(VIDEO) Ekskluzivno razkritje ozadja, kdo in zakaj je Hrvaško potegnil v obveščevalno vojno z BiH in Slovenijo in kako je premier Marjan Šarec “padel” v dvojni oziroma trojni medijski spin oziroma kombinacijo obveščevalne igre z nepredvidljivim koncem

Vrnimo se na začetek. Kontroverzni novinar bosanskega spletnega časopisa Žurnal Avdo Avdić, ki naj bi ga tajna služba BIH uporabljala za plasiranje določenih informacij v oddaji Pressing na televiziji N1, plasira informacijo, da naj bi šef kabineta hrvaške tajne službe, famozni Mehanik Davor – Davor Franjić – vmešan v prisluškovanje slovenskemu arbitru in agentki leta 2015, čeprav razen namiga, s katerim bi podkrepil delovanje Mehanika Davorja v Bosni in Hercegovini, ne ponudi nobenih dokazov ali izjav, ki bi podkrepile njegovo navedbe.

Voditelj novinarja Avdiča v Pressingu najprej sprašuje, ali je v tem primeru uporabljen s strani nekoga ali je on uporabil nekoga za plasiranje teh informacij?

Avdić: Moje delo je, da objavljam informacije. Moje delo ni, da sem zlorabljen, ali da jaz kakor koli uporabljam ali zlorabljam.

Novinar N1: Vprašam vas samo Avdo, ker je znano v vaši karieri, da ste pogosto menjali sodelavce in prijatelje. Bili ste blizu SDP-ju, pa potem SDA-ju.

Avdić: Kdo pravi to?

Novinar N1: Obstajajo fotografije, ki so jih objavljali mediji, ki vam niso naklonjeni. Z Živkom Budimirom, znana afera, v kateri vam Živko Budimir daje naloge, kaj morate delati. Daje vam navodila, kaj morate delati. Obstajajo fotografije, na katerih ste vi skupaj z brati Šamparac z direktorjem obveščevalne službe Bosne in Hercegovine Osmicom, z ministrom za varnost Draganom Mekićem. A vi nimate problema s tem?

Avdić: “Zakaj bi imel problem?

Novinar N1: Novinarji običajno skrivajo te svoje kontakte z obveščevalnimi krogi, s tožilci. S tožilcem Čavkom ste prav tako bili v dobrih odnosih. On vas je pred dnevi zaslišal.

Avdić: To je običajno, ko jaz sedim z ljudmi, delam svoje delo, pravi Avdo Avdić

Da bi Avdič v nadaljevanju potrdil svojo kredibilnost, ko dokazuje, kako je mehanik Davor nagovarjal bosanske selefiste za sodelovanje z hrvaško obveščevalno službo SOA, navrže tudi stavek, ki je potem postal osnova za zgodbo POP TV -ja , “da je mehanik Davor in hrvaška SOA leta 2015 posnela tudi Sekolca in Drenikovo”.

Avdo Avdić: “Vem, da so recimo v določene afere celo na ozemlju EU vmešani ljudje, ki so povezani z obveščevalno službo Hrvaške. Vrnimo se kratko v preteklost. Torej po mojih informacijah, do katerih sem uspel priti, šef kabineta direktorja obveščevalne službe RH Davor Franjić je človek, ki je deloval na ozemlju EU. Imate primer v Sloveniji, ko so oni nezakonito prisluškovali njihovi agentki, ki jih je zastopala v času arbitraže za Piranski zaliv. Potem so objavljeni ti famozni posnetki v Večernjem listu. kar pomeni, da so bili pridobljeni na nezakonit način, da bi preprečili, da Piranski zaliv pripada Republiki Sloveniji in ne Republiki Hrvaški, Arbitražno sodišč je presodilo kot je presodilo. In prav v tej aferi je bil vmešan ta Davor Franjić, človek, ki ima še kako dobre kontakte v BIH, v levih in desnih strankah.”

