Ali bo bivša predsednica vlade Alenka Bratušek, ki pri sanaciji bančne luknje očitno ni bila ustrezno informirana, šla še enkrat na led?

Je kandidat za guvernerja Banke Slovenije Boštjan Vasle v intervjuju za časnik DELO izrazil usmeritve svojega dela, ki bi morale skrbeti ministrico in nekdanjo predsednico Vlade Alenko Bratušek? Ali lahko nadaljnji razvoj dogodkov v Banki Slovenije ogrozi njene politične in karierne ambicije na evropskem parketu?

V do podrobnosti izpiljenem prvem medijskem nastopu kandidata za guvernerja Boštjana Vasleta, ki je bil načrtovan že pred uradno kandidaturo iz urada predsednika države Boruta Pahorja, so se že prvi dan pojavile razpoke, ki kažejo na to, da lahko Boštjan Vasle za nekatere poslanske skupine predstavlja veliko tveganje. Skupaj s predsednikom države Borutom Pahorjem si želita podpore večine poslanskih skupin, ki sedaj še ni zagotovljena. Iz njegovih stališč, ki jih je posredoval javnostim s prvim ekskluzivnim intervjujem za časnik DELO izhaja, da se dolgoletni direktor urada za makroekonomske analize in razvoj (v nadaljevanju besedila »UMAR«), ki je položaj direktorja zasedel že davnega leta 2007, torej eno leto pred zlomom investicijske banke Lehman Brothers, odlično oportunistično prilagaja trenutnim političnim potrebam, s katerimi si poizkuša zagotoviti uspeh svoje kandidature.

Istočasno je zelo pohitel z minimiziranjem svoje vloge v obdobju nastanka in sanacije bančne krize in že sedaj, čeprav še ni bil izvoljen na položaj guvernerja Banke Slovenije, svoj del odgovornosti za pretekle odločitve (trenutno še uspešno), prelaga na druge politične sopotnike. Najmanj neobičajno je, da je Boštjan Vasle, ki je s funkcijo direktorja UMAR imel neomejen dostop do medijev, vsakokratnih predsednikov vlad in tudi predsednice vlade Alenke Bratušek, v celoti izgubil spomin v tistem delu, ki se nanaša na nastanek in odpravljanje posledic bančne luknje. Naj spomnimo, da je bančna sanacija davkoplačevalce stala 4 milijarde evrov, in da se lahko stroški s slabim upravljanjem Banke Slovenje še povečajo.

Z intervjujem za sobotno prilogo časnika Delo, ki ga sedaj kot po tekočem traku povzemajo vsi relevantni mediji v državi, kandidat Boštjan Vasle v javnosti poizkuša ustvariti vtis, kot da z bančno luknjo ni imel in nima popolnoma ničesar. Vendar je igra Boštjana Vasleta s poslanskimi skupinami v tem delu zelo prozorna in nepoštena. Dejstva namreč govorijo nasprotno.

V spornem obdobju namreč ni bil direktor voznega parka vlade RS, brez pristojnosti za makroekonomska vprašanja, temveč je bil direktor vladnega urada UMAR, ki je samostojna vladna služba, kot njen direktor pa je bil odgovoren neposredno predsedniku vlade in zadolžen natančno za spremljanje makroekonomskih gibanj in posredovanja predlogov vsakokratnemu predsedniku vlade in tako tudi takratni predsednici vlade RS Alenki Bratušek, vse v skladu z glavnimi nalogami, za katere je bil zadolžen, te pa so: spremljanje in analiziranje gibanj in razvoja z ekonomskega, socialnega in okoljskega vidika, spremljanje in analiziranje uresničevanja razvojnih usmeritev države ter priprava makroekonomskih napovedi in drugih strokovnih podlag, ki so podlaga javnofinančnemu načrtovanju in ukrepom ekonomske politike.

Dolgoletni direktor UMAR Boštjan Vasle, ki se je glede vprašanja o stresnih testih svetovalne hiše Oliver Wyman v intervjuju označil za »nesodelujočega pri procesu, ki mu podrobnosti niso znane«, je kot kaže, kot državni uradnik z vsemi pooblastili opustil dolžno ravnanje in predsednice vlade Alenke Bratušek oziroma vlade RS ni opozoril na katastrofalne posledice napačne ocene bančne luknje oziroma negativnega slabega scenarija iz stresnih testov, ki so predvidevali intervencijo v višini več milijard evrov, ki se je tudi uresničila, kljub temu, da je v tistem obdobju na UMAR razpolagal s podatki, da bo rast pozitivna.

Ekonomist mag. Veljko Bole je za potrebe razlaščenih imetnikov kvalificiranih obveznosti do bank izračunal, da je bila sanacija bank leta 2013 pretirana in neupravičena, tako na mikro kot na makro ravni. Samo v primeru NLB in NKBM je bila ocena kapitalskega primanjkljaja skupno precenjena za 1,5 milijarde EUR. Z drugimi besedami, sanacija bank, ki je temeljila na izračunu kapitalskega primanjkljaja v obremenilnih testih, je bila torej predraga, vložek davkoplačevalcev v banke pa močno pretiran. Če držijo neuradni podatki, ki so prišli kasneje na dan, so banke testirali za obremenitve v okoliščinah triletne hude recesije (za obdobje 2013-2015) na podlagi skoraj 10% krčenja BDP, padca cen delnic za 25% in cen nepremičnin za skoraj 27%, kar pa se dejansko ni zgodilo.

