(VIDEO) Svetlana Makarovič jezna zaradi Guaidoja: “Mislila sem, da je največji slinar Pahor. Cerar je večji slinar kot Pahor” – TOPNEWS.si

(VIDEO) Svetlana Makarovič jezna zaradi Guaidoja: “Mislila sem, da je največji slinar Pahor. Cerar je večji slinar kot Pahor”



(VIDEO) Svetlana Makarovič jezna zaradi Guaidoja: “Mislila sem, da je največji slinar Pahor. Cerar je večji slinar kot Pahor”

O aktualnem dogajanju v Venezueli je sinoči v Hiši sanjajočih knjig na tiskovni konferenci, ki so jo organizirale štiri organizacije civilne družbe Festival Sanje društvo Sapramiška, Profestival in društvo Gibanje TRS, govoril venezuelski veleposlaniki na Dunaju, pristojen tudi za Slovenijo, Jesse Alonso Chacon Escamillo. Venezuleki veleposlanik se je včeraj sicer srečal s predsednikom parlamenta Dejanom Židanom in se udeležil sestanka na slovenskem zunanjem ministrstvu, kjer je povedal, da je bilo četrtkovo prepoznanje Juana Guaidoja za začasnega venezuelskega predsednika, napaka. V bran in podporo Venezueli sta stopili tudi Svetlana Makarovič in koordinatorka Levice Violeta Tomič. Makarovičeva je v zelo odmevnem otvoritvenem nastopu izredno kritično nastopila do vladajoče politike oziroma do četrtkove odločitve vlade o prepoznanju Juana Guaidoja za začasnega venezuelskega predsednika.

“Zdravo tovariši in tovarišice. Sprašujem se, ali je res Slovenija država kolaborantov. Od nekdaj, odkar je bila Slovenija tako rekoč osvobojena, osamosvojena, je takoj uvozila ogromno starih kolaborantov fašizma. Kakšna država je to? Kakšna država je to, kjer so vedno en za drugim zunanji ministri slinavi in hlapci, kolaboranti, kakšna država je to? Spremenili jo bomo, bomo jo spremenili. In, če je Slovenija država, ki je že kolikor toliko prodana, držimo z Venezuelo, naj se Venezuela ne proda za kos kruha. Naj ne naseda floskulam politikov, da moramo pa sedaj Venezueli pomagati zato, ker so tam ljudje lačni, kjer živijo v pomanjkanju. Ogromno ljudi živi v pomanjkanju. V Jemnu otroci umirajo, marsikje otroci umirajo, kaj je s Palestino? Marsikje je huda revščina, dosti hujša, kot je v Venezueli. Meni osebno se zdi Manduro kreten, mi je prav žal, ne zna voditi države. Ampak, tukaj gre za dediščino Chaveza, tukaj gre za dediščino rdeče zvezde Južne Amerike. Za to gre. Vendar, ko pomislim na zunanjega ministra, kako se obnaša, pa imamo spet slinarja, mislila sem, da je največji slinar Pahor. Cerar je večji slinar kot Pahor. O desničarjih ne bom govorila, ti so itak prodani. Ti, ki niso vredni nositi rdeče zvezde, ki so jo nosili takrat, ko je bilo to oportuno in praktično, ker so bili pri koritu, ker je Jugoslavija neštetokrat zlorabila simbol rdeče zvezde s tem, da je diskriminirala nečlane komunistične partije. Zdaj nosimo rdečo zvezdo tisti, ki vemo, da nas zvezda zavezuje, da je to postal moralni simbol. Rdeča zvezda ni strankarski simbol, rdeča zvezda je moralni simbol in tako velja tudi za Venezuelo. Naj živi Venezuela. Venezuela zdrži, zdrži. Vsi umetniki Venezuele držimo skupaj, tisti, ki smo se spoznali v Venezueli, in tisti, ki se nismo. Ne se prodati za kos kruha! Kako se je pravzaprav začelo? Z Vilensko izjavo! Takrat je začela Amerika, no tudi že prej s svojimi plenilskimi pohodi po svetu. Sedaj ji je zadišala Venezuela. Venezuela, ne daj se. Saluti. “

Bravo bravo so vzklikali navzoči v dvorani in vzklikali Smrt fašizmu. Svoboda narodu.