Takoj po nastopu novinarja Avda Avdića POP TV povzame, da je sedaj vse jasno in da je hrvaška SOA oziroma konkretno mehanik Davor prisluškoval slovenski agentki in slovenskemu sodniku. Sestane se vlada, na katero pride direktor Sove, Rajko Kozmelj, na vladi “nesporno potrdi” prisluškovanje hrvaške SOE oziroma “mehanika Davorja”. Predsednik vlade Marjan Šarec v izjavi novinarjem posredno potrdi, “da je na zaprtem delu seje šef Sove pojasnil situacijo, kar so slišali, pa je po Šarčevih besedah zaskrbljujoče.

“Moram povedati, da je bil na zaprtem delu seje vlade prisoten direktor Sove, ki nam je razložil situacijo, se pravi tako širše na Balkanu kot pa tudi v dotični zadevi”.

Po eni strani smo zadovoljni, ker obveščevalna služba dobro dela, po drugi strani nas lahko skrbi, če je to način delovanja znotraj EU, in če je to odnos med državami, ki naj bi bile prijateljske, je dodal Šarec.

“Moram reči, da je tisto, kar smo slišali, dokaj zaskrbljujoče. Po eni strani seveda smo zadovoljni, ker naša obveščevalna služba dobro dela. To je ena zadeva, po drugi strani nas pa lahko skrbi, če je to način delovanja znotraj Evropske Unije, in če je to odnos med državami, ki naj bi bile prijateljske”.

Da bi na Pro Plusu podkrepili svoje odkritje, ki mimogrede ni več navedba bosanskega novinarja Avdića, ampak “gola resnica in dejstvo”, ki ga je “odkril” POP TV, izvorne informacije niso več pomembne, ampak je v prvem planu posnetek, kako je hrvaška vlada preko patra Ivana Tolja, prvega človeka iz medijske hiše Styria na Hrvaškem, poskušala preprečiti objavo zgodbe o prisluškovanju hrvaške SOA slovenskemu arbitru in agentki. Zgodba o tem, kako je Ivan Tolj poklical skrivnostnega “nič hudega slutečega direktorja globalne multinacionalke”, ki lahko vpliva na POP TV, da bi preprečil nekaj, kar je na televiziji N! predvsem v svojo obrambo že tako navrgel Avdo Avdić, postane vohunska afera številka 1 na Balkanu.

Ob tem je zanimivo dejstvo, da je že po seji vlade prejšnji četrtek, pred nastopom Marjana Šarca, direktorica Ukoma Kristina Plavšak Krajnc spraševala novinarje, konkretno tudi mojo malenkost, ali so tudi name poskušali vplivati oziroma ali nas je kdorkoli klical v zvezi z najnovejšo afero in poskušal doseči, da zgodbe ne objavimo. Jasno je, da je zgodba na POP TV-ju nastajala v kombinaciji s kabinetom PV-ja in po vsej verjetnosti z obveščevalno službo, ki je priskrbela posnetek pogovora med predstavnikom Striye in bivšim direktorjem CME-ja. Torej so državni uredniki že prejšnji teden vedeli za posnetek patra Ivana Tolja, ki je dokaj nespretno klical nič hudega slutečega direktorja mednarodne korporacije, po vsej verjetnosti nekoga iz CME-ja, ki se na posnetkih, vsaj v tistem delu, kar je bilo objavljeno, vede kot, da je pričakoval klic in se dela nevednega, o čem mu Tolj pravzaprav govori: o Iranu ali o Piranu.

Zadeva dobi epilog na včerajšnji seji sveta za nacionalno varnost, ki je bila sklicana z eno samo točko dnevnega reda in sicer Vpletanje hrvaške vlade na delovanje arbitražnega sodišča ter poskus vplivanja na slovenske medije.

1. Mar ni nenavadno, da je bila včeraj seja sveta za nacionalno varnost, premier Šarec pa je že prejšnji teden, dobesedno naslednji dan po objavi POP TV, že komentiral, da ga skrbi prisluškovanje sosednjih držav in se “obesil” na to tv zgodbo?

2. Prisluškovanje je problem od julija 2015 in ne glede na to, da Sekolec-Drenikova nista govorila nič drugega kot le kako poteka debata, kar je sicer neprofesionalno, škodljivo, amatersko. Vlada in Sova v kombinaciji z POP TV-jem na novo izumljajo prisluškovanje in ga na novo delajo za politično temo, Zakaj?

