Roman Leljak v oddaji “Bujica” obremenil Cirila Ribičiča, da je kriv za samomor hrvaškega generala Praljka – TOPNEWS.si

Roman Leljak v oddaji “Bujica” obremenil Cirila Ribičiča, da je kriv za samomor hrvaškega generala Praljka



Roman Leljak v oddaji “Bujica” obremenil Cirila Ribičiča, da je kriv za samomor hrvaškega generala Praljka

Hrvaški portal Direktno je objavil povzetek zadnje oddaje Bujica, v kateri je avtor Velimir Bujanac objavil več kot 50 strani dolg izginuli dosje nekdanjega hrvaškega predsednika Stjepana Mesića. Številka izginulega dosjeja Stipeta Mesića je 144831. Bolj kot sam dosje je zanimiv nastop Romana Leljaka v omenjeni Oddaji in njegov obračun s slovenskim pravnikom in nekdanjim ustavnim sodnikom Cirilom Ribičičem, ki naj bi ga Mesič Haaškemu sodišču predlagal kot pričo. Roman Leljak je Cirila Ribičiča, ki je kot je dejal, pričal na Haaškem sodišču proti hrvaški šesterici in “dokazoval”, da je bila Armada BIH ogrožena s strani Hrvaške”, obremenil, da je kriv za smrt hrvaškega generala Praljka. Leljakovo izjavo je nato začinil avtor in voditelj oddaje Bujica na TV Osijek Velimir Bujanec, ki je dejal: “Oče Ribičič ima na duši 160 tisoč Hrvatov, sin Ribičič pa vsaj enega – in to je general Praljak!” Bujanac, ki je pomagal na oblast Kolindi Grabar Kitarović, sicer odkrito koketira z bolj radikalnim krilom HDZ-ja. Njegovi kritiki mu očitajo, da je v preteklosti odkrito koketiral z neonacističnimi simboli in da je še vedno prepričan zagovornik proustaških stališč. Zaradi verodostojnosti objavljamo članek portala Direktno.hr v celoti, prav tako pa tudi video oddaje Bujica.

“144831 – to je številka dosjeja nekdanjega predsednika Stipe Mesića iz UDBA”, s temi besedami je Velimir Bujanec začel zadnjo oddajo Bujica in pred kamerami pokazal zajeten dosje 50-ih strani dolg dosje, ki je izginili iz Hrvaškega državnega arhiva, domnevno pa ga niso imeli niti v MUP-u, niti v SOA-i.

Potem ko je Jutarnji list pred nekaj dnevi objavil novico o izginotju Mesićevega dosjeja iz Državnega arhiva, je uredništvo Bujice uspelo preko zaupnih zvez v hrvaškem obveščevalnem sistemu priti do šokantnega materiala. V oddaji so objavili del dosjeja, najavili pa so tudi njegovo nadaljevanje.

“Stjepan Josip Mesić se je rodil 24.12.1934 v Slavonski Orahovici, kotar Našice, kot sodelavca ga je zaposlil 12.09.1956 Dušan Vučković, vodja Urada za potne listine kotara Našice, v sodelovanje je pristal prostovoljno, brez kakršnih koli zadržkov in veliko dobre volje,” je bilo objavljeno v oddaji.

144831 – številka izginulega dosjeja Stipe Mesića!

Mesićev dosje nosi številko 144831, iz obsežne dokumentacije pa je razvidno, da gre za dosje sodelavca. V oddaji je bilo povedano, da je večina informativnih pogovorov sodelavcev UDB-e s Mesićem ni bilo opravljenih v prostorih Službe državne varnosti, temveč so bili skriti in so v glavnem potekali po tajnih stanovanjih Službe, kar je razvidno iz strogo zaupnih informacij številka 814, 1665, 1141, 1407 in 1286.

“Mesić ima zelo dobre možnosti za obdelavo naše emigracije v Franciji preko strica Toma Pernarja in sestre Marije Mesić, ki se nahajata v Longwyju. Tomo ima Tomo svoj hotel v Longwyju in k njemu vsakodnevno prihajajo emigranti iz Jugoslavije. Mnenja smo, da bi lahko oba angažirali in uporabili za obdelavo emigracije v Franciji.