Nato je nastopila poslanka Levice Violeta Tomič. “Jaz sem izjemno razočarana nad držo slovenske politike, ki je, kot je rekla Svetlana Makarovič, kolaborantska. Zelo sem razočarana tudi kot državljanka Evrope, ko gledam to dvoličnost, ko mi govorijo, kako v Venezueli ljudje trpijo lakoto. Seveda nimajo vsega. Toda dragi moji, če bi jim banka združenega kraljestva za več kot milijardo evrov zlata, bi bili vsi siti. Če bi nehali z blokadami, bi bili vsi siti. Venezuela leži na nafti in na zlatu in to je njihovo prekletstvo. In oni, Amerika, v glavnem oni, so žejni njihove nafte in njihovega zlata. In naš zunanji minister je šel vprašati svojega gospodarja v Ameriko, kako naj misli in je podprl njihove imperializme in njihovo žejo po zlatu in po nafti Venezuele. Odkar sem članica Sveta Evropa, gledam ogromno krivic in ta hinavščina, kako v Venezueli ljudje trpijo in mi jih bomo z našim priznanjem tega, ameriški lakaj. Ko sem šla v Strasbourg v Svet Evrope, so stali demonstranti in imeli napis osvobodite Leyla Güven. Ona je poslanka, ki gnije v turškem zaporu samo zato, ker je dovolila razpravo v parlamentu o temi, ki ni bila všeč Erdoganu. A je kdo tožil Turčijo? Ne, ni, ker je Turčija naša partnerica. Drugi teden v sredo potujem v Zahodno Saharo. Od leta 1976 so Sahara Polisario People na okupiranem ozemlju in živijo od humanitarne pomoči. A se je kdaj Evropa spomnila, da bi Maroko ustavila pri kratenju človekovih pravic Sahara Polisario People. Nikoli. In še bi lahko naštevala. Kurdi, koliko Kurdov je zaprtih, pobitih, ampak tu so naši interesi. Mi toleriramo v srcu Evrope, v Španiji, katalonski referendum, kjer smo gledali, kako so starke in stare pretepali, ko so šli na na volišča. In si drznemo mešati v notranje zadeve Venezuele. Preberite si venezuelsko ustavo. Je ena boljših na svetu. Pisali so jo ljudje. Imela sem to čast in srečo, da sem bila pred dvema, tremi leti na obletnici, ko so praznovali svojo ustavo. Na ulicah je bilo na milijone ljudi. Samo na ulicah je bilo mnogo več ljudi, kot jih mi v Sloveniji premoremo in so plesali in so se veselili. In nihče mi ne bo rekel, da je kdo prisilil te ljudi, da se veselijo. Bili so srečni in ponosni, da imajo svojo ustavo, in da imajo svojo državo. In to je tista moč, ki jo začutiš, ko si tam. Ko sem bila na Kubi, ki je ravno tako preživljala hudo blokado in težave, je rekla gospa, ki je v ministrstvu za ekonomijo: “Mi vemo česa vse nimamo, ampak vi si ne morete predstavljati, kaj vse smo pridobili”. Zavedati se moramo, da je Južna Amerika posebna zgodba in zahodni imperialisti so Južno Ameriko vedno gledali samo kot nekaj, kar lahko poberejo in izkoristijo. Ljudje niso bili pomembni. Kako si danes drznejo govoriti o ljudeh Venezuele. Ljudje niso pomembni, ljudje so kolateralna škoda. Zanimajo jih rude, nafta, zlato in nič drugega. Če hočemo kaj dobrega narediti za ljudi, potem se nehajmo vmešavati v zadeve drugih držav. Slovenija je isto storila z Libijo in vemo, kaj se z Libijo dogaja danes. Ravno tako smo stisnili rep med noge in prikimali kapitalu, ko je šlo za Sirijo. Danes se čudimo, ko je Sirija razrušena, ljudi smo pognali z njihovih domov. In danes, jutri, če bo v Venezueli državljanska vojna, bodo krvave roke vseh slovenskih politikov, ki so stopile na stran tega neznosnega početja. Hvala, toliko od mene. Smrt fašizmu”, je končala Violeta Tomič ” … Svoboda narodu so vzklikali prisotni.

Po tem je nekaj več kot pol ure potekal pogovor z venezuelskim veleposlanikom, ki je med drugim dejal, da si ne želijo vojne, niti se ne bodo spustili v kakšno provokacijo, ” ampak, verjemite, vsak milimeter te države bomo branili, kot smo ga branili vedno”.

Prepis celotnega nastopa venezuelskega veleposlanika Jesse Alonsa Chacona Escamille, venezuelskega veleposlanika na tiskovni konferenci v Ljubljani:

