj vreden branja in ga povzemamo spodaj. V novinarskih povzetih s sojenja so namreč manjkali najbolj zanimivi detajli, kako deluje takoimenovani mehki pritisk na sodnike, ki ni zgolj institucionalni, ampak predvsem v smislu prijateljskega prepričevanja, da “bo že vedel, kako je treba soditi”.

Strinjam se namreč s tistimi, ki so zapisali, da je “objava tega v interesu javnosti, saj je Radonjić razkril pritiske globoke države. Javnost ima pravico vedeti, kaj se dogaja za štirimi stenami sodišč, saj je jasno, da je na koncu montiranih procesov najbolj prizadet prav mali človek. Neodvisno sodstvo bi moralo biti nesporni temelj vladavine prava, sedaj pa je sodnik Radonjić razkril, da v Sloveniji ni tako. Le koliko sodnikov je podleglo pritiskom in razsodilo v skladu z navodili globoke države?”

Sodnik Zvezdan Radonjić: “Ni, torej, v navadi, da se obrazložitev sodbe začne z elementi, ki so spremljali sojenje, kot so v tej situaciji nujni. To počnem prvič.

Ko sem dobil zadevo v sojenje, je pet ali šest sodnikov reklo, dobro, da si ti to dobil, ker to ti edini lahko dokončaš. S tem niso mislili, da sem tako sposoben, ampak da sem tako samosvoj. Zadevo sem naštudiral. Pred sojenjem sem šel k vrhunskemu pravnemu strokovnjaku in mu od besede do besede napovedal, kaj se bo dogajalo na tem sojenju. In vse se je zgodilo.

Takoj po prvih narokih so se začeli obiski predsednika sodišča Marjana Pogačnika in nenehna klicanja, da se me naj disciplinira. Da naj začnem soditi, tako kot je treba. 14. 1. 2019 so že pisne vloge, da se me izloči, da se me opominja. 16. 1. vodja skupine državnih tožilcev Furlan Pogačniku predlaga moje kaznovanje, discipliniranost. 17. 1. se me izloča, 18. 1. tudi.
Navajajo se izmišljotine, da uporabljam podatke, ki jih v spisu ni. Vsi ti podatki so v spisu Novič, pa tudi v spisu Michel. 12. 2. se zahteva izločitev Štularja, pooblaščenec, potem pa tudi SDT. 28. 3. 2019 se mi napoveduje, da sem v kazenskem postopku in v disciplinskem postopku, Štular tudi.

9. 3. 2019 vrhovni sodnik, kot disciplinski tožilec, na pobudo državnega tožilstva vlaga za mene pobudo za uvedbo disciplinskega postopka. 2. 4., po enem mesecu, se mi to vroči, s starimi, da se me čim bolj zmede, disciplinirano, ta zadnjič. 16. 4. časopisna objava, izjava predsednika vrhovnega sodišča, da je pogoj, da se me odstrani, da se me suspendira, je uvedba kazenskega postopka, Marjan Pogačnik, predsednik sodišča, ravno tako pove, da o tem ne ve nič. Več kot sto pet časopisnih prispevkov je bilo objavljenih do danes, v nobenem izmed njih ni bilo zapisano, da je sojenje Milku Noviču pošteno.

Mladina in Dnevnik me napadata sinhronizirano. Iznašajo se podatki iz mojega zasebnega življenja. Iz moje zdravniške mape. Obrnil sem se na zgodovinarja, ki je preučeval stalinistične postopke. V celem času Sovjetske zveze se nič takega ni zgodilo, kar se meni dogaja v štirih mesecih. Kdo stoji za vsem tem, jaz ne vem? Milko Novič ni tako pomemben in jaz nisem tako pomemben, da se naju bi lotili na ta račun. Sporočilo je jasno, sodnik ne sme soditi pošteno, poštenega sojenja ne sme biti. Jaz sem sodil pošteno, s čimer sem zastavil svojo kariero.Nikoli ne bom napredoval. Čez en mesec bom verjetno v suspenzu. To, da je Novič imel pošteno sojenje, je pogojeno z mojo odločitvijo, da si uničim kariero. Tisti, ki boste od sodnikov zahtevali, da sodijo pokončno in pošteno, trikrat razmislite, preden boste sodniki … jaz sem do sedaj edini, ki je preživel to Golgoto, pa sem sodil tudi že tastu predsednika Združenih držav, sodil sem najbolj občutljive politične zadeve, vsi politiki so bili pred menoj, ampak takšne surove, brutalne kampanje, ki je spremljalo to sojenje, jaz ne pomnim.