Po dosjeju je z Udbo sodeloval od leta 1956 do konca leta 1989, potem ko je že bil ustanovljen HDZ in uveden večstrankarski sistem. Po dokumentih, ki jih je objavila Bujica, je Mesić že močno nasprotoval Tuđmanu, udbašem pa naj bi se potožil, da ga niso povabili na ustanovno skupščino HDZ!

Mesićev udbaški dosje v oddaji Bujica sta na televiziji Z1 komentirala odvetnik Željko Olujić, ki je bil tudi prvi državni pravobranilec v Republiki Hrvaški in vodilni slovenski raziskovalec komunističnih zločinov in Udbe – Roman Leljak.

Leljak: Preko Mesića so šle dezinformacije o Veselici in Tuđmanu! Olujić: On je najnižji agent provokatorja!

“Vidimo, da je bil Mesić klasični sodelavec Udbe, ki je po nalogu in v dogovoru z Udbo odhajal v Francijo, da bi tam nadziral in delal proti hrvaškim izseljencem. Začel je sodelovati z Udbo leta 1956 in nadaljeval do 70-ih let prejšnjega stoletja, v tem obdobju pride do trenutka, ko se je proti njemu odprla operativna obdelava in je padel pod nadzor Udbe. Vprašanje je zakaj jim tudi tedaj ni ostal zvest, saj dokumenti niso kompletni, to bomo še izvedeli. Operativna obdelava se je tedaj imenovala “Most”, zasledovali so hrvaške pomladnike do osemdesetih let. Do preobrata pri Mesiću pride ponovno 1985, ko je zaprosil za potni list, nato so z njim opravili pogovor, iz katerega jasno izhaja, da pristaja na pogovore s SDS in da bo na podlagi njihove zahteve govoril s kolegi, s katerimi se je družil – Čičkom, Tuđmanom in drugimi … Bil je človek, preko katerega so šle dezinformacije do te skupine ljudi, z druge strani pa so se vračale informacije Udbi! Po navodilih Boljkovca in Manolića so zasledovali tudi samega Mesića, ker so preverjali, če je korekten v teh pogovorih in izkazalo se je, da je korekten! Nadaljeval je pogovore z Boljkovcem in Manolićem, ki so ga vpeljali v politično življenje, čeprav do leta 1985 ni bil pomemben dejavnik v političnem življenju Hrvaške, “je dejal Roman Leljak.

Željko Olujić je izjavil, da je bil Mesićev nastop pred Udbo in v javnosti »tipičen nastop agenta provokatorja nižjega ranga« …

“Mesić ni niti po rangu, niti po izobrazbi, visoki sodelavec Udbe, uporabljali so ga za “pretresanje” ljudi, ki so jim bili zanimivi, to pa je počel revno. Vemo, da so v naši državi zelo visoke funkcije opravljali udbaši kot je Josip Manolić.

Ni greh povedati, da si bil udbaš, temveč je problem, ker je Mesić igral žrtev in goljufal cel hrvaški narod, da je izključno osredotočen na oblikovanje hrvaške države, kar kaže tudi na slab značaj človeka. Iz pogovora se vidi, da je tiste dni “pretresal” Veselico, Tuđmana, Budišo, Paradžika, Čička, denunciral pa je tudi Slobodana Budaka, zasmehoval vlado Gotovca, vendar jih je v poročilu razlikoval in njegove simpatije so bile na strani Savke in Tripala in manj na Tuđmanu in Veseličini. Za Tuđmana in Veselico je napisal, da radikalizirata stališča glede na leto 1971 in da sta veliko bolj nevarna, je analiziral Olujić dosje in se vprašal: “Ali je Udba ustvarila hrvaško državo?! Medtem ko so domoljubi umirali, so pripadniki tega sloja in njihovi otroci bogateli!.”

