Papež v Vatikanu o beguncih – Nadškof Zore o upanju in pogledu v prihodnost

Papež Frančišek je v Vatikanu daroval mašo na predvečer božiča. V pridigi med polnočnico v baziliki Sv. Petra v Vatikanu je Frančišek primerjal današnje begunce z Jožefom in Marijo, ki sta morala pred Jezusovim rojstvom prav tako zapustiti svoj dom.

“Toliko drugih stopinj je skritih v korakih Jožefa in Marije. Vidimo sledi celotnih družin, ki so prisiljene na pot v današnjem času. V številnih primerih je odhod navdan z upanjem v bodočnost, za številne pa ima ta odhod le eno ime – preživetje.” Polnočnici v baziliki Sv. Petra sledi tradicionalni nagovor in blagoslov mestu in svetu.

Nadškofa metropolita Stanislav Zore in Alojzij Cvikl pa sta v Ljubljani in Mariboru darovala polnočnici. Evangeličanski škof Geza Filo je vodil božično bogoslužje v nedeljo popoldne v Ljubljani. Božične maše bodo danes potekale tudi po številnih cerkvah v Sloveniji. V nagovoru je nadškofa msgr. Stanislav Zore pri polnočnici izpostavil pomen božiča in ostalih praznikov, ki “ostajajo polni upanja, pogleda v prihodnost, globoke vere, da je Bog zvest sebi in bo svoje obljube tudi izpolnil. A Bog človeka ni ustvaril za temo, ni ga ustvaril za strah. Ustvaril ga je iz ljubezni in ga postavil v raj, da bi mogel uživati Božje darove, da bi se mogel veseliti svojega Stvarnika in svojega bližnjega. Ker je Bog ljubezen in ker vse, kar dela, dela iz ljubezni in za ljubezen, človeka ni zavrgel in se ni obrnil proč od njega, čeprav je človek dvomil nad njegovo ljubeznijo. Ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu šla do konca, do daritve življenje, se ni mogla spremeniti, ni mogla postati nekaj drugega. Zato se je Bog napotil za človekom. Iskal ga je. Nagovarjal ga je. Vedno znova mu je govoril besede upanja in besede obljube, da človek ne bi obupal ne nad Bogom in ne nad seboj.

Na vse to nas spominjajo naši prazniki, ki so prav zaradi tega tako lepi. Praznovanja naše vere so čudovito stvarna, saj si ne zapirajo oči pred ničemer. Ne pred temo, ne pred človekovim grehom, ne pred njegovim odpadom od Boga, ne pred njegovo sposobnostjo odločati se za zlo. Obenem pa naši prazniki ostajajo polni upanja, pogleda v prihodnost, globoke vere, da je Bog zvest sebi in bo svoje obljube tudi izpolnil.”

“Spoštovani bratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

V teh dnevih smo lahko v različnih medijih večkrat slišali besede o najdaljši noči v letu. Govorci pri tem mislijo na silvestrski večer. Ta naj bi bila najdaljša noč v letu. V resnici pa je najdaljša noč tista, v kateri ni pričakovanja jutranje zarje.

Najdaljša noč je tista, skozi katero ljudje hodijo brez upanja, da se bo končala in se bo zasvital dan. Noč, ki se iz temačnih razmer, iz časov preizkušnje in trpljenja prelije v duše. Noč, ki stisne grlo in zatemni pogled. To je najdaljša noč.

V takšno noč je stopil človek v trenutku odločitve, da ne bo sprejel Božjega povabila, naj se drevesa spoznanja dobrega in hudega ne dotika, in je stegnil roko najprej po spoznanju dobrega in hudega in potem tudi po življenju. Vanj se je naselil strah pred Bogom, pa tudi strah pred človekom, pred bližnjim. Ker je pretrgal odnose z Bogom in s človekom, je boleče ogrozil svoje življenje in se začel skrivati. Postal je begunec.

A Bog človeka ni ustvaril za temo, ni ga ustvaril za strah. Ustvaril ga je iz ljubezni in ga postavil v raj, da bi mogel uživati Božje darove, da bi se mogel veseliti svojega Stvarnika in svojega bližnjega. Ker je Bog ljubezen in ker vse, kar dela, dela iz ljubezni in za ljubezen, človeka ni zavrgel in se ni obrnil proč od njega, čeprav je človek dvomil nad njegovo ljubeznijo. Ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu šla do konca, do daritve življenje, se ni mogla spremeniti, ni mogla postati nekaj drugega. Zato se je Bog napotil za človekom. Iskal ga je. Nagovarjal ga je. Vedno znova mu je govoril besede upanja in besede obljube, da človek ne bi obupal ne nad Bogom in ne nad seboj.

Na vse to nas spominjajo naši prazniki, ki so prav zaradi tega tako lepi. Praznovanja naše vere so čudovito stvarna, saj si ne zapirajo oči pred ničemer. Ne pred temo, ne pred človekovim grehom, ne pred njegovim odpadom od Boga, ne pred njegovo sposobnostjo odločati se za zlo. Obenem pa naši prazniki ostajajo polni upanja, pogleda v prihodnost, globoke vere, da je Bog zvest sebi in bo svoje obljube tudi izpolnil.