Očitno je bilo, zadano že v prvem sojenju, da Novič mora biti obsojen, da se neke zadeve ne bi raziskovalo na Kemijskem inštitutu. Kdo je tu v ozadju, ne želim špekulirati, vsekakor pa gre za odločitve, ki segajo v vrhove pravosodja, v vodstvo državnega tožilstva, na sodni svet in vrhovno sodišče Slovenije. Kdo stoji za tem, kar počne Miha Kunič, tudi jaz ne vem, sigurno pa ne vdova od Jamnika. Zato ozadje tega sojenja v polni meri ugotavljam, da je naravnano.

K meni že mesece hodi določena sodnica, ki je vedno v kontaktu s skupino državnih tožilcev. Vsak teden mi namiguje, a ne, da ne boš oprostil Noviča, a ne, da ne boš oprostil Noviča. (…) V prejšnjem kazenskem postopku (…) Milko Novič poštenega sojenja ni imel. Nobeden izmed štirih sodnikov ni v kazenskem postopku, niti v disciplinskem postopku. Tožilstvo je (…), da je sojenje bilo nepošteno. Nobenega ni poslalo v kazenski postopek, pošilja mene … Pravi, izhodiščna točka meritve ni znana. Stala je na izhodiščni točki (…) Sojenje se (…) onemogoča. O tem nobeden ne sporoči niti besede. Toliko o spremljanju tega sojenja (…)

Potrebno je vložiti obtožni predlog, potem me lahko šele suspendirajo. Kaj to pomeni, da bo tožilstvo takoj to vložilo in da bom takoj suspendiran, da še sodbe ne morem napisati. Zdaj pa glede samega dejanja. Preden se sodišče loti dokazovanja, mora narediti materialni preskus obtožbe …”

Posnetek nastopa Radonjiča je namreč dragocen za druge postopke, kjer sodniki niso premogli toliko profesionalne integritete, da bi tako kot Radonjić, da bi razkrili vse pritiske in namige kako naj razsodijo v doloženih primerih, ko se vključi tranzicijska kontinuiteta in globoka država. Nastop Radonjića je sicer naletl na različne odzive v javnosti pač odvisno od političnih preferenc, ker ga nekateri kujejo v nebo spet drugi pa ga kritizirajo. Tako je recimo Bodan Biščak na twittu zapisal, da “čeprav so nekateri izjavo sodnika Radonjiča po sodbi Noviču, skupaj z nekaterimi čudaštvi med sojenjem, ne zbujajo zaupanja v sodbo. Mož je ali politično ideloško pristranski ali pa neuravnovešen” pa vendarle suma sumarum ocenjuem , da je bil njegov nastop zdravilen in da bo imel pozitivne učinke za slovensko sodstvo. Nenazdanje je reveža včerja že dobil kriminaliste v vsojo pisarno.

Če izhajam svojega primera in iz zelo verjetne podmene, da so protagonisti pregona proti meni eksponenti kontinuitete v dveh državnih podjetjih Unior in Rhydcon, v komplotu z odvetniško pisarno Gregorovič Pungartnik iz Šamraja pri Jelšah v povezavi z ODT v Celju in vodejm tožilstva Ivanom Žberlom je namreč zelo verjetno, da je lahko nekdov tej strukturi kontinuitete oportunistično zaznal priložnost za obrćun z mano kot novinarjem.

Ta priložnost je za kontinuiteto pomenila priliko, da se me kot raziskovalnega novinarja in zato kot nevarenega utiša s tem, da se ga na koncu pripelje v kazenski postopek in se ga obsodi. To, da mi je sodnica Valerija Matvoz Jeromelj v Slovenj Gradcu popolnoma neosnovano izrekla enoletni varnostniukrep opravljanja novinarskega poklica, sicer v omenjeno kontinuiteto vklaplja tudi del pravosodja. Vsekakor pa je ta presenetljivi in nezaslišani varnostni ukrep, ki nadalje implicira diskvalifikacijo konkretne sodnice, prav lahko del tega istega implicitnega komplota proti zelo motečemu novinarju.

Glede na to, na kakšne namige se pravosodje v Republiki Sloveniji ubogljivo odziva, kot je razkril sodnik Radonjić in glede na izrecno navodilo, nikakor ni bilo neobhodno, da bi npr. sodnici v Slovenj Gradcu nekdo dal o tem kako naj sodi in obsodi – izrecna navodila.

COMMENTS

Wordpress (0)