(VIDEO) Zakaj so Američani znanemu ekonomistu Jožetu Mencingerju prepovedali vstop v ZDA – Paradoks: 78 letni profesor, ki je leta 1975 doktoriral na University of Pennsylvania v Filadelfiji, ne sme v ZDA! – TOPNEWS.si

(VIDEO) Zakaj so Američani znanemu ekonomistu Jožetu Mencingerju prepovedali vstop v ZDA – Paradoks: 78 letni profesor, ki je leta 1975 doktoriral na University of Pennsylvania v Filadelfiji, ne sme v ZDA!



(VIDEO) Zakaj so Američani znanemu ekonomistu Jožetu Mencingerju prepovedali vstop v ZDA – Paradoks: 78 letni profesor, ki je leta 1975 doktoriral na University of Pennsylvania v Filadelfiji, ne sme v ZDA!

Mencinger je v knjigi “Udba in bela tehnika” obračunal z Udbo, Natom in tudi s predlaganim ustavnim zakonom o NLB. 77-letni doktor ekonomije Jože Mencinger ni bil na predstavitvi knjige, jagodnega izbora svojih kolumn in kritičnih zapisov ter predavanj, ki so nastali med letoma 1988 in 2017, pod skupnim naslovom Udba in bela tehnika, prav nič drugačen, kot smo ga vajeni – mencingerjanski. Čeprav je bil v 90-tih letih nekaj časa tudi sam aktiven v politiki, je, kot piše v predstavitvi knjige, “vseskozi ohranjal trezno glavo in nasprotoval diletantskemu politikantstvu in hlapčevskemu sledenju smernic, ki nam jih postavlja Evropska Unija, razprodaji(kraji) našega družbenega premoženja, pod pretvezo prostega trga in demokratične družbe …na vse te stranpoti, se je sproti odzival in opozarjal na skrajno škodljive posledice političnih odločitev, ki so mlado Slovenijo končno spravile skoraj na rob zloma”.

Na predstavitvi knjige, sta bila poleg eminentnih slovenskih ekonomistov, tudi nekdanji predsednik Milan Kučan ter Niko Toš, ki ga je, kot je povedal Mencinger, pravzaprav vzpodbudil, da je svoje članke, nekateri zapisi v knjigi so bili do sedaj neobjavljeni oziroma zaupni, zbral v knjigi Udba in bela tehnika. “Več je bele tehnike, ki je v tistih časih pomenila življenjsko raven, manjša je moč Udbe in manj se Udbe ljudje bojijo,” je v knjigi zapisal Jože Mencinger, ki je takole razmišljal o naslovu knjige Udba in bela tehnika.

“No, če začnem najprej govoriti o tem naslovu, zakaj tako čuden naslov. Moram reči, da je to naslov enega članka, ki ga po vseh 30 letih pisanja, po mogoče 500 člankih, ocenjujem kot najbolje napisan članek – to je Udba in bela tehnika, kjer pravzaprav govorim o svojih izkušnjah, zgodbo iz otroških let, ko sva z očetom hodila po kmetih, zamenjevat obleke za hrano in podobne stvari. In pa o tem, kako so se te Udbe vlekle skozi moje življenje, pri čemer mi je Udba bila zmeraj na nek način nek simbol preganjavice vlade. Bela tehnika pa ima to zvezo, da sta nekakšna substituta. Več je bele tehnike, ki je v tistih časih pomenila življenjsko raven, manjša je moč Udbe, manj se ljudje bojijo Udbe. To pa ne pomeni, da ta preganjavica oblasti izginja. Zato je eden od člankov pismo, ki sem ga napisal Ameriškemu ambasadorju.