V tem razpoloženju prerok Izaija v Božjem imenu Izraelu napoveduje luč. »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba … Kajti jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlomil.« In od kod prihaja ta luč, to nezlomljivo upanje, ki zasužnjeno ljudstvo prebuja v veselo pričakovanje. Iz povsem preproste ugotovitve: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan.« Ko se rodi otrok, se obzorja razprejo. Po eni strani mož in žena stopita v čisto novo razsežnost življenja. Njuna zakonska obljuba je bila blagoslovljena z očetovstvom in materinstvom. Otrok je bil rojen iz njiju, pa vendar je nekdo čisto drugi, kot sta onadva. Dala sta mu življenje, dala sta mu znanje, posredovala sta mu toliko spretnosti v življenju ter običajev in navad, ob katerih bo gradil in prepoznaval svojo identiteto, pa vendar ju tako zelo presega. Po drugi strani se življenje odpre v prihodnost. Bog potrdi, da zaupa tema človekoma. Tako zelo zaupa, da jima je podaril to majhno življenje, ki potrebuje njuno ljubezen in njuno skrb, da bi moglo živeti in rasti. Ko sprejemata življenje, ko ga ljubita in mu omogočata rast, tudi sama rasteta, vsak sam v sebi in tudi oba skupaj. Kakšen blagoslov je, če sprejmemo dar otrok in kako smo osiromašeni, če mislimo, da bomo zaradi njih za karkoli prikrajšani.

Prerokova beseda, da nam je rojeno dete, da nam je dan sin, pa ne govori zgolj o rojstvu kraljevega sina, ampak napoveduje tudi rojstvo, ki bo prineslo upanje celemu svetu. Ne več samo enemu paru, ne več samo eni družini, ne več samo enemu narodu ali kraljestvu, ampak celemu svetu. Napoveduje rojstvo otroka, ki ne bo izpolnilo samo pričakovanja posameznikov, ampak bo izpolnilo pričakovanja vsega človeštva.

To pričakovanje se je izpolnilo v tistem trenutku, ki ga je evangelist Luka opisal s stvarnimi, skoraj suhoparnimi besedami: »Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« S temi preprostimi besedami je opisal dogodek, ki je izpolnitev Božje obljube, da človeka ne bo prepustil njemu samemu in njegovemu grehu, ampak mu bo dal Odrešenika.

In vendar se je zgodilo nekaj neizrekljivega. V temo, ki je pokrila človekove oči in preplavila njegovo srce takrat, ko je Bogu obrnil hrbet, je posijal žarek luči, v noč, za katero prerok sprašuje nočnega čuvaja: »Stražar, kako dolga je še noč, stražar, kako dolga je še noč,« (Iz 21,11) se je zasvitalo jutro. To jutro bo postalo poldan v svetosti Jezusove molitve na križu, ko prosi Očeta za odpuščanje, ker ljudje ne vedo kaj delajo, in še bolj v zori velikonočnega jutra, ko je Kristus vstal od mrtvih in nam podelil večno življenje.

Rodil se je v hlevu. Čeprav evangelist našteva zgodovinske okoliščine in osebnosti in s tem Jezusovo rojstvo postavi v čas in prostor, vendarle odločno zareže med odličnike, ki mu služijo kot časovno prostorski okvir, in rojstvo Božjega sina. Bog stopa v naš svet brez blišča in brez razkošja, brez bogastva in brez moči. Prostor, v katerega je zajokal kot novorojenček, je hlev, in namesto v zibelko ga je Marija položila v jasli, iz katerih so sicer jedle živali.

Bog torej stopa v svet od spodaj. Rodi se med siromaki, med tistimi, za katere ni prostora. Med tistimi, za katere ni bilo prostora v njegovem času in za katere tolikokrat ni prostora tudi v našem času. Rodil se je med najnižjimi, da njegovo rojstvo ne bi nikogar ogrožalo. Prihaja popolnoma nemočen. Prosi, kliče po sprejetosti. Nikomur ničesar ne jemlje: ne imetja, ne ugleda, ne veljave, ne naslovov. Ničesar. Leži v jaslih betlehemske votline in nas prosi, da bi ga sprejeli.

In mi, ga bomo sprejeli? Bomo odprli srce, da bo vanj lahko vstopil Božji sin, odrešenik? Že s samim svojim rojstvom nam kaže, da ni kraja, na katerega ne bi stopil, da ni srca, v katerega se ne bi podal. Njegovo rojstvo brez besed govori o resnici, ki jo je pozneje povedal z besedami: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Jezus prihaja zaradi mojega hleva, prihaja zaradi mojega greha, da bi mi razodel, da sem rojen za nebesa in da bi me s svojo besedo in svojo daritvijo povedel v nebesa. Zato mu odprimo, da bo mogel vstopiti, da se bo mogel tudi v nas roditi.

Ob vsej preprostosti in pomanjkanju pa se ob Njegovem rojstvu odprejo nebesa. Ko je Bog kot človek zajokal v svet, so na betlehemskih poljanah angeli oznanjali njegovo rojstvo. »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

Rodil se je Odrešenik. Bogu hvala za Odrešenika. Ni se rodil še eden izmed tolikih cesarjev Avgustov, ki so zase zahtevali božje češčenje, ni se rodil še eden od rešiteljev domovine, ki se vsake toliko časa pojavljajo po različnih koncih sveta in svoje junaštvo in poslanstvo tlakujejo z življenji nedolžnih. Rodil se je On, ki je bil obljubljen in ki je izpolnitev obljube. Končala se je noč in vzšlo je Sonce.

In angeli so prepevali »slavo Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). Želim vam, dragi bratje in sestre, da bi tudi vaše srce v letošnjem božiču hvaležno slavilo Boga na višavah in doživljalo mir tistih, ki izpolnjujejo njegovo voljo. Če namreč izpolnjujemo Očetovo voljo, po Jezusovem zagotovilu postanemo njegovi bratje in sestre in matere. Vsem želim blagoslovljen božič. Amen.

25. 12. 2017″