3. S tem ponovno odpira ta dosje, ki je bogatejši za nekaj dejstev, ki jih prej nismo poznali, recimo za zgodbo Ernesta Petriča, strokovnjaka za mednarodno pravo, ki bi moral biti član arbitražne ekipe na predlog Pahorja, pa ga je Türk eliminiral in “sforsiral” Sekolca, ki je, kot piše Petrič, takoj poklical njega, če bi mu pomagal, ker mednarodno pravo ni njegov teren.

4. Glede na to, da je Toljev sogovornik skrit in varovan, gre po vsej verjetnosti za nekoga, ki ni več tam. Tolj ga sprašuje, če ima še vpliv na POP TV. Tega se lastnika tv hiše ne sprašuje, to se sprašuje nekoga, ki ni več tam. Zelo verjetno je, da je ideja, da Tolj nekoga pokliče, zrasla doma in so tega tujca nastavili. Tolj verjetno misli, da je to bila hrvaška ideja. S tega stališča je zelo verjetno, da gre za dvojno oziroma trojno igro obveščevalnih služb, ki je Tolja očitno navlekla. Klic je bil pričakovan in zato sneman. To pa pove, da gre bodisi za “revanš” Sove, ki jo je SOA 2016 izigrala (sicer slab “revanš”, ki ne bo imel velikih mednarodnih posledic). Obveščevalne službe in predvsem mediji hlepijo po takih obveščevalnih igricah, ker mislijo, da so bistvo politike in da se vse dogaja v kabinetih obveščevalnih služb. Vprašanje pa je, kdo je z njimi fasciniral premiera Marjana Šarca.

5. Take igrice se ne končajo dobro v nobenem primeru. Hrvaška vlada se je distancirala od Ivana Tolja, tako, da so to bolj streli v mehko meso, ker hrvaške vlade s tem ne bodo prisili v implementacijo arbitražnega sporazuma.

6. Obveščevalna kombinacija, predvsem na relaciji med slovensko in bosansko obveščevalno službo, ki naj bi bila nekakšno maščevanje za delovanje hrvaške obveščevalne službe v BiH in Sloveniji, pa ima vsaj eno dobro plat. To pa je discipliniranje in pritisk na hrvaško politiko, ki ne spoštuje nobenih zavez in odločitev sodišč, predvsem pa ne danih zavez in dogovorov.

V tem kontakstu je zanimiva tudi izjava Damirja Črnceca o implementaciji arbitražnega sporazuma za Siol:

Šarčeva vlada vas je imenovala tudi za vodjo skupine za implementacijo arbitraže. Kaj vse ste do danes že naredili na tem področju?

Jasno smo povedali, da bomo nadaljevali implementacijo arbitražne razsodbe, ki je bila sprejeta v slovenski pravni red. Torej nadaljujemo politiko prejšnje vlade, a smo se na drugi strani odločili za konkretnejše ukrepe, o katerih morda ne bi javno govoril, ki so morda drugačni, kot so bili v prejšnjem mandatu. Že navzven je vidno, da je manj nekega javnega komuniciranja. Če se malo pošalim, lahko sklepamo, da je morda več nekih drugih aktivnosti.

Implementacija sicer teče, tudi na terenu. Me je pa odkrito zaskrbelo stališče največje opozicijske stranke Janeza Janše, v katerem so se postavili na isto pozicijo, kot jo ima hrvaški premier Andrej Plenković, ki bi še kar trgoval z odstotki Piranskega zaliva. Tukaj so stvari popolnoma jasne in nedvoumne. Arbitražna razsodba je jasna, koordinate so določene in kakršnakoli trgovina tukaj je lahko samo na škodo Slovenije.

Kot kakšen partner se je sicer Hrvaška pokazala v procesu implementacije?

Slovenija sodeluje pri procesu Hrvaškega vključevanja v schengen, ker si želimo, da Hrvaška čim prej vstopi v to območje, hkrati pa jasno opozarjamo, da mora izpolniti vse kriterije, ki so za to potrebni. Tukaj je bilo sodelovanje na operativni ravni vedno dobro, kakor tudi sodelovanje, na primer, na ravni turizma, saj Slovenci še vedno na veliko romamo na Hrvaško.