Leta 2016 bi namreč moral iti na neko konferenco v Teksas, ki jo je sicer organiziral Liberty Fund, to je nekakšen “think tank” skrajno desnih republikancev, vendar je med njimi en moj prijatelj Steve Pejovich, ki sem ga hotel še zadnjič videti. No, ko sem jaz pač izpolnil tisti obrazec (za vstop v ZDA), sem naredil napako. To je neki obrazec ESTA, ki se izpolni in sem zanikrno prebral pol stavka, v katerem piše: ali ste že bili v ZDA? Jaz sem odgovoril Yes, nisem pa prebral druge polovice stavka, kjer piše: dlje, kot je bilo dovoljeno. Seveda, da ne. To je šlo v računalnik in je bila stvar zavrnjena. Jaz sem šel na ambasado pa so rekli, da ne morejo nič narediti. Posebno ministrstvo za nacionalno varnost dovoljuje prihode in odhode in, ker je bila konferenca že čez tri dni, seveda nisem mogel nič narediti.

Pozneje sem pisal ameriškemu ambasadorju in sem rekel, saj ne nameravam iti v ZDA, star sem 76 let, terorist najbrž nisem, različne funkcije sem opravljal, ampak opozarjam vas na ta vaš obrazec. Notri so vprašanja, eno od vprašanj se glasi: Ali se in se boste v ZDA ukvarjali s špijonažo, terorizmom in genocidom, to je eno od vprašanj. In seveda sem rekel, ja, veste kaj, zdaj bi pa po tolikih letih eno od teh vprašanj že ven vrgli, ne? Posebej sem mu napisal, ker sem vedel, da je celo življenje preživel v varnostnih službah ZDA in seveda na pismo mi ni nič odgovoril, kar me je na nek način presenetilo, ker ga zelo zanima Slovenija oziroma zakaj Slovenci nismo tako zelo navdušeni nad Američani, kolikor bi on pričakoval. Kakorkoli, jaz sem ugotovil, da v Ameriko več ne morem. Ker eno od vprašanj je tudi, ali ste bili kdaj zavrnjeni. In seveda bi moral odgovoriti Yes, ker sem pač v računalniku. Jaz sem tej službi sicer pisal neko pritožbo, ampak sem zmeraj dobil nazaj nek obrazec, ki ga naj izpolnim in seveda tega nikoli nisem dobil. Tako sem obveljal kot potencialni terorist pri ameriški Udbi, ki ni nič drugega, kot je bila naša Udba ali kot so te Udbe po svetu. V glavnem so to neke institucije, katerih edina korist je, da ustvarjajo službe, nobene druge koristi pri tem ni”.

jože mencinger

Menciger o drugem tiru: “27 kilometrov naj bi bil dolg drugi tir železnice med Divačo in Koprom. Nič ne vem o tehnologiji graditve železnic in predorov, zato je verjetnost, da me bo o tem, kako drugi tir narediti in koliko stane, zmeraj prepričal zadnji razpravljavec. Razlike v ocenah pa niso majhne. Razlika spominja na razlike, ki jih poznamo iz TEŠ 6 ali, kar mi je bliže, iz ocen, kolikšna je bila bančna luknja v letu 2014. Tam so bile razlike celo mnogo večje. Med ocenama dveh tujih institucij je bila razlika 1,5 milijarde evrov, med ocenami različnih strokovnjakov finančne stroke pa kar 2,7 milijarde evrov.”