Ob izginotju in objavi Mesićevega dosjeja je dal izjavo Bujici tudi saborski poslanec stranke Neodvisni za Hrvaško, nekdanji minister za kulturo dr. Zlatko Hasanbegović: “Pojavljajo se kopije tega dosjeja, kar pomeni, da ni izginil, nekje se nahaja in dolžnost hrvaške države v takih primerih je, da ugotovi, kje se ta dosje nahaja in ga dostavi Hrvaškemu državnemu arhivu! Kdo je ta nevidna roka, ki ima tolikšno moč instrumentalizacije hrvaške Vlade in Sabora, da bi se zaščitilo določene posameznike in interese ter onemogočilo celoten vpogled v resnico?! ” Dr. Hasanbegović je dejal, da obstajajo različni motivi, zaradi katerih bi nekdo, kot je Mesić, sodeloval z Udbo: “Nekdo je to delal iz domoljubnih vzgibov, ker je verjel v socialistično Jugoslavijo, nekdo je to delal iz osebnih materialnih interesov in mnoge pa so tudi izsiljevali. Stvari niso črno-bele … “.

Afera Našicecement: Skrivnostno so izginile kompromitirajoče strani o Mesiću iz Feral Tribune, objavljene leta 1993!

Olujić je v oddaji spomnil, da je bivši predsednik Josipović začel postopek proti zastaranju kaznivih dejanj vojnih dobičkarjev, zato se sprašuje, zakaj Hrvaška ni sprejela zakona, ki bi vključil vse tiste, ki so delali v škodo Hrvaške v teh vojnih letih … Morda ravno zaradi tega, ker bi preiskave pokazale, da je največ vojnih dobičkarjev pravzaprav prišlo iz vrst nekdanje Udbe!

Pokazali so tretjo stran Feral Tribune z dne 15. junija 1993, na kateri je novinar iz Osijeka, Drago Hedl, objavil velik članek o Mesiću in njegovi vlogi v “aferi Našicecement. Vsebina je objavljena na 3. strani z naslovom “Stipe Mesić – zbrana dela”, vendar pa so štiri strani z besedilom o kriminalu iztrgane iz primerka, shranjenega v Narodni univerzitetni knjižnici! “To pomeni, da se je nekdo potrudil počistiti tudi besedila, ki ogrožajo Mesića v NSK in ne le Džavni arhiv in njegov dosje,” je dejal Bujica.

“Hrvaška javnost bi se morala upravičeno vprašati, kam gremo?! Možno je, da material, ki pripada državi, preprosto izgine in možno je, da izginejo tudi časopisi iz NSK! Vse je možno, če imate finančno moč in nadzor nad mediji, v dejanskem smislu imate oblast, ne glede na to, kdo je formalno na oblasti! Mesić je bil dvakrat izvoljen za predsednika države. Zanimivo bi bilo narediti analizo o tem, kako in s kakšnimi kriteriji je pripeljal določene ljudi v strukture upravljanja … To so ljudje, njegovega svetovnega nazora in ozadja, hrvaško usmerjeni zagotovo niso “, je bil kategoričen Željko Olujić.

Leljak: Mesić je otrok SDV-ja, v Sloveniji je izginilo osem tisoč dosjejev!

Bujanca je zanimalo, kako bi sploh lahko kogarkoli lustrirali, če je izginil njegov dosje?

“Problem nastanka Hrvaške in Slovenije je v tem, ker so nastale s političnim delom tistih, ki so prej vodili republike v Jugoslaviji. Leta 1992 smo v Sloveniji imeli 14,008 osebnih dosjejev. Med letoma 1992 in 1993 jih je izginilo 8000! Več kot pol. Tako, da me ne preseneča, da je tudi Mesićev dosje pri vas izginil, on je otrok SDV-ja in komunističnega sistema! To je razvidno iz aktualnega primera Haaškega sodišča. Ravno Mesič je bil ta, ki je predlagal Haaškemu sodišču slovenskega ustavnega sodnika Cirila Ribičiča, ki je sin Mitje Ribičiča, ki je bil leta 1945 kriv za likvidacijo 160 tisoč Hrvatov! Ciril Ribičič je pričal na Haaškem sodišču proti hrvaški šesterici in “dokazoval”, da je bila Armada BIH ogrožena s strani Hrvaške,”je odgovoril Leljak. .