“V Venezueli se trenutno dogaja enostransko vmešavanje ZDA, ki odprto kršijo pravila oziroma stvari, ki so zapisane v listini OZN, mednarodno pravo in nas vodi v svet, kjer tisti, ki je najmočnejši zatira tiste, ki so šibkejši. Predstavljajte si recimo, da bi bila Slovenija danes Venzeuela. Ta proces vmešavanja ima tri glavna orožja oziroma tri glavne sestavine. Prva izmed teh je skupna ekonomska politika oziroma napa, ki se je začela leta 2015, ko je predsednik Barack Obama razglasil Venezuelo za nenavadno nevarnost državi. Od tistega dne naprej, od leta 2015, se je vsa ta blokada torej, dostop do sredstev, gospodarska blokada, je pognala Venezuelo v najhujšo krizo v zgodovini. Venezuela ima v tem trenutku blokiranih 30 milijard dolarjev in kot rezultat te blokade, je Venezuela v teh letih izgubila med 1,1 in 1,6 BDP-ja. Da si lahko predstavljate, kaj to pomeni, to je okoli 200 milijard dolarjev. Seveda prepoznavajo, da Venezuela v tem trenutku nima dostopa do zdravil, nima dostopa do sredstev, nima dostopa do socialnih storitev, ker je cilj vsega tega, da vlada izgubi na svoji priljubljenosti. Marca leta 2018 se je začela vsa ta mašinerija vojaške intervencije. Torej istega leta, istega meseca, torej v marcu 2018, je Manduro začel z opozicijo pogovor o volitvah in potem ko so prišli do dogovora, in je šlo to v sef predsednika Dominikanske republike, potem v tistem trenutku dobi predstavnik skrajne desnice klic iz ZDA in se v bistvu na ta način prekine tisti dogovor, ki so ga dosegli za okroglo mizo. in to je bil začetek tistega načrta, ki se je sedaj zaključil 23. januarja s tem, ko se je Guaido oklical za predsednika. Na podlagi tega so se potem izvedle volitve 20. maja in na teh volitvah torej dve stranki opozicije nista sodelovali. Te volitve je potem dobi sedanji predsednik Maduro z več kot sedmimi milijoni glasov, kar ustreza približno 32 odstotkom volilnega telesa, na drugi strani, da imate predstavo, je Donald Trump zmagal s 26 odstotki. V tem primeru, če naredimo to primerjavo, je predsednik Maduro bolj legitimen od Trumpa, kar otežuje Evropski uniji, da bi se potem vmešala v ameriško situacijo. Venezuelci smo izvolili Nicolasa Madura in mednarodno pravo nas v tem primeru podpira oziroma nam pomaga. Torej 10. januarja je Nicolas Maduro prisegel kot predsednik in potem 16. januarja, nekaj dni zatem, je ameriški podpredsednik Mike Pence posnel tisti videoposnetek, ki sporoča ljudem Venezuele, naj gredo 23. januarja na veliki shod. Gospod Guaido se je samooklical na javnem kraju, na javnem trgu v bistvu se je samooklical zato, ker ni bilo nobenega javnega procesa. In potem predsednik ZDA z enim tvitom prepozna oziroma prizna Guaidoja za predsednika, kar je nekako precendens v diplomaciji. In od tistega trenutka naprej, vsi predsedniki skupine LIMA storijo enako, torej priznajo Guaidoja. Če ne bi imeli zadaj kritja s strani ZDA, bi bila to v bistvu šala. Problem je v tem, ker so zadaj ZDA, ki so najbolj konzervativne. Torej Elliott Abrams je tisti, ki je poseben odposlanec ZDA za Venezuelo, ki je bil v bistvu obtožen v ZDA zaradi zločinov, ki jih je storil v Srednji Ameriki, ki je odgovoren tudi za ogromno žrtev v Salvadorju, odgovoren za smrt staroselcev v Gvatemali, ki je odgovoren tudi za prodajo kokaina, kar se je potem prezentiralo v tem, da nas skrbi, kaj se bo potem zgodilo. Od tega trenutka, ko se je Guaido samooklical, se je več zgodilo v medijih kot v sami Venezueli. Ker drugo orodje, ki je v tem primeru pomembno, je to, da se vse skupaj dogaja na socialnih omrežjih. Verjetno bi glede na vse te vplive trenutno verjeli, da je Venezuela v ognju. Da so tam barikade, da se dogajajo shodi. Resnica je taka, da se v tem trenutku v Venezueli ne dogaja praktično nič, obstaja pa problem oziroma zaskrbljenost, kako do zdravil, kako priti do raznoraznih zadev. Ampak, kljub temu, kljub blokadi, predsednik Maduro s temi subvencioniranimi izdelki oziroma sredstvi zagotavlja hrano oziroma sredstva šestim milijonom ljudi. Kar je omogočilo to, da Venezuela trenutno ni v takšni humanitarni krizi, kot bi si jo morda želeli. V tej novi etapi želijo ZDA na nek način