Menciger je kasneje pojasnil, da je sestava članka Udba in Bela tehnika taka, da govori o vseh njegovih izkušnjah z Udbo od otroških let, ko je bil star sedem let in ko so hodili na kmete zamenjevat srajce za mleko, moko in tako naprej in so se seveda bali, da bi jih kdo videl. “Potem se pač Udbe spomnim z Jesenic. Takrat so imeli Udbovci vsi usnjene plašče pa niso hodili v navadne trgovine, ampak v neko posebno trgovino. Glavni udbovec se je pa vozil z avtomobilom, ki so ga nacionalizirali mojemu stricu. No, in potem sem pač šel naprej s temi Udbami, ki sem jih doživljal tudi v tujini, kjer sem pač, ko sem bil v Ameriki, sem po tem, koliko se je nekdo preplašil, če smo začeli polemizirati, smatral kako močna je Udba v njegovi deželi. Nazadnje, ko sem jaz v osemdesetih letih veljal za nekakšnega disidenta, je zmeraj za nekim novinarjem gospodom Meierjem iz Frankfurter Allgemeine, nek gospod telefoniral, če pridem na pogovor in me je spraševal, kaj sva se pogovarjala. In tu sem jaz rekel, to je bila čista neumnost. On bi lahko vse tisto, kar sva se pogovarjala, prebral v tistih tujih časopisih, ki jih je naš Uradni list napisal kot, da so prepovedani, kar bi bilo bistveno bolje. No pač, to so bile te moje izkušnje, v glavnem se bolj norčujem iz preganjavice oblasti in ta bela tehnika, ko se je začela življenjska raven dvigati, simbol je bila takrat bela tehnika ali pa gospodinjski aparati, je začela moč Udbe slabeti. Zato rečem, sta neka substituta, več je bele tehnike, manj je Udbe. Seveda pa ta paranoičnost oblasti ne izgine. Na to pa kaže še en članek, to je pismo ameriškemu veleposlaniku potem, ko so mi prepovedali vstop v ZDA, ker sem se zmotil pri nekem odgovoru. Vprašanja pa so skrajno butasta in hotel sem ameriškega veleposlanika prepričati, da teroristov ne bodo našli z vprašanji ali se boste ukvarjali s terorizmom, špijonažo in tako naprej, tako, da nekako ta moj odnos do vseh teh Udb je, da gre za neko povsem nepotrebno stvar. Edina korist je, da imajo pač ljudje službe, ki se s tem ukvarjajo.”

Kot je ocenil urednik Cankarjeve založbe Tine Logar, je “knjiga analiza vseh stranpoti, ki smo jih naredili v preteklih 25-tih letih. Avtor se seveda ne ukvarja z uspešnimi, dobrimi stvarmi, ker tiste ne potrebujejo kakšnega večjega napihovanja ali razmišljanja, pač pa nas opozarja vedno znova in znova na napake, na napačne odločitve, ki so dostikrat imele tudi seveda kar visoko ceno v naši zgodovini”. Delo prav gotovo ni samo “ekonomistično” ali pravno osnovano, ampak je neke vrste sociološka slika Slovenije in Slovencev, naše države pa tudi nas državljanov, seveda še posebej, ki so bili na položajih odločevalcev. Ena skupna metafora za vse te razmisleke se skriva v besedi Mencingerjanstvo, to je beseda, ki so jo nasprotniki razmišljanj avtorja jemali skoraj kot psovko, ljudje, ki pa so se z Mencingerjem strinjali, so ji dali seveda pozitivni predznak. To “mencingerjanstvo”, avtor sam v uvodu razloži, temelji na številnih postulatih. Jaz bi recimo omenil enega ali dva: recimo gradualizem je prav gotovo eden od takšnih postulatov, nasprotovanje prehitri privatizaciji recimo, je bil eden od teh postulatov, na katerem temelji razmišljanje avtorja, nasprotovanje vključitvi recimo v NATO, če gremo na drugo področje, je tudi bila stvar, s katero je zanetil razmeroma žolčne razprave v času, ko smo vstopali v organizacijo in tako naprej. Vsi ti članki razdeljeni, kot rečeno po letih, se razdelijo po letih nekako v obdobja. Prvo obdobje je obdobje tranzicije, to se pravi prva dva članka sta bila napisana še v času Socialistične Republike Slovenije. To je bilo potem obdobje tranzicije, temu je sledilo obdobje gradualizma, ki se zaključuje leta 2004, čas med leti 2005 in 2008 avtor imenuje obdobje hazardiranja, to se pravi obdobje, ko smo si nakopali največ težav, pa smo si tudi nakopali največji državni dolg, ne privatni, saj smo še privatnega na državo zvrnili. Končno, po letu 2009 pa do danes, še vedno ne dokončano obdobje krize.”

Skratka, ko tole knjigo človek vzame v roke in jo prebira, seveda ne ve dostikrat ali bi se jokal ali smejal, vidi pogosto neko sceno, ki spominja na ladjo norcev, na žalost. Zelo kritično boleče za marsikoga, zaključi Logar.

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (1)
  • comment-avatar
    milanček 8 mesecev

    oba, menciger in kućan, čim hitreje za dobro slovenskega naroda gauznita!