Velika zmaga Zorana Jankovića, za katero je najbolj zaslužna tožilka Blanka Žgajnar!

Tožilka specializiranega državnega tožilstva Blanka Žgajnar v zadevi Farmacevtka ne bo smela uporabiti gradiva, ki je bilo proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi (PPU). Tako je odločilo ljubljansko višje sodišče. Proti sklepu sodišča tožilka ne more uporabiti nobenega pravnega sredstva več.

Žgajnarjeva bo morala postopek proti Jankoviću nadaljevati z drugimi dokazi, brez uporabe tega, kar je policija pridobila s PPU. Višje sodišča je s svojo odločitvijo pritrdilo sodnici ljubljanskega okrožnega sodišča Mojci Kocjančič, ki je iz kazenskega spisa izločila oziroma določila uničenje gradiva, zbranega s PPU, saj se je dveletni rok, v katerem bi tožilka morala začeti kazenski pregon, iztekel. Rok je po presoji sodišča potekel 18. oktobra lani, tožilka pa je šele 10. aprila letos, torej skoraj sedem mesecev po prejemu ovadbe, ki jo je policija na specializirano tožilstvo posredovala 14. septembra lani, vložila zahtevo za preiskavo.

Zakaj je tožilka Blanka Žgajnar, kar za sedem mesecev zamudila vložiti zahtevo za preiskavo, ne vemo. V sodbi je višje sodišče zapisalo, da tožilka sicer ni nikoli izjavila, da kazenskega pregona ne bo začela, a po mnenju sodišča so nesprejemljivi očitki tožilke, da je treba tudi predlog za opravo hišne preiskave, ki je bil podan znotraj dvoletnega roka, šteti kot začetek kazenskega postopka, saj že iz komentarja zakona o kazenskem postopku izhaja, da tožilec kazenski pregon začne z zahtevo za preiskavo ali obtožnim predlogom oz. obtožnico. To izhaja tudi iz zadnje odločbe ustavnega sodišča na to temo, medtem ko se je tožilka v pritožbi sklicevala na različne sodne odločbe starejšega datuma.

Prav tako višje sodišče ni sprejelo tožilkinega stališča, da je omenjeni dveletni rok za državno tožilstvo le instrukcijski. “Dveletni rok je zakonski procesni rok,” poudarja sodišče. Sicer pa je sodišče tožilko na to opomnilo že 5. maja 2015, torej 17 mesecev pred iztekom roka.

Zakon je torej jasen, sodna praksa pa doslej ni vedno sledila zakonski normi. Laični opazovalec bi tako ravnanje tožilke okarakteriziral kot “opravljanje nevestnega dela” oziroma, da gre za “malomarno dejanje”. Pri tem se postavlja vprašanje ali bo morala tožilka v zvezi s takim ravnanjem prevzeti kakšno odgovornost? Nasprotniki ljubljanskega župana bodo zopet vpili, da gre za “krivosodje” oziroma za namerno potezo Višjega sodišča, najbolj radikalnejši pa da ima Janković neomejen vpliv na sodstvo. Kar najbolj bode v oči, pa je dejanje tožilke specializiranega državnega tožilstva Blanke Žgajnar, ki se je odločila za novo prakso našega pravosodnega ustroja in javno objavila kazensko ovadbo proti Jankoviću, da bi tako kompenzirala svojo napako, menijo številni analitiki in tudi nekateri pravni strokovnjaki. Slednje je imelo za posledico le še večjo politizacijo in mobilizacijo javnosti preko “medijske mašinerije”, ki naj bi dosegla javno zgražanje nad dogajanjem v tajno posnetih prisluhih pogovora med županom in farmacevtko, na koncu pa objava ni dosegla želenega učinka pritiska na sodišče.

Ljubljanski župan Zoran Jankovič je v odzivu na odločitev višjega sodišča, da v zadevi farmacevtka prisluhi proti njemu ne bodo dokaz v nadaljnjem pregonu, dejal, da pravica na koncu vedno zmaga na sodišču. Napoveduje tožbe zoper številne, med drugim tožilko Blanko Žgajnar, je poročala TV Slovenija.

Ne glede na vsebino kaznivega dejanja, ki se očita ljubljanskemu županu, pa na koncu ostaja dejstvo, da je tožilka Žgajnarjeva naredila napako, zaradi katere bo morala, če bo želela nadaljevati s postopkom proti Jankoviću, iskati nove dokaze, ali pa se osloniti na že pridobljene, seveda brez prisluhov, ki so bili njeno največje orožje. Ker tako v zahtevi za preiskavo ostaja le še predlog za zaslišanje obdolženca in domnevne oškodovanke, Jankovićev zagovornik ne verjame, da bo tožilstvo vztrajalo pri zahtevi za preiskavo oziroma bo zahteva zavrnjena.

Možen je seveda še drug scenarij, da bi specializirano državno tožilstvo na koncu le uspelo z zahtevo za varstvo zakonitosti glede odločitve višjega sodišča. O pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa mora najprej odločati vrhovno državno tožilstvo. Šele na to bo jasno, ali bo zahteva sploh vložena. Po mnenju pravnih strokovnjakov prevladuje mnenje, da je malo verjetno, da bi specializirano državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti uspelo, saj je zakon glede roka zastaranja povsem jasen.