Glavne zaplete med glavnimi akterji za bančno luknjo Bratušek, Vasle, Jazbec in Čufer pa lahko pričakujemo v fazi, ko se bo na podlagi Zakona o postopku varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank začelo razčiščevati, kdo je odgovoren za napačen izračun ocene kapitalskega primanjkljaja, kar je primaren cilj poslanskih skupin LMŠ in LEVICE, ki predstavljajo nove politične sile v politični areni. Iz Vasletovih odgovorov v intervju izhaja, da se je očitno že takrat zavedal uničujočih posledic pretiranega izračuna ocene kapitalskega primanjkljaja, kar kaže tudi na to, da je takrat bil dobro informiran o dogajanjih, in da je tudi sodeloval v procesu, vendar ni opozoril na katastrofalne posledice. To posredno potrjuje tudi njegova izjava za DELO dne 5.11.2018, ko je izjavil:

»Naloge, ki so pred Banko Slovenije v prihodnjem mandatu, so povezane z makroekonomsko stabilnostjo v širšem smislu. Potreben bo širši pogled in lahko ponudim svoje izkušnje iz časa, ko gospodarske razmere niso bile tako ugodne kot zdaj, tudi pri vodenju centralne banke in upravljanju s tveganji. Imam tudi precej izkušenj na zdajšnjem delovnem mestu pri vodenju projektov, kjer sem vpet v institucionalni okvir, ki je prepleten tudi z Banko Slovenije.« Iz njegove izjave tako izhaja, da se Boštjan Vasle sam hvali da je bil »vpet v institucionalni okvir, ki je prepleten tudi z Banko Slovenije«, vendar očitno sam ne bi za nič odgovarjal. To zveni kot izjava gasilca, ki je pomagal zanetiti požar, sedaj pa bi po katastrofi na prizorišču rad sodeloval pri gašenju požara.

Še bolj bi Alenko Bratušek moralo skrbeti stališče Boštjana Vasleta, da mora imeti računsko sodišče pravico do revidiranja Banke Slovenije, ki je diametralno stališčema dr. Boštjana Jazbeca in dr. Igorja Mastena, ki sta neodvisnost Banke Slovenije postavila na prvo mesto. Prvi celo na način, da je zakonsko rešitev o vlogi Računskega sodišča izpodbijal celo pred Ustavnim sodiščem RS, ki so ga njegovi »nekdanji neodvisni kolegi« iz »neodvisne« Banke Slovenije« že umaknili, čeprav bi se spodobilo, da bi počakali na guvernerja s polnimi pooblastili. Kandidat Boštjan Vasle s svojim stališčem o Računskem sodišču javno priznava, da bo dopuščal kršitev 7. člena statuta ESCB in ECB in 152. člena Ustave RS, in da ne bo spoštoval neodvisnosti Banke Slovenije, kar lahko pri ugotavljanju napak pri postopkih, ki jih je vodila Banka Slovenije predstavlja dodatno veliko nevarnost političnih
pritiskov na nekdanjo predsednico vlade RS Alenko Bratušek. Zanimivo bi bilo videti tudi reakcijo predsednika ECB Maria Draghia, ki v svetu ECB zagotovo ne potrebuje nekoga, ki bo deloval v nasprotju s statutom ESCB in ECB in z navodili Evropske komisije.

S takim stališčem se povečuje verjetnost, da bo z njegovim vodenjem Banke Slovenije prišlo do izplačila odškodnin razlaščenim imetnikom obveznic, kar bo v posledici še povečalo bančno luknjo in stroške za njeno sanacijo le-te. Namesto da bi Boštjan Vasle prevzel svoj del odgovornosti za neustrezne postopke, ki so pripeljali do enormne bančne luknje, bo kot kaže tudi s podporo Alenke Bratušek in SAB iz pozicije guvernerja z imuniteto (po imenovanju ga je praktično nemogoče zamenjati naslednjih 6 let), le nemo opazoval boj v ringu med Alenko Bratušek, Boštjanom Jazbecem in Urošem Čufarjem kdo bo na koncu izpadel »gnilo jajce«.

Z imenovanjem Boštjana Vasleta, govori se da ima podporo opozicijske SDS že zagotovljeno, lahko državni zbor zapečati usodo Alenke Bratušek in njene politične ambicije na evropskem parketu. Po drugi strani pa bi najslabšo rešitev za predsednika vlade Marjana Šarca predstavljal scenarij, po katerem bi državni zbor pod pretvezo »da se mudi« odločil brezglavo in v skrajni sili, saj bi to nepopravljivo poslabšalo možnosti predsednika vlade RS Marjana Šarca za vodenje napredne ekonomske politike, ki je za njega in njegovo ekipo ključ do uspeha na prihodnjih volitvah.