Igra živcev in vztrajnosti v odnosih med Slovenijo in Hrvaško – Kako je Plenković lovil Cerarja po Davosu

Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so zamrznjeni in praktično zmanjšani na minimalno raven oziroma na izmenjavo diplomatskih not. Tako ob robu srečanja v Davosu recimo ni bilo niti vljudnostnega srečanja med slovenskim premierjem Mirom Cerarjem in hrvaškim premierjem Andrejem Plenkovićem.

Hrvaški premier Plenković naj bi po naših informacijah dobesedno lovil slovensko delegacijo in na vsak način hotel govoriti s slovenskim premierjem Mirom Cerarjem. Zadnji resni obisk med državama je bil tako znotraj šestmesečnega roka, ko je bil v Zagrebu na obisku predsednik vlade Miro Cerar.

Kakršen koli stik s hrvaško zunanjo ministrico pa je včeraj zavrnil tudi zunanji minister Karel Erjavec. Državi delujeta na ravni izmenjave diplomatskih not. Naslednji ukrep bi lahko bil, da država pokliče na posvetovanja svojega veleposlanika ali pa v skrajnem primeru odpoklic veleposlanika.

Da se na ravni zunanjih ministrstev oziroma ministrov med Slovenijo in Hrvaško ne dogaja nič, je včeraj potrdil tudi Erjavec, s hrvaško kolegico Marijo Pejčinović Burić nima nobenih stikov, še posebej potem, ko je izjavila, da je bila meja med državama določena 25. junija 1991. To namreč pomeni, da je povsem nekredibilna, s takšnim ministrom pa se je težko pogovarjati, je še dejal Erjavec.

Na vprašanja, kdaj namerava Slovenija odgovoriti na zadnjo hrvaško noto, je zunanji minister spomnil, da hrvaška stran sploh še ni odgovorila na tri diplomatske note, ki jih je Slovenija v Zagreb poslala decembra. Po pravilih diplomacije je sicer ponavadi rok za odgovor 30 dni, a nam se nikamor ne mudi odgovarjati, zlasti ne na takšne absurdne diplomatske note.

Uveljavitev arbitražnega sporazuma je tako očitno postala stvar živcev in vztrajnosti. V prihodnjih mesecih bodo na mizi pravna sredstva.
Slovenija s tožbo ne more direktno pred sodišče, ampak mora postopek začeti pred Evropsko komisijo. To naj bi se zgodilo v prihodnjih dveh mesecih.

Če komisija v treh mesecih nato ne odloči nič oziroma odloči zoper Slovenijo, lahko potem ta nadaljuje postopek pred Sodiščem EU. Komisija lahko v postopku po proučitvi argumentov obeh strani tudi sama prevzame pobudo in pred sodiščem nadaljuje postopek proti toženi državi članici, vendar je v primeru spora med Slovenijo in Hrvaško to malo verjetno.

Postopek pred sodiščem bi se lahko vlekel vsaj dve do tri leta tako, da bo epilog arbitražnega sporazuma očitno padel v mandat naslednje vlade. Do takrat pa bosta sodeč po zadnjih dogodkih obe državi pisali kazni za ribiče. Slovenska stran bo tako uveljavljala mejo v Piranskem zalivu v skladu z arbitražno odločbo, Hrvaška pa naj bi s pisanjem kazni kot povračilnim ukrepom dokazovala mejo na sredini Piranskega zaliva.

Če Hrvaška ne bi spoštovala niti sodbe Sodišča EU, bi bila deležna močnega političnega pritiska, denarnih in drugih sankcij, hkrati pa bi ji Evropska komisija, kot je to storila v primeru Poljske in njene reforme pravosodja, lahko na podlagi 7. člena pogodbe o EU zagrozila z odvzemom glasovalnih pravic.