(VIDEO) Šarec najprej govoril na partizanski proslavi v Cviblju, nato pa v Kočevskem rogu v Jami pod Krenom položil venec – TOPNEWS.si

(VIDEO) Šarec najprej govoril na partizanski proslavi v Cviblju, nato pa v Kočevskem rogu v Jami pod Krenom položil venec



(VIDEO) Šarec najprej govoril na partizanski proslavi v Cviblju, nato pa v Kočevskem rogu v Jami pod Krenom položil venec

Na Cviblju je potekala spominska slovesnost za več kot 2200 partizanov iz 17 držav, ki so padli na območju Suhe krajine. Pred spomenikom in kostnico padlih partizanov na Cviblju je danes potekala spominska slovesnost, Na slovesnosti je kljub polemikam o nošenju orožja sodelovala spominska partizanska četa z muzejskim orožjem. Slovesnosti sta se udeležila tudi ruski vojaški ataše in veleposlanik Rusije, polkovnik Aleksander Krasnov in Doku Zavgajev. Zbrane na Cviblju je nagovoril predsednik vlade Marjan Šarec, ki se je kasneje sproščeno pogovarjal s številnimi udeleženci spominske slovesnosti.

“Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovane gospe in gospodje, skratka vsi, ki cenite slovensko zgodovino, ki ni bila vedno prijetna, pravzaprav je bila večkrat težka, kakor lahka. Ampak je naša slovenska zgodovina. In danes, ko smo navzoči na tem kraju spomina in opomina, se bomo spomnili vseh tistih, ki so za to domovino dali svoja življenja. Dali so svoja življenja za to, ker so vedeli, da samo z žrtvijo lahko dobimo lepšo prihodnost. Takrat leta 1941, ko se je začelo razkosanje tedanje kraljevine Jugoslavije, so tisti, ki so verjeli v to, da ima vsak narod pravico živeti tako kot si sam želi, šli v hosto, kot smo poslušali tudi takrat, ko smo hodili v šolo, in ko smo se učili o tem delu naše zgodovine. Danes sem dobil častno, a hkrati tudi nehvaležno nalogo, govoriti o časih, ki jih še zdaleč nisem doživel, kajti rodil sem se šele leta 1977, ko je bilo že zdavnaj mimo vse to, česar se spominjamo danes. Zato ne morem razumeti nekaterih, ki danes govorijo, da je bilo vse skupaj farsa, da je bil NOB nekaj nepotrebnega, češ malo bi počakali, pa bi nas drugi rešili in ne morem razumeti tistih, ki pravijo, da NOB ni bil naš boj.

Bil je naš boj (ploskanje). Bil je naš boj, bil je boja za svobodo, ne glede na to, da so se po vojni dogajale tudi druge zadeve, ki niso mogoče narodu v čast. Ampak veste, vojna je vojna, vojna ni nekaj prijetnega, ko se vojna začne, takrat ne moremo več kontrolirati ne čustev, ne dejanja, ne ničesar drugega. In za to danes govoriti o tem, kaj se je dogajalo in kako bi morali ali česa ne bi smeli, ni na mestu, ker mi, ki tega nismo doživeli, ne bomo nikoli razumeli tedanjega dogajanja. Tako kot sit lačnega ne razume in zdravi ne bolnega, tako tudi mi danes ne moremo razumeti, kaj se je dogajalo takrat. Kakšni so bili to časi in kakšna vojna je to bila. Ne pozabimo to, da je bila vojna za uničenje. Slovenski narod ni bil na seznamu, ki bi jih po morebitni zmagi 3. rajha častili, slavili ali priznavali pravico do svojega jezika. Ne, ne, bil bi vreden samo jezik, Goetheja, Schillerja, Danteja in drugih umetnikov. Slovenski jezik pa bi za vedno ostal za nižje pogovornega ali pa ga tudi ne bi bilo več. In tega ne smemo nikoli pozabiti.(ploskanje).

To, da danes lahko govorimo v svojem jeziku, da se lahko tudi celo prepiramo v svojem jeziku ali pa nenazadnje, da tudi jamramo v svojem jeziku, to je vrednota. In zato so ti padli, ki tukaj ležijo, zato so se borili in njim smo dolžni spoštovanje in čast in njim smo dolžni tudi ohraniti našo Republiko Slovenijo. samostojno in neodvisno.

Druga svetovna vojna seveda ni bila prvi preizkus slovenskega naroda, že Trubar se je boril za slovenski jezik, že Trubar je bil izgnan, pa potem skozi stoletja do prve svetovne vojne, kjer je razpadla tako imenovana ječa narodov – Avstro ogrska monarhija. Prav te dni mineva sto let od konca prve svetovne vojne, ko je Rudolf Maister izkoristil zgodovinsko priložnost in nam pripojil severovzhodni del ozemlja zato, da lahko danes sploh govorimo o kakršnikoli državnosti. In že Maistrovi borci se niso takrat upirali misli iti v boj in priboriti del ozemlja RS, kasnejši, sedanji, kot jo poznamo danes. Morda bi takrat lahko priborili še več ozemlja, a spet je bila vlada v Ljubljani tista, ki je cincala, ki ni bila odločna in je Rudolfa Maistra zaustavila v tej nameri.

Ko danes govorimo o Jugoslaviji, slišimo z nekaterih strani samo slabe stvari. Ampak ne pozabimo, da je bila tista Jugoslavija tudi naša domovina, dokler niso v nekaterih republikah želeli hegemonije in prevlade nad drugimi narodi. In tudi jugoslovanska armada je bila naša armada, dokler se ni obrnila proti nam. Na to nismo imeli vpliva, smo se pa leta 19991 uprli taki politiki in izkoristili edinstveno priložnost priboriti si svojo državo, ki bo kmalu stara 30 let. To je naša država z vsemi prednostmi, z vsemi slabostmi in z vsemi stvarmi, ki niso vedno idealne, a se moramo vsak dan truditi, da bi najprej dojeli, da je naša in potem poskusili tudi spreminjati stvari na bolje. Tega se ne da storiti čez noč, kajti obračati miselnost, je najtežje. Najtežje je spreminjati sebe, lažje je kazati s prstom na druge. In danes, ko se govori o domoljubju, si nekatere strani to prisvajajo, kot, da je to njihov privilegij, in da je domoljubje samo njihova domena. Ne gospe in gospodje, domoljubje je pravica in dolžnost vsakega izmed nas. Domoljubje ni nacionalizem, ampak je ljubezen do svoje domovine brez tega, da bi dol tlačili druge.

Spoštovane in spoštovani, iskrena hvala, da ste se udeležili tega dogodka in s s tem pokazali, da cenite našo zgodovino. Želim vam vse dobro tudi vnaprej.”

Šarec se je po slovesnosti v bližini Žužemberka odpravil v Kočevski rok, v Jamo pod Krenom, kjer je pokopanih 4 do 5000 izvensodno pomorjenih domobrancev in pripadnikov ostalih vojska, ki so jih iz Koroške vrnili Angleži, kjer je položil venec. Dejal je, da je ti po letu 1990 tradicija, saj je takrat tam potekala spominska spravna slovesnost, na kateri sta bila tako pokojni nadškof Šušter in predsednik predsedstva Milan Kučan.

KOMENTARJI

TOPNEWS (0)