vstopiti oziroma intervenirati v Venezueli na ta način, pod krinko oziroma pod fasado humanitarne pomoči. Verjetno vi niste vedeli, da torej funkcionar, predsednik Rdečega križa tudi ni storil nič v to smer. Tudi OZN ni storila nič v to smer, torej gre za preprosto fasado, da bi s pritiskom na Venezuelce našli izgovor, da bi vstopili v Venezuelo. Ne zaradi demokracije, ne zaradi človekovih pravic. Trenutno, torej na Haitiju, imamo humanitarno krizo, torej že štiri tedne so ljudje na ulici, vlada je tik pred padcem, ampak nihče ne govori o tem. Razlika je pa v tem, da Haiti nima nafte. Na srečo ali pa tudi na nesrečo, Venezuelci imamo potrjeno največje zaloge nafte na svetu. Pod površjem Venezuele se nahaja 20 odstotkov vse zaloge nafte na tem planetu. In to samo štiri dni z ladjo do Severne Amerike. Drugi vir, torej Bližnji vzhod, je 45 dni z ladjo. In vsi vemo, da gre za sod, ki ne vemo, kdaj bo eksplodiral. Zakaj toliko zanimanja za Venezuelo? Zato, ker obstaja zanimanje za nafto. V Venezueli so se zaloge nafte odkrile na začetku 19 stoletja in od tistega dne, odkar se je odkrila, pa do leta 1998 so multinacionalke upravljale s to količino nafte pod površjem. Ta velika podjetja Texaco, Amoco, Chevron in potem si je leta 1999 ljudstvo priborilo vse to bogastvo in je začelo upravljati z njim. In v tem trenutku nobeno podjetje, ki želi črpati na tem območju, ne more pričeti, če njihovo državno podjetje nima 20 odstotkov v tem. Naj govorijo, kar želijo, oziroma, naj govorijo, kar pač govorijo, moje ljudstvo je tisto, ki upravlja z vso količino nafte. Torej gre v bistvu smo za to, torej gre za nek proces, da bi si priborili nazaj, prišli nazaj do tega, kar so nekoč že počrpale te multinacionalke. Venezuelci ne želimo vojne. Neka novinarka me je vprašala, če nas je strah in odgovoril sem ji, ja, strah nas je zato, ker gre za ZDA. Gre za arzenal oziroma silo, ki ima v lasti največ orožja na svetu. Zapor Guantanamo čaka na predsednika. Ampak, ta strah mi premagujemo dostojanstveno. Naše ljudstvo in pa oborožene sile se skupaj borijo za to, da bi obranile naša bogastva. V tem trenutku bi si res želeli, da bi bil Chavez z nami. Jaz sem Chaveza spoznal, ko sem imel 17 let in sem ga spremljal do zadnjega dne njegovega življenja. Tisti, ki smo ostali, moramo ohranjati naprej našo revolucijo. Nihče, in to priznamo, ne more stopiti v čevlje Huga Chaveza, ker je bil tako velik Ampak, res pa je, da sprejemamo to odgovornost, zgodovinsko odgovornost, da nadaljujemo. Danes je v igri dostojanstvo ljudstva in v igri je celotno dostojanstvo celotne Latinske Amerike in celotnega juga sveta. Nad nami oziroma ob nas je proces neokolonializma in vaša solidarnost, solidarnost ljudstev nam daje moč, da nadaljujemo. Nas Venezuelce je veliko stala osamosvojitev, suverenost, pravica do samoodločbe in pa samostojnost. Ne želimo vojne, niti se ne bomo spustili v kakšno provokacijo, ampak verjemite, vsak milimeter te države bomo branili, kot smo ga branili vedno. Danes torej bobni vojne ne utihnejo. Upam, da bo tista skupina, ki se je oblikovala v OZN, uspela nadaljevati tisto pot, ki si jo je zastavila. Upam, da bo mednarodna solidarnost do te pravice, da smo svobodni, odpravila vsak poskus vmešavanja oziroma intervencije in napada. Če bi kdo želel pomagati Venezueli, bi v bistvu moral prositi ZDA, da prenehajo z blokado in z vmešavanjem v zadeve Venezuele. To bi sprostilo gospodarsko situacijo in nam omogočalo, da bi šli nazaj na pota dialoga. Chavez je nekoč rekel, da tisti, ki si bo drznil iti svojo pot, bo nekega dne naletel na drugo stran, torej na silo ZDA. In mi smo očitno stopili ob ta kamen ZDA. Ampak, pomaga nam pa resnica, upam, da bomo zmagali, ne samo zaradi nas, ampak zaradi sveta samega. Zato, ker poraz Venezuele bi bil poraz mednarodnega prava in načel OZN in vzpostavitev zakona džungle. In po Venezueli bi prišle verjetno druge Venezuele, zato smo tako hvaležni za vašo solidarnost in za tiste, ki verjamejo v Boga in molijo za nas. Mi se bomo borili naprej za tisto najpomembneje, kar imamo, našo samostojnost. Havla.”

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)