Bujanec je nato dejal: “Oče Ribičič ima na duši 160 tisoč Hrvatov, sin Ribičič pa vsaj ednega – in to je general Praljak!”

Olujić: “Ta Ciril Ribičič je tako imenovani znanstvenik, na čigar ponaredku je sprejeta obsodilna sodba proti naši šesterici. Ko spregledate Mesića kot agenta provokatorja nižjega ranga in primerjate pričanje na Haaškem sodišču – pridete do nedvoumnega sklepa, da se nepravilno govori, da on spreminja svoja stališča – ne spreminja jih, vedno so enaka. Mesić je dejansko nasprotnik hrvaške neodvisnosti! Kako je mogoče, da je oseba takega psihološkega profila in nikakršnega ozadja, popolnoma nemoralna – postane predsednik dvakrat zapored? Naše ljudi bi morali vprašati, koga so izvolili … “.

Iz dosjeja se vidi, da je bil Mesić preko obveščanja Udbe na zvezi s kasnejšimi akterji Labradorja in Opere s Srečkom Ožegovićem in Dmitrijem Šijanom, ki so bili neposredno povezani s centrom KOS-a v Zemunu, iz katere, so se med drugim vodile propagandne akcije med obleganjem Vukovarja in kjer je bilo načrtovano raketiranje Banskih dvorov.

Leljak: “KOS je bila posebna organizacija, ki se je ukvarjala z enotami JLA, in so imeli veliko bolj pomembno vlogo, ko so obdelovali in nadzirali delo Službe državne varnosti in celo delo službe, ki jo je leta 1975 ustanovil Tito znotraj predsedstva SFRJ. Iz Mesićevega primera se vidi, da je v naprej dogovorjeno, da bodo delali kot je bilo načrtovano, da se sabotira normalno delo institucij Republike Hrvaške in da se oblikujejo sodbe v Haagu, da bi imelo to udbaško gibanje vse večjo možnost nadaljnjega lovljenja v kalnem. Ne odgovarja jim demokracija in mirna situacija v Hrvaški, delajo po principu – več problemov kot proizvedemo, tem bolje se bomo ugnezdili v svojih poslih!

Kaj je Mesić povedal Udbi o Šeksu?

Bujanec je objavil tudi “Informacijo številka 1286” iz dosjeja 144831 oziroma prepis Mesićevega pogovora s SDV o Vladimirju Šeksu … Pogovor je bil opravljen v mesecu septembru 1988 in obravnavali so temo “Razredni sovražnik v državi – politična in druge dejavnosti,” je podpisal načelnik zagrebškega Centra SDV Kolja Družić, s katerim je ostal Mesić prijatelj tudi po devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

“23. in 26. septembra 1988 so potekali informacijski pogovori s Stjepanom Mesićem, v katerih smo poskušali priti do spoznanja o njegovi dejavnosti novejšega datuma, s ciljem eventuelnega angažiranja za sodelovanje.

Mesić je v prvem delu pogovora opisal svoje videnje dejavnosti Vladimirja Šeksa na področju Slavonije.

Mesić meni, da je Seks slučajno postal medijska zvezda. Meni, da je izključno zahvaljujoč dejavnosti Službe državne varnosti do Šeksa, postal javno zainteresiran, kar pa Šeks obilno izrablja, Mesić pa verjame, da ima korist tudi Služba. Ponovil je svoje prepričanje, da je Šeks v Slavoniji slovel kot povprečen odvetnik in ga tam sedaj nekateri štejejo za sodelavca SDV. “

Olujić: – Vidi se, da je Mesić dejansko usmerjen v diskreditacijo Šeksa, po drugi strani pa bo poskušal Šeks diskreditirati Mesića. Vprašanje je, ali bi prišlo do vsega tega, če ne bi prišlo do spora med dvema politično močnima osebama! Mesić je politično “passe” in nezanimiv na prvi pogled, vendar je pomembno to, kar je počel v bivši državi in kako je instaliral določene ljudi na določene položaje, ki so aktivni še danes. Zares je pomembno ugotoviti, kdo danes vlada na Hrvaškem!

Obstaja več dosjejev o Mesiću v Beogradu, ki bodo dostopni leta 2019!

Vprašanje je, če obstaja še več Mesićevih dosjejev, domnevno v Beogradu o njem obstajajo materiali – je dejal vodja oddaje, odgovoril pa Leljak …

“Mene zanima Zveza za varstvo ustavnega reda iz leta 1989, katere gradivo bo na voljo javnosti čez dve leti Zveza je imela takrat na dnevnem redu posebno temo – HDZ. Očitno je bilo veliko govora o njihovi ustanovitvi in na treh straneh omenjajo Mesićevo ime! Videl sem te papirje na lastne oči, vendar jih nisem mogel vzeti iz arhiva v Beogradu. Po srbski zakonodaji, bodo javno dostopni 30 let po svojem nastanku. Dostopni bodo tudi dokumenti, ki se ukvarjajo z razpadom Jugoslavije, nastanku Hrvaške, tudi o vlogi SDV … “.

Mesičev dosje je prvič izginil leta 1991, kasneje pa je bil najden, zazidan, v kleti neke stavbe na Frankopanski ulici v Zagrebu.

“Večina dokumentov je bilo uničenih, vendar mnogi so jih skrili, da bi jih kasneje uporabili za politične igre in izsiljevanja,” je dejal Leljak, Olujić pa dodal: »Udba še vedno trese Hrvaško!”

Kako je Mesić dobil potni list …

Mesić je v sedemdesetih letih izgubil potno listino, da bi jo ponovno dobil leta 1985.

“Mesić je tedaj Udbi obljubil, da bo z njimi sodeloval in to je bilo dovolj, da so mu šli na roko in mu dali potni list. Potni list ni bilo lahko dobiti, še posebej, če je tako kot on, bila oseba na prestajanju kazni. To vodi do sklepa, da je bil vključen tudi v druge aktivnosti SDV, zlasti v Franciji, “je komentiral Leljak, s pripombo, da ni dobro, da se bodo arhivi v Hrvaški ponovno zaprli čez dva ali tri mesece.

Od 870 članov Udbe je bilo po nastanku Hrvaške odstranjenih le 5!

Mesićev potni list je izdal zloglasni Franjo Vugrinec.

“Ko je Jugoslavija šla k svojemu koncu, je bil Vugrinec zelo brutalen v” zasliševanju “gospoda Marka Grubišića, sedanjega predsednika Združenja političnih zapornikov, in do številnih drugih ljudi. Vendar pa se je z Mesićem lepo pogovarjal, ni ga tepel, niti ga zlorabljal … Vugrinec je bil zadolžen za vlivanje strahu na univerzi, kjer je grozil, da bodo izgubili svoje službe. Je Perkovićev kader, Mesić pa je kasneje kot ključnega svetovalca v Uradu predsednika zaposlil Perkovićevega sina”, je povedal Olujić.

Ko je Mesić leta 1985 zaprosil za potni list, je Franjo Vugrinec dejal: “Bil sem pošten član stranke, podpiral sem tedanji Centralni komite in takratno politiko. Nikoli nisem bil nacionalist in nikoli nisem bil proti samoupravni socialistični Jugoslaviji. “

V dokumentu, ki je označen kot strogo zaupen, Vugrinec opisuje svoj stik z Mesićem: “On misli, da lahko še naprej ostane v stikih s Službo le glede problema komentarjev in razmišljanj posameznikov, s katerimi kontaktira, ki so iz varnostnega interesa pomembni za Službo. Prav tako je pristal, da se bo pogosteje srečeval s posamezniki, da bi skupaj analizirali in komentirali posamezne dogodke iz družbeno-političnega življenja v državi in o katerih se želi pogovarjati tudi s pripadniki SDV. “

Roman Leljak je zaključil z zastrašujočimi podatki.

“Od 870 članov Udbe, jih je bilo le pet zamenjanih z nastankom hrvaške države, vsi ostali so nadaljevali z delom v hrvaških službah!”

logo-topnews (1)

 

 

KOMENTARJI

TOPNEWS (5)
  • comment-avatar
    milanček 2 leta

    ciril ribičić se hudičevo dobro zaveda, da je bil njegov oče morilec! tudi on ni vreden, da tlači slovensko zemljo!

    • comment-avatar
      slehurnik 2 leta

      Celotno medvojno partijsko vodstvo je bilo zločinsko. Nikoli v zgodovini nismo med seboj imeli takšnih hudobcev in brezvestnežev. Od rok jim je kapljala kri nič krivih, sedemsto morišč priča o njihovih zlih delih, mi pa jih še danes slavimo in častimo s spomeniki, poimenovanji ulic in trgov, proslavami, slavospevi v knjigah!
      Tudi njihovi nasledniki, ki zdaj vladajo, niso nič boljši, saj niso niti toliko pošteni, da bi obsodili zločinsko ravnanje z narodom med vojno – krvavo boljševiško revolucijo. Zgodovino pačijo, da bi opravičili, kar se opravičiti ne da. Njihovi mladiči že grozijo z novo revolucijo – in nihče se ne zgane, da bi jih zbrcal iz parlamenta, ki naj bi bil hram demokracije. Bo torej postal hram revolucije…?

      • comment-avatar
        Rado K 2 leta

        Slehernik,
        v več kot šesto grobišč je bilo pokopanih okoli 15.000 tabelih . V čez tisoč grobiščih pa je bilo pokopanih 29.000 partizanov. Belohitlerjanska naveza je torej kriva za veliko več žrtev, kot pa komunistično partizanska Vir: Zbornik RS o žrtvah vojne in revolucije.

        • comment-avatar
          slehurnik 2 leta

          Če bi vedel, da je tako ena kot druga grobišča s tisoči žrtev po celi nekdanji Jugoslaviji (skupaj najbrž čez milijon ) povzročila ena sama, “komunistično partizanska” naveza, ne bi napisal primerjave, kdo je bolj kriv. Zato ker ta primerjava ni mogoča, je brez osnove.
          Kajti za oboje žrtve je objektivno in po zgodovinski resnici kriv samo eden in to tisti, ki je v neskončnem pohlepu po oblasti zavestno in po leninskem načrtu med okupacijo sprožil še revolucijo – krvavo nasilje nad nič krivimi, namesto da bi se lotil okupatorja. Žrtve je potreboval za smrten strah, ki deluje še danes, izgovor za nebrzdano pobijanje pa je našel v domnevnem “izdajanju”.
          Če ne bi bilo pobojev, s katerimi je VOS začel že leta 1941 in jih potem čez vsako mero intenziviral spomladi 1942, ne bi bilo prav nobenih “belohitlerjancev”, kakor prijazno imenuješ kmečke ljudi, ki so se uprli partizanskemu (bolje rečeno partijskemu) nasilju, ropanju, požiganju, pobijanju celih družin tako, da so organizirali vaške straže. To se je zgodilo šele poleti 1942, potem ko je bilo pobitih samo v širši okolici Ljubljane okoli tisoč ljudi.
          Bebler je enkrat lepo odkrito povedal, da bi si “belo gardo” morali sami organizirati, če je ne bi bilo – ker v priročniku za revolucijo, katerega so se držali, piše, da mora biti…
          Opravičujem se za dolgo klobaso. Vse te stvari so že davno znane in lepo opisane, nekateri pa jih zaradi lastnih interesov še danes nočejo vedeti in se še naprej izogibajo preprosti resnici. Kako dolgo še?

  • comment-avatar
    xtc 2 leta

    Zadeve počasi a le lezejo na plan in prav je ,da se zločince in barabe